Gre za vojno na vzhodu Turčije, kjer se tamkajšnje avtohtono prebivalstvo - Kurdi - že desetletja bori za (vsaj) avtonomijo. Na čelu tega boja je gverilska Delavska kurdska stranka (PKK), ki jo Zahod zaradi preteklih bombnih napadov v urbanih središčih Turčije označuje za teroristično. Danes njen boj poteka v bolj goratih predelih na vzhodu države ob meji z Irakom, predvsem v provincah Širnak in Hakari. Med turškimi vojaki ti dve provinci že dalj časa pogovorno veljata za "turško Čečenijo".

V nedeljo se je zgodil nov napad gverilcev PKK-ja na eno izmed turških vojaških postojank v Hakariju, v katerem je bilo po navedbah tamkajšnjega guvernerja ubitih 19 ljudi: dva vaščana, 11 upornikov in šest vojakov, medtem ko jih je bilo nadaljnjih 15 ranjenih. (Po nekaterih drugih poročanjih naj bi bilo število ubitih nekoliko višje, in sicer 15 vojakov in 22 upornikov.) Po tem zadnjem krvavem incidentu so vojaška letala bombardirala gorske prelaze v severnem Iraku, ki jih gverilci domnevno uporabljajo za napad in umik. Ti imajo svoja vadbena oporišča v avtonomni severnoiraški regiji, čeprav tamkajšnje kurdske oblasti vztrajno zanikajo, da bi jim nudile kakršno koli podporo oziroma zaščito.

Razlogi za (novo) nasilje
Po navedbah turškega notranjega ministra Idrisa Naima Sahina je bilo samo v zadnjih dveh tednih ubitih 115 upornikov. Toda trditve tako turške vojske kot uradne Ankare so vprašljive zaradi sumov, da po eni strani napihujejo žrtve med uporniki, po drugi pa prikrivajo žrtve med svojimi vojaki in civilisti. Je pa zagotovo res, da se nasilje v tej nemirni regiji na vzhodu Turčije znova stopnjuje od junija naprej. Turška televizijska postaja NTV poroča, da trenutno poteka največja vladna ofenziva zadnjih nekaj let, v kateri sodeluje več kot 2.000 vojakov, svoje napade pa očitno stopnjujejo tudi gverilci. Razlog za to je zagotovo v boljših vremenskih razmerah. Podobno kot v Afganistanu tudi v Kurdistanu glavni spopadi potekajo v letnem obdobju, saj je v zimskih mesecih zaradi obilice snega vojskovanje močno oteženo. Ciniki bi rekli, da gre v teh primerih za sezonska bojevanja.

Obstajajo pa tudi politični razlogi za zaostritev razmer na terenu. Turški premier Recep Tayyip Erdogan je ob zmagi svoje stranke AKP na parlamentarnih volitvah junija lani napovedal, da si bo za eno izmed svojih prioritet zadal iskanje rešitve tako imenovanega kurdskega vprašanja, kar bi - prevedeno v kurdski jezik - pomenilo, da bo Kurdom dal več avtonomije ali vsaj svoboščin. A če je do zdaj Erdogan že kaj storil v tej smeri, potem to zelo dobro skriva; nekih konkretnih korakov k pomiritvi namreč ni videti. Prej nasprotno.

K novemu valu nasilja je zagotovo veliko pripomogel tudi sodni proces proti 205 ljudem, obtoženim, da podpihujejo oziroma podpirajo terorizem in da so konkretno povezani s PKK-jem. Sodni proces se je začel julija, na zatožni klopi pa so se znašli številni ugledni novinarji, publicisti, akademiki, drugi intelektualci in politiki, ki so si drznili zahtevati pravice za Kurde. Njihovi podporniki opozarjajo, da oblast na njihovem primeru ubija pravico do svobode nenasilnega izražanja mnenj. Med vsemi 205 izstopata dve imeni. To sta profesor Busra Ersanli z univerze Marmara in založnik Ragip Zarakolu. Njuna aretacija in premestitev v strogo varovani zapor sta izzvali tudi ogorčenje širše mednarodne skupnosti, skupina švedskih parlamentarcev je pred kratkim Zarakoluja celo predlagala za Nobelovo nagrado za mir, da bi s tem dodatno pritisnila na režim v Ankari.

Dvojna merila
Vojna Kurdov za pravice in avtonomijo divja že vrsto desetletij, za enega izmed ključnih mejnikov pa velja leto 1984, ko je PKK sprožil oboroženo kampanjo zoper - v očeh Kurdov - zatiralsko in okupatorsko politiko Turčije. Čeprav PKK na Zahodu velja za teroristično organizacijo, uživa neizmerno podporo med tamkajšnjimi ljudmi. Naključnemu obiskovalcu Hakarija, Širnaka, Tunčelija, Vana, Dijarbakirja in drugih provinc Kurdi hitro pojasnijo: "Vsi smo mi PKK." Od leta 1984 je bilo ubitih že več kot 40.000 ljudi, velika večina kurdskih civilistov. Turška vojska je požgala številne gozdove in vasi. Kot v knjigi Rouge states (Malopridne države) opozarja ameriški analitik Noam Chomsky, je bilo najhujše obdobje za Kurde v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je turška vojska pod vladavino ameriškega predsednika Billa Clintona nasilno razselila od 2 do 3 milijone ljudi ter požgala 3.500 vasi, kar je sedemkrat več, kot jih je bilo denimo uničenih v vojni na Kosovem. Chomsky Clintona izpostavlja v kontekstu povečane vojaške pomoči, ki jo je ameriški predsednik namenil Turčiji v tistem obdobju.

Turška vojaška kampanja – konkretno zoper Kurde – najbrž nikoli ne bo dočakala epiloga na kakšnem mednarodnem sodišču. Njihovi voditelji so bili in ostajajo varni pred tako zelo opevano roko mednarodnega prava. A stvari so navsezadnje jasne. Erdogan vodi državo, ki je članica zveze Nato. Sirski predsednik Bašar Al Asad pa pač ne.

Erik Valenčič