Francozinja in njen poljski kolega sta šele druga, ki jima je vzpon na "ubijalsko goro" uspel pozimi. To je bil njun tretji zimski poskus, za "Tomka" pa celo sedmi, a žal tudi zadnji.

"Ne vem, ali sva bila na vrhu sekundo. Mudilo se nama je spustiti," je povedala Revolova v bolnišnici v Franciji, kamor so jo prepeljali po reševanju v Pakistanu, kjer so tamkajšnji piloti znova opravili herojsko delo pri prevozu poljske ekipe od K2 do Nanga Parbata.

Elizabeth Revol in Mackiewicz sta se v diamirsko ostenje podala v soboto, 20. januarja, in 8126 metrov visoki vrh osvojila v četrtek, 25. januarja, proti večeru, vendar se je hitro začelo zapletati, saj je Mackiewicz kmalu potožil, da ne vidi več. Ker je bilo čez dan bolj megleno, ni uporabil maske in dobil je vnetje oči.

Spuščati sta se morala tako, da se je oklepal njenih ramen. Poleg snežne slepote je dobil ozebline, prizadela pa ga je še huda oblika višinske bolezni.

Kot se spominja Revolova, v nekem trenutku ni mogel več dihati. Odstranil si je zaščito, ki jo je imel čez usta in začel zmrzovati. "Nos je postal bel, nato še roke in noge," pravi. Noč sta prebila stisnjena v vdolbini, a zjutraj je bilo stanje Mackiewicza že kritično in spust zanj ni bil več mogoč.

Poslala je več sporočil in prosila za pomoč. Njena ekipa ji je naročila, naj se spusti na 6000 metrov, kjer jo bodo poskušali pobrati s helikopterjem in nato pomagati še Mackiewiczu, ki se ni mogel več premikati. Zapustila ga je v majhnem šotoru na 7200 metrih in se sama skoraj brez vsega odpravila nižje.

Hiter odziv in vzpon
Medtem je ekipa iz Francije že sprožila reševalno akcijo in prek spleta organizirala tudi kampanjo financiranja helikopterske pomoči.

Klic na pomoč so prestregli tudi člani poljske odprave, ki pod K2 čakajo na prvo uspešno zimsko osvojitev druge najvišje gore na svetu in zadnjega v zimi neosvojenega osemtisočaka. Člani so bili že dobro aklimatizirani in vsi so se takoj strinjali, da pošljejo skupino štirih svojih najboljših plezalcev do 160 kilometrov oddaljenega Nange Parbata.

V upanju, da bo helikopter prispel do poznega popoldneva, se je Revolova spuščala, a ko se ni prikazal, je vedela, da bo morala preživeti še eno noč nekje na 6800 metrih. Takrat je halucinirala, da je ljudem v zahvalo za topel čaj dala svoj čevelj. Zbudila se je z ozeblinami na nogi.

Revolova ni vedela, da so poljski kolegi, s katerimi sta skupaj s Tomkom že plezala skupaj, dobili njeno sporočilo in prihajajo na pomoč. V soboto ji je upanje vzbudil zvok helikopterja v ozadju, a čakala jo je še tretja noč visoko na Nanga Parbatu.

Poljski alpinisti so iz svojega baznega tabora odleteli okoli 13.30 po tamkajšnjem času in na Diamirski strani na 4900 metrih pristali ob 17.00. Medtem ko sta Jaroslaw Botor in Piotr Tomala začela postavljati tabor, sta se najbolje pripravljena Bielecki in Urubko takoj podala po Kinshoferjevi smeri proti Revolovi.

Sledil je izjemen vzpon v temi in pri temperaturah med 30 in 40 stopinjami pod ničlo. Bielecki in Urubko sta se dvigala bliskovito hitro in v osmih urah dosegla višino 6100 metrov, kjer sta ob dveh ponoči zagledala odsev svetilke. Revolovo, ki je imela pomrznjeni roki in levo nogo, sta oskrbela z nujno pomočjo in pripravila zasilni bivak.

Urubko je objavil posnetek srečanja z Revolovo, na katerem je samo tema. Sliši se le, kako ji poljska plezalca rečeta, da jo je lepo videti.

Potem ko je opisala stanje Mackiewicza, je bilo jasno, da mu ne morejo več pomagati, in vse sila sta usmerila v reševanje Francozinje. Po štirih urah počitka v majhnem šotoru na minus 35 stopinj Celzija in ob sunkih vetra so se odpravili navzdol. Do vznožja Kinshoferjeve smeri na okoli 5000 metrov sta Revolovi pomagal pri spuščanju, drugi del poti do tabora pa je zmogla sama.

Helikopter je nato vse prepeljal do 20 minut oddaljenega vojaškega oporišča, od koder so Francozinjo, ki je po drami v gori tehtala le 43 kilogramov, odpeljali v Islamabad, poljske plezalce pa v Skradu, od koder so se po nekaj dnevih čakanja na ugodno vreme, vrnili nazaj pod K2.

Kratek posnetek reševalne akcije, ki ga je še objavil Urubko.

Nazaj na osvajanje K2
Kot so pozneje sporočili iz poljske odprave, reševalna akcija njenih članov ni vplivala na njihove načrte in še naprej ostajajo osredotočeni na poskus zgodovinskega uspeha, da bi osvojili še prestižni naziv zadnjega v zimi osvojenega osemtisočaka.

Odpravo na K2 (8611 m) vodi eden od najbolj znanih poljskih alpinistov Krzysztof Wielicki, ki je peti človek na svetu z osvojenimi vsemi osemtisočaki in prvi, ki se je pozimi povzpel na Mount Everest (8848 m), Kangčendzengo (8586 m) in Lotse (8516 m).

Poljaki imajo impresivno statistiko zimskih vzponov na najvišje vrhove, saj so sami ekskluzivno pobrali devet od 14 osemtisočakov. Pri desetem osemtisočaku je bil Poljak skupaj z Italijanom, pri dveh pa Urubko, ki je imel nekoč kazahstansko državljanstvo, zdaj pa ima poljskega. Le prestižna zimska osvojitev Nanga Parbat pred dvema letoma je bila brez poljske zastave.

Na seznamu tako manjka samo K2, ki že v pomladnih in poletnih mesecih predstavlja velik izziv zaradi svoje težavnosti. In “ledeni bojevniki”, kot se je za poljske plezalce prijel naziv v Himalaji in Karakorumu, so odločeni poskusiti in so pripravljeni na uspeh.

Tako Bielecki kot Urubko imata za seboj že dva uspešna zimska vzpona na osemtisočaka. Urubko je leta 2009 pozimi osvojil Makalu (8463 m) in 2011 Gašebrum II (8.035 m), Bielecki pa je leta 2011 osvojil Gašebrum I (8080 m) in leto dni pozneje Broad Peak (8051 m).

Kot je ob odhodu v Pakistan konec decembra lani povedal Bielecki, jim pomeni pisanje zgodovine močno motivacijo. 13-članska skupina načrtuje, da bo pod goro ostala dva meseca, nekako do sredine marca, in v tem času poskusila osvojiti vrh.

Wielicki bo moral kot vodja odprave sprejeti odločitev, kdo se bo povzpel na vrh, še v domovini je pričakovano največ možnosti pripisoval Bielickemu, Urubku in Januszu Golabu.

Sam priznava, da odprava ne bi bila mogoča, če ne bi večjega dela stroškov, to je milijon zlotov ali 240.000 evrov, prispevalo poljsko ministrstvo za šport in turizem. Zato gre tudi za nacionalno odpravo, ki po njegovih besedah sicer danes niso več v modi.

"Ta vrh si pozimi zaslužijo Poljaki"
Skupina se je temeljito pripravljala dve leti, v tem času je okoli sebe zbirala najboljšo opremo in pomočnike, od strokovnjakov za prehrano do zdravnikov, trenerjev in vremenoslovcev. Člani odprave so se na višino in redek zrak pripravljali v posebnih hipobaričnih komorah.

Sto nosačev je že januarja prineslo tono opreme do glavnega baznega tabora na 5000 metrih, od koder čaka plezalce 3600 metrov strm vzpon do vrha. Do cilja nameravajo preplezati brez pomoči dodatnega kisika, ki ga bodo imeli le za izredne primere. Kot poudarja Wielicki, dodaten kisik ni potreben, če si dobro aklimatiziran.

Za plezanje so si izbrali Česnovo smer, v poštev pride pa tudi Abruzzijeva, s katero se srečata v taboru 3. Do vrha načrtujejo postavitev štirih taborov, med katerimi bodo poskrbeli za fiksiranje vrvi. Zadnji del bo najtežji, saj je treba od četrtega tabora na 7600 metrih opraviti še tisoč metrov nadmorske višine do vrha.

Wielicki zato načrtuje še eno skupino, ki bo nudila podporo tistim, ki se bodo povzpeli na vrh. Skoraj polovica jih je na vrhu že bila, kar je bilo ključno za sodelovanje v odpravi. Najprej so si celo zadali, da se lahko odpravi pridružijo le tisti, ki že imajo vzpon na K2, a je bilo to nemogoče izvesti.

Odprava poteka v klasičnem ekspedicijskem slogu, ko se je osvajanja vrhov lotila večglava skupina, v kateri ni bilo toliko pomembno, kdo stopi na vrh, ampak bolj, da je bil ta osvojen. Ta način sta proti koncu prejšnjega stoletja ob nastopu modernega alpinizma vse bolj nadomestila individualistično osvajanje vrhov in alpski slog plezanja.

K2 so do zdaj pozimi skušale osvojiti samo tri odprave, leta 1987, 2002 in 2012, a nobena ni priplezala do 8000 metrov. V tisti leta 2002 je bil tudi Wielicki, ki je v pogovoru za švicarski časopis Neue Zürcher Zeitung pred odhodom v Pakistan dejal, da bi tako zaokrožili zgodovino poljskih ledenih bojevnikov. "To bi bila lepa zgodba. Začeli smo z najvišjim, Everestom, in končamo lahko z drugim najvišjim, K2," je povzel svoje sanje.

Bernadette McDonald, ki je o poljskem plezanju napisala knjigo (ta je prevedena tudi v slovenščino pod naslovom Iskalci svobode op. a.), je opozorila, da je K2 del verige Karakorum, kjer so z močnimi vetrovi in nizkimi temperaturami veliko ostrejše razmere kot v Himalaji. Za National Geographic je sicer dejala, da bo K2 osvojila ta skupina, a ne verjame, da že letos. Si pa po njenem mnenju prav Poljaki zaslužijo K2 pozimi.

Samosvoji iskalci svobode
K2 ima nedvomno veliko simbolike v bogati zgodovini poljskega alpinizma, saj ga je leta 1986 kot prva ženska osvojila slovita poljska gorska plezalka Wanda Rutkiewicz. Bila je del generacije, ki je v 70. in 80. letih kot za stavo premagovala mejnike v karakorumskem in himalajskem visokogorju.

Želela si je stati na vseh 14 osemtisočakih in postati prva ženska, ki bi ji to uspelo. Projekt je imenovala “karavana sanj”, ki pa so se žalostno končale na deveti postaji na Kangčendzengi leta 1992.

O poljskem himalajskem fenomenu je bilo napisanega že veliko. Plezalci, ki so se kalili v Tatrah, so postali nekaj posebnega med himalajskimi alpinisti, še posebej s svojo specializacijo v zimski alpinizem.

Pionir zimskega himalajizma je bil Andrzej Zawada, ki je leta 1973 skupaj s Tadeuszem Piotrowskim pozimi prvi splezal na Nošak (7492 m), kar je bil prvi zimski vzpon na sedemtisočak.

V zlati generaciji je bil tudi legendarni Jerzy Kukuczka, ki je po Reinholdu Messnerju postal drugi človek z vsemi osvojenimi osemtisočaki, a je vse vzpone opravil v razdobju manj kot osmih let, medtem ko je njegov večni tirolski tekmec za to potreboval več kot 16 let.

S svojo odločenostjo in neustavljivostjo je Kukuczka še posebej izstopal med takratno plezalsko elito, med katero se ga je prijel tudi vzdevek "himalajski stroj". Čeprav se je zaradi njegovih podvigov zdel nesmrten, pa ga je leta 1989 ustavil Lotse, kjer je v njegovi južni steni omahnil v prepad in njegovega trupla nikoli niso našli.

Alpinizem se je za poljske plezalce izkazal kot okno svet, ki jim je omogočal zapustiti takrat zaprto komunistično Poljsko. Ker na zahod niso smeli, pa so jim bila na drugi strani odprta gorovja Sovjetske zveze in čez mejo v Hindukušu v Pakistanu.

Ovir niso premagovali samo v naravi, v najmogočnejši gorski verigi na svetu, ampak tudi v boju s političnim sistemom v domovini. Spomini starejših poljskih plezalcev so tako neizogibno povezani tudi z iznajdljivostjo, ki so jo morali pokazati doma, da so premagovali finančne in birokratske ovire.

"Sami so izdelovali spalne vreče, opremo, pa to potem prodajali, po odpravah v Katmandu in tudi pred njimi," jih je opisal Reinhold Messner.

Poljski alpinisti so bili takrat namreč znani po puhastih bundah in spalnih vrečah, ki so jih pogosto sešili kar lastnoročno. Ker za drago opremo ni bilo denarja in dolarjev, so tudi to pogosto z veliko mero improvizacije delno naredili kar sami.

Po koncu odprave so nato opremo vedno izbrali na enem mestu in jo prodali, v dokumente pa zapisali, da je izginila v prepadu, zemeljskem plazu ali med prevozom, da so se tako izognili težavam z mejnimi organi ob prihodu domov.

"Za preživetje družine nisi imel več kot 50 dolarjev. Moral si prodati vsaj eno puhovko in imel si za ves mesec," Wielicki, ki s tokratno odpravo piše novo poglavje poljskega alpinizma.

Vabljeni k ogledu dokumentarnih filmov o K2 in Nanga Parbatu, ki sta bila predvajana na TV Slovenija.