Na MMC-jeva vprašanja je odgovarjal Uroš Herlec, asistent na oddelku za geologijo na Naravoslovnotehniški fakultetu v Ljubljani. Kaj je povedal o iskanju nafte na Arktiki, kako uspešni so pri iskanju "črnega zlata" Hrvati in zakaj tudi Slovenci ne iščemo nafte v Jadranu, preberite v intervjuju.
Ocene kažejo, da je na Arktiki približno 25 odstotkov svetovnih zalog nafte in zemeljskega plina. So države že odkrile nahajališča? Je tam mogoče najti še druga naravna bogastva?
Da, na Arktiki je res ogromno naravnih virov, zato se države tako zanimajo za to območje. Geološka zgradba tega območja je enaka kot na priobalnem področju Norveške, ki je zdaj izredno pomemben vir nafte. Gre za bližino kontinenta, kjer je v zadnjih 150-200 milijonih let prihajalo do usedanja sedimentov (peska, proda, gline), ki so jih reke prinesle sem. Skupaj s tem je šlo za sedimentacijo velikih množin organskih snovi, to so npr. planktonski organizmi, ki jih je sediment prekril. Tako so prišli več tisoč metrov globoko, kjer pa je t emperatura bistveno višja, v razponu med 80 in 250 stopinj nastajajo plini in nafta. To je postopoma migriralo v višje predele proti površini.
Vse splošne mednarodne raziskave so pokazale, da je debelina sedimenta velika, da gre za enako okolje kot na norveškem šelfu, kar odpira realne možnosti, da so tam enake količine nafte, kot na območju od Velike Britanije do Skandinavije. Ob današnji naftni krizi pomeni, da Arktika predstavlja velik potencial, da se cena nafte zniža in se zagotovi nove energente.
Mislim, da konkretnih nahajališč na Arktiki ni lociranih. Vsa tehnologija je pripravljena, zato lahko v nekaj letih visoko razvite države oziroma multinacionalke začnejo z izkoriščanjem.
Glede na to, da se bo led na Arktiki talil še vsaj 50 let, kdaj bi lahko iskalci prišli do nafte?
Na Arktiki še vedno veliko nevarnost predstavljajo ledeni bloki oziroma ledene gore, ki plujejo. Zato bi morali imeti večje spremljevalne ekipe, stalne ledolomilce, ki bi skrbeli, da naftne ploščladi ne bi bile poškodovane. To pomeni daljši čas pridobivanja nafte, je pa vsekakor možno.
Koliko stane iskanje nafte in zemeljskega plina na omenjenem območju?
To so izredno visoki stroški. Največja investicija je investicija v raziskovalne kapacitete, torej ladje, ki so ustrezno opremljene, in v opremo. A vsa velika podjetja to opremo že imajo.
Torej, če želite narediti 100 milijonov težek posel, je treba vsaj dolgoročno vložiti deset odstotkov. Začetne investicije pa so seveda precej višje, morda gre tudi za več sto milijonov dolarjev. Zato si to lahko privoščijo samo velike države in velike korporacije, ki imajo ustrezen menedžment in infrastrukturo.
So v svetu še dejavna nahajališča nafte, ki jih države še niso odkrile?
Vsekakor. Vse je seveda povezano s cenami - ko cene zrastejo, se vsi geologi, ki se ukvarjajo s tem področjem, še bolj aktivirajo. Danes nam celo manjka izkušenega kadra, izkušenih vrtalcev in geologov. A tudi cena strokovnjakov je neverjetno draga - vsako leto se jim v povprečju zaradi izjemno visokega povpraševanja po njih dvignejo plače na letni ravni za okoli 25 odstotkov. Trenutno je večja ovira dobiti dober kader kot pa kapital.
Kje v Jadranu išče nafto Hrvaška?
Išče jo vse od severnega Jadrana do meje s Črno goro, vsepovsod. Na meji med Italijo in Hrvaško, okoli 80 kilometrov stran od Pulja, so že več desetletij znana plinska polja, ki imajo velik potencial. Hrvati to razvijajo, stvar je perspektivna. Še iz časov Jugoslavije imajo zelo dobro razvito naftno tehnologijo, tudi ustrezne smeri izobraževanja (obstaja prav smer naftna geologija). Imajo znanje, imajo ploščadi, njihov največji problem je kapital.
Glede na to, da so naredili ž
e prek 50 raziskovalnih vrtin, je Hrvaška pri iskanju nafte uspešna?
To je bolj kot ne velika poslovna skrivnost. Med strokovnjaki so informacije, da so uspešni, da so rezultati, predvsem glede plina.
Torej so naftna nahajališča tudi v Črni gori?
Seveda, te geološke strukture gredo vzdolž Jadranske obale. Oni so se povezali z italijanskimi raziskovalnimi ekipami.
Zakaj pa Slovenci ne iščemo nafte v Jadranu?
Naše območje je zelo omejeno, zato se nam ne izplača razvijati lastnih raziskovalnih kapacitet. Nimamo niti opreme, ki bi to omogočala, nakup takšne opreme pa bi lahko stal tudi okoli 150 milijonov evrov. Preprosto: premajhni smo, gre za velike vsote denarja, rezultati pa niso zanesljivi. Mi imamo še vedno manjše zaloge nafte v Pomurju, v okolici Lendave so včasih pridobivali nekaj plina in nafte. Nekaj zalog naj bi na tem območju še bilo, bilo pa bi seveda treba investirati.
B. T./A. P.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje