Njegova ključna naloga bo uresničitev sporazuma o poti k normalizaciji odnosov med državama, sklenjenega v začetku leta 2023, so sporočili iz Sveta EU-ja. Mandat bo nastopil 1. februarja.

Kot so navedli na Svetu, bo naloga novega posebnega predstavnika posredovanje v dialogu, ki bo privedel do celovite normalizacije odnosov med Srbijo in Kosovom. Pri tem so poudarili implementacijo sporazuma o poti k normalizaciji odnosov in aneksa k temu sporazumu, ki sta ju strani sklenili februarja oziroma marca 2023.

Mandat bo danski diplomat, ki v nasprotju s svojim predhodnikom Miroslavom Lajčakom ne bo pristojen za druga vprašanja, povezana z Zahodnim Balkanom, uradno nastopil v soboto. Sprva bo trajal 13 mesecev.

Soerensen je po navedbah Sveta EU-ja diplomat z bogatimi izkušnjami, povezanih tudi z regijo Zahodnega Balkana. Med letoma 2011 in 2014 je najprej krajši čas vodil delegacijo EU-ja v Severni Makedoniji, nato pa še delegacijo EU-ja v Bosni in Hercegovini.

Potem je do septembra 2018 kot vodja delegacije Unijo zastopal še pri Združenih narodih v Ženevi, tudi v Svetu ZN-a za človekove pravice.

Slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon je ob prihodu na današnje ministrsko zasedanje v Bruslju Soerensena označila za uglednega diplomata. Imenovanje po njenih besedah kaže, da bo dialog Beograd-Priština še naprej visoko na agendi EU-ja.

Soerensen bo nasledil slovaškega diplomata Lajčaka, ki je bil imenovan aprila 2020. Mandat bi se mu po prvotnih načrtih iztekel 31. avgusta lani, a se je zdaj že nekdanji visoki zunanjepolitični predstavnik Unije Josep Borrell odločil, da odločitev o njegovem nasledniku prepusti novemu zunanjepolitičnemu predstavniku oziroma predstavnici. Tako so Lajčaku mandat podaljšali do 31. januarja letos.

Zanimanje za položaj posebnega odposlanca EU-ja za dialog med Beogradom in Prištino je še pred podaljšanjem mandata slovaškemu diplomatu izrazil tudi nekdanji slovenski predsednik Borut Pahor.

Vendar pa je pred iztekom roka za prijavo na razpis v začetku meseca sporočil, da se nanj ni prijavil. Za odločitev je navedel več razlogov, med drugim odstopanja med lastnimi pogledi na širitev in uradno politiko EU-ja.