Pisalo se je leto 1890. Pionirji so prodirali na Zahod, Amerika je iz dežele prostranih prerij, širokih neokrnjenih kanjonov, globokih gozdov in neskončno dolgih ravnic, ki so jih poseljevala avtohtona ljudstva z bogato zgodovino in kulturo, postajala dežela belopoltih priseljencev.

Integracija je bila brutalna, sožitje neobstoječe. Indijanci in kavboji so služili kot slikovit motiv za slikanice, vesterne in otroške igrice, a zgodovina tistega časa je bila malce manj romantična in precej bolj krvava. Ni čudnega, da v ZDA veliko govora o tem delu zgodovine ni. Ameriške vlade si sicer zadnja desetletja skušajo čistiti vest z odškodninami in spomeniki, a naselij, kjer danes živi staroselsko prebivalstvo, raje ne kažejo preveč v turističnih brošurah, raziskave, kolikšen delež avtohtonega prebivalstva se bori z zasvojenostjo, alkoholizmom, revščino in nasiljem, pa ne najdejo mesta v večernih poročilih.

Vlada kršila dogovor
125 let po pokolu pri Ranjenem kolenu v rezervatu Pine Ridge v Južni Dakoti pleme Lakota še vedno išče pravico za grozodejstva, ki so jih 29. decembra zagrešili ameriški vojaki. Vlada si je v tistem času prizadevala zavzeti vso zemljo, ki so jo do takrat zasedala različna plemena, ta pa preseliti iz njihovih starodavnih bivališč v rezervate na pusti in jalovi zemlji. Uradno je sicer vlada s plemeni sklenila dogovor, a zaveze, ki jih je dala, je gladko ignorirala.

Na to je med drugim opozarjal ugledni general Nelson A. Miles, veteran ameriške državljanske vojne, špansko-ameriške vojne in indijanskih vojn. Miles, ki so ga zaradi upora Sjujev in Lakote na zahodu poklicali iz Misurija nazaj na teren, da bi skušal pomiriti razmere, je 19. decembra 1890 iz Rapid Cityja v Južni Dakoti generalu Johnu Schofieldu v Washington poslal telegram, v katerem je zapisal, da se "težavnega indijanskega vprašanja ne da dokončno rešiti na tem delu".

"To vprašanje zahteva, da kongres izpolni svoje zaveze iz sporazuma, v katerega so prisilili Indijance. Ti so se pod prisilo in pretvezo s podpisom odrekli precejšnjemu in dragocenemu delu svojega rezervata, ki ga zdaj poseljujejo belci, v zameno pa niso prejeli ničesar. Mislili so, da bodo v zameno dobili bogato poplačilo, namesto tega pa so jim zaloge in hrano še zmanjšali, njihov pridelek pa je ničen. Nezadovoljstvo je vsesplošno, še posebej med Sjuji, medtem ko Čejeni tako stradajo, da so prisiljeni pleniti, da bi preživeli. Tem dejstvom se ne da oporekati, moje besede pa lahko potrdi na tisoče očividcev," je zapisal.

Prvotni prebivalci brez državljanstva
Namesto da bi vlada poslušala Milesova opozorila, se je odločila obupane in razočarane staroselce, ki so se že začeli upirati, razorožiti - kar je bilo sicer prav tako v nasprotju z ameriško ustavo in njenim 2. členom, ki daje pravico do orožja. Je pa res, da večina ameriških Indijancev leta 1890 tako ali tako še ni imela ameriškega državljanstva.

In že deset dni po Milesovem telegramu se je zgodilo najhujše. Pleme Lakota je bilo eno izmed tistih upornih in so se proti "načinu belcev" borili s t. i. "plesom duhov" (ghost dance), duhovnim ritualom, s katerim so upali, da se bo vrnilo staro življenje, njihova sveta oblačila pa da bodo ustavila krogle belih vojakov. Za vojsko je ta ples, ki je Lakoti dajal upanje, pomenil zgolj še eno vstajo proti ameriškim silam.

29. decembra je zato 7. konjeniški polk ameriške vojske pod poveljstvom majorja Samuela M. Whitsida obkolil pripadnike plemena blizu potoka Ranjeno koleno (Wounded Knee), ločil ženske in otroke od mož, poveljnik James W. Forsyth pa je tem ukazal, naj predajo svoje orožje, in jim povedal, da jih bodo preselili v drugo taborišče. V tistem je nastal spor med enim izmed vojakov in gluhim Indijancem po imenu Črni kojot, ki naj ne bi hotel predati svoje puške, češ da je plačal veliko zanjo, pri čemer se je sprožila puška, čeprav ni jasno, kdo je ustrelil prvi.

Po pokolu
To je bilo dovolj. Ameriški vojaki, okrepljeni s štirimi malimi topovi, so v tistem začeli streljati vse povprek po neoboroženih domorodcih, pri čemer so jih ubili okoli 300, od tega 200 žensk in otrok, pa tudi nekaj lastnih vojakov (skupno jih je umrlo 25). Lakote, ki orožja še niso predale, so se skušale braniti, a neuspešno. Prizaneseno ni bilo niti tistim ženskam z dojenčki, nosečnicam in otrokom, ki jim je uspelo zbežati, saj so jih vojaki dohiteli in pokončali.

Čez nekaj dni so oblasti izkopale množično grobišče in vanj odvrgle 146 trupel.

General Miles sicer ni bil neposredno vpleten v pokol pri Ranjenem kolenu, je pa bil zelo kritičen do generala Schofielda, ki je vodil 7. konjeniški polk. Dva dni po dogodku je pisal svoji ženi, Ranjeno koleno pa opisal kot "najgnusnejšo zločinsko vojaško zmoto ter obupen pokol žensk in otrok". Po upokojitvi je bil Miles tisti, ki se je najbolj boril za odškodnine preživelim.

Častna odličja za vojake
A to ostaja pobožna želja. Namesto tega je ameriška vojska najmanj 20 svojim pripadnikom, udeleženim pri pokolu, podelila najvišje, častno odličje (Medal of honour). Povedano drugače - več vojakov je prejelo častno odličje za Ranjeno koleno kot 64.000 prebivalcev Južne Dakote, ki so se štiri leta borili v drugi svetovni vojni.

Za ameriško vlado je bil pokol pri Ranjenem kolenu zadnje poglavje 400 let stare "rasne vojne" med "civilizacijo in divjaštvom", med belci in avtohtonimi prebivalci, kot piše avtor David W. Grua v knjigi Preživeti Ranjeno koleno (Surviving Wounded Knee).

Indijanski aktivisti so se dolga leta borili, da bi vojakom posmrtno odvzeli te častne medalje, leta 2001 pa je Nacionalni kongres ameriških Indijancev (NCAI) sprejel dve resoluciji, ki sta nagrade obsodili. A ne obe resoluciji ne leta peticij niso plemenu prinesli ničesar in kongres do danes medalj ni odvzel, pleme Lakota pa se še danes bori, da bi bila njihova različica dogodkov vključena v "uradni spomin" ameriške vlade, potomci pa da bi bili deležni odškodnin.

Ranjeno koleno je danes zgodovinski spomenik, a zgodovina je za tiste, ki živijo tam, še vedno živa.