kot o najhujšem napadu morskih psov v zgodovini. Japonci bi verjetno tragedijo ameriških mornarjev, ki so na ladji prepeljali dele uničujoče atomske bombe, označili za karmo.

Julij 1945. Druga svetovna vojna je bila v Evropi že dva meseca končana, v Tihem oceanu, kjer se Japonci po samurajskem načelu niso nameravali vdati, pa se je pravo opustošenje šele pripravljalo.

Konec meseca je s Filipinov v strogi tajnosti izplula ameriška težka križarka USS Indianapolis, katere odprava je dodobra zaznamovala zgodovino: v ameriško oporišče na otoku Tinian prepeljati sestavne dele za atomsko bombo Little Boy (Deček), polovico svetovne zaloge obogatenega urana, namenjene za uničenje Hirošime. Ta je bila 6. avgusta do tal zravnana, ubitih je bilo 140.000 ljudi, od tega polovica v prvem dnevu, preostali pa v od dveh do treh mesecih, ki so sledili.

Druga bomba, Debelinko (Fat Man), ki so ga Američani odvrgli na Nagasaki, je v oporišče potovala z drugo ladjo.

Brez spremstva in brez sonarja
USS Indianapolis se je po opravljeni dostavljalski nalogi brez sonarja, s katerim bi zaznavala podmornice (ameriška mornarica jih ni opozorila, da so te na območju še dejavne), in brez spremstva, za katerega je kapitan Charles McVay sicer zaprosil, a bil zavrnjen, vračala na Filipine. 1.197 mornarjev in članov posadke na krovu je 29. julija ob lepem zatišnem vremenu večer preživljalo ob kartanju in branju.

A kmalu po polnoči je ladjo opazil kapitan japonske podmornice I-58 Močicura Hašimoto in proti njej brez opozorila izstrelil šest torpedov - prvi je tarčo zadel ob 00.14, drugi je ladjo skoraj prepolovil. Mornarji so dobili ukaz, naj zapustijo ladjo.

V samo 12 minutah je bila 186 metrov dolga vojaška križarka praktično potopljena, s seboj pa je takoj vzela okoli 300 mož. A za preostalih 900 se je pekel šele začenjal. Z le peščico rešilnih čolnov in številni brez rešilnih jopičev so bili mornarji prepuščeni morju. In usodi, v bistvu, saj na pomoč, glede na to, da je bila njihova misija tako tajna, da jih uradno na morju sploh bilo ni, niso mogli računati.

"Rešilnega čolna nikdar nisem videl. Potem ko se je ladja potopila, sem končno slišal nekaj stokanja, ječanja in kričanja ter sem zaplaval v tisto smer in se pridružil skupini 30 mož, s katerimi sem ostal," se je leta 2013, dve leti pred smrtjo, v pogovoru za BBC spominjal 87-letni Loel Dean Cox, eden redkih preživelih, ki je imel takrat 19 let. "Zdelo se nam je, da če bi samo zdržali nekaj dni, nas bodo že pobrali."

Američani mislili, da gre za japonsko past
Upali so zaman. Čeprav je USS Indianapolis med potapljanjem poslal več klicev na pomoč, pa jih mornarica, prav tako neobveščena o tajni misiji neregistrirane plovbe, ni vzela resno, za prestreženo sporočilo japonske podmornice, da je potopila ameriško ladjo, pa so mislili, da gre za japonsko past. Pa tudi takrat, ko ladje ni bilo ob napovedanem času na Filipine, tega nihče ni zares opazil. 900 mož je tako sredi širnega oceana na območju nekaj kilometrov lahko samo nemočno lebdelo.

Ko je 30. julija sonce vzšlo nad brodolomci, se je začel obupan štiridnevni boj za preživetje. Preživeli so z mrtvih snemali rešilne jopiče in si jih natikali nase ter se začeli zbirati v skupine - nekatere manjše, druge so jih štele več sto, zaradi velikih razdalj druga za drugo niti vedele niso. Zaradi ranjenih in mrtvih mornarjev je bilo v morju veliko krvi, ki je hitro privabila morske pse, dolgoplavute morske pse, ki slovijo kot najagresivnejša vrsta teh živali in merijo tudi do štiri metre.

Prvo noč so se psi osredotočili na lebdeče mrtvece, z njih pa prešli na še žive, ki so s svojim gibanjem pritegnili vedno več živali, ki s svojimi receptorji gibanje zaznajo z razdalje več sto metrov. Najbolj so jim dišali ranjeni, krvaveči možje, zato so se mornarji skušali osamiti od kogar koli z odprto rano, vsakič, ko je še kdo umrl, pa so njegovo truplo odrinili od sebe in upali, da bo to nasitilo krvi željne plenilce. Ponoči so temo rezali predirljivi kriki napadenih, podnevi se je agonija nadaljevala. Eden izmed mornarjev je zjutraj podrezal svojega kolega, da bi ga zbudil, a se je torzo nesrečnika samo nagnil in razkril, da mu je morski pes odgriznil celoten spodnji del, pričanja preživelih navaja Daily Observer.

V nenehnem smrtnem strahu
Kot piše Smithsonian, so bili številni tako ohromeli od strahu, da niso mogli ne jesti ne piti niti tisto malo, kar so rešili s potapljajoče se ladje. Ena skupina preživelih je storila napako in odprla pločevinko mesnega narezka, a je vonj po mesu takoj pritegnil jato psov, zato so zavrgli vse, kar je dišalo po mesu.

"Naša skupina je izgubljala po tri, štiri može vsako noč in dan," se je spominjal Cox. "Nenehno si bil v strahu, ker si jih stalno videl. Vsakih nekaj minut so se prikazale njihove plavuti - ducat do dva ducata plavuti v vodi. Prišli so do tebe in butnili vate. Tudi vame so nekajkrat, nikdar pa ne veš, kdaj te bodo napadli."

Več dni so imeli morski psi svojo grozljivo pojedino. Kogar niso dobili psi, je umrl zaradi dehidracije, izčrpanosti ali zastrupitve s soljo, ker so v blodnjah žejni pili morsko vodo, v paniki, ko so se začeli peniti okoli ust in zatekati, pa potegnili s seboj še kolege. Ena skupina je našla zabojček s krompirjem, a surovi in gnili gomolji so jim povzročili samo še hujše bolečine. Zaradi sončarice so številni začeli halucinirati - nekaterim se je pod njimi prikazovala potopljena ladja, zato so si sneli jopič, odplavali navzdol proti njej in se nikoli več niso dvignili na površje. Spet drugi so postali prepričani, da so njihovi kolegi Japonci in so jih začeli napadati.

Tretji pa so začeli plavati proti fatamorganski obali – osamljeni plavalci pa so bili za morske pse najmikavnejši plen. Tisti v skupini so imeli precej več možnosti za preživetje, še posebej v sredini skupin, medtem ko so bili tisti ob robu ranljivejši. Podnevi so zaradi žgočega sonca mornarji molili za mrak, ponoči zaradi mraza za sonce. Ladijski kaplan, oče Thomas Conway, je plaval med možmi, jim dajal poslednje maziljenje in jih spovedoval, dokler ni tretjo noč tudi sam omagal.

Rešitelja iz zraka
Četrti dan, malo po 11. uri, sta na rutinskem preletu s patruljnim letalom PV-1 Ventura pilot Wilbur Gwinn in kopilot Warren Colwell v morju opazila naftni madež, ko sta se približala, pa še množico preživelih, obkroženih z morskimi psi, in po radiu obvestila glavni štab ter poklicala pomoč. Gwinn je takoj v morje vrgel rešilni čoln in radijski oddajnik, na prizorišče pa so bile vpoklicane vse razpoložljive enote. "Tip v letalu je vstal in nam mahal. Takrat so se ulile solze, kocine so šle pokonci, in vedel si, da si rešen - ali pa vsaj najden. To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju," je za BBC pripovedoval Cox, ki je do konca svojih dni sanjal, kako v vodi panično išče svoje tovariše.

Na pomoč je prvi priskočil hidroplan Catalina pod poveljstvom R. Adriana Marksa, čigar posadka je v morje pometala vse razpoložljive rešilne čolne in zaloge. Ko je videl, da so se morski psi znova lotili brodolomcev, je pilot zaobšel ukaze nadrejenih, pristal na vodi in začel iz vode pobirati osamljene plavalce in tiste, ki so zaostali, ker so bili najbolj ogroženi.

Ko je letalo napolnil do zadnjega kotička, je preživele začel vezati kar na krila letala, ki je zdaj postalo en velikanski rešilni čoln, pri tem pa krila tako poškodoval, da Catalina po tem nikoli več ni mogla leteti. Marks je tisti dan rešil 56 mož, dobro šestino od 317 preživelih.

Grešni kozel: nesrečni kapitan
Malo po polnoči je na prizorišče prispela ladja USS Doyle in 3. avgusta pomagala iz vode potegniti še na desetine preživelih, od katerih so nekatere našli tudi do 200 kilometrov proč od kraja, kjer se je Indianapolis potopil. Koliko mornarjev je umrlo zaradi napadov morskih psov in koliko zaradi drugih vzrokov, je nemogoče oceniti, številke pa se gibljejo med 50 in 200. Vsekakor pa kalvarija preživelih z Indianapolisa ostaja najhujša pomorska katastrofa v zgodovini ameriške mornarice.

V iskanju grešnega kozla so odgovorni pri mornarici vso odgovornost prevalili na kapitana McVaya, ki je bil med tistimi, ki jim je uspelo preživeti. McVay je še leta prejemal grozilna pisma in si leta 1968 nazadnje sam vzel življenje. Preostanek posadke, vključno s Coxom, si je nato desetletja prizadeval, da bi opral ime svojega kapitana, kar jim je nazadnje, 50 let po potopitvi Indianapolisa, tudi uspelo.

A tisti štirje grozljivi dnevi in noči so jih spremljali do konca njihovih dni. Kot je za knjigo Douga Stantona In Harm's Way povzel Harlan Twible, eden izmed preživelih: "Vrnili smo se k našim najdražjim, a nikdar več nismo bili isti. Mladi fantje so postali zreli možje, prehitro postarani. Vse zaradi tistih dni na morju."

Preživeli se vsako leto v Indianapolisu zberejo na obletnici dogodka, a jih je vsako leto manj - možje so le že stari 90 let in več. Predlani, na 70. obletnico potopitve ladje, jih je bilo živih še 31 od 317 preživelih. Pri National Geographicu so takrat vsakega izmed njih povprašali po spominih na dogodek. Morda najbolj neposreden je bil rezervist John Woolston, ki je takole prizemljil tiste, ki jih slavijo kot ameriške junake: "Nismo junaki. Ja, res je, preživeli smo, ampak druga možnost je bila, da se stegnemo."