Po poklicu pravnik, sicer pa nekdanji obveščevalec FSB-ja, ki je kot rekruter virov deloval v Vzhodni Nemčiji, je bil pomemben človek v senci že v domačem Sankt Peterburgu, kjer je bil eden najtesnejših sodelavcev tamkajšnjega župana Anatolija Sobčaka, ki je veljal tudi za njegovega političnega mentorja. Ko je Sobčak padel v nemilost – najprej je izgubil volitve za drugi mandat, pozneje so ga obtožili korupcije – njegov ožji krog pa je razpadel, si je Putin poiskal novo službo v prestolnici. Tudi s pomočjo svojih najtesnejših prijateljev je kmalu postal član ožjega kroga takratnega predsednika Borisa Jelcina – med drugim je bil pomočnik vodje njegovega kabineta za regije, potem pa eno leto služboval kot direktor zloglasnega FSB-ja (Zvezne varnostne službe), kjer je tudi začel svojo karierno pot.

Kljub vplivnim položajem, ki jih je takrat še relativno mladi Putin zasedal, pa se je ves čas skrival nekje v ozadju in ruske politične spletke le opazoval. Vse se je spremenilo, ko ga je Jelcin (ali pa nekdo, ki je za njim vlekel vse niti) izbral za svojega naslednika. Čez noč je stopil iz sence in postal premier, obenem pa tudi kandidat za predsednika, torej za Jelcinovega naslednika, na volitvah junija 2000.

Jelcin, ki je praktično ves svoj drugi mandat na položaju ruskega predsednika vidno pešal, javnost pa si je bolj zapomnila njegova poplesavanja s kozarcem v rokah kot pa njegove politične poteze, se je nato le nekaj mesecev pozneje presenetljivo odločil, da odstopi. V nagovoru, ki so ga na državni televiziji predvajali 31. decembra 1999 opoldne, je oznanil, da se od politike le nekaj mesecev pred iztekom mandata poslavlja, v njegove čevlje pa je po ruski ustavi stopil takratni premier (in kandidat za predsednika) Putin. S taktično potezo je Jelcin volivcem ponudil svojo alternativo, poleg tega pa tekmece, predvsem Komunistično stranko in njenega vodjo Grenadija Zjuganova, ki sta mu bila trn v peti že štiri leta prej, ko se je sam potegoval za drugi mandat, ujel nepripravljene.

Čečenska vojna in medijski stroj obrnila javno mnenje
Javnomnenjske raziskave v drugi polovici leta 1999 neznanemu Putinu niso napovedovale kaj veliko uspeha, vse pa se je spremenilo, ko se je na njegovo stran jasno postavil medijski magnat Boris Berezovski in v (svojih) medijih začel kampanjo za promocijo zadržanega, hladnega, a odločnega Putina. Ta je sicer hitro prepoznal tudi potencial, ki ga je (gledano z vidika volitev) predstavljala takrat potekajoča druga čečenska vojna – njegova odločnost, da čečenskim separatistom ne bo popuščal, in fotografije Putina ob ruskih vojakih v Čečeniji (ki jih je priročno širil imperij njegovega takratnega podpornika Berezovskega) so tehtnico začele kmalu nagibati v njegovo korist.

Odločen "ne" soočenjem
S pojasnilom, da nima časa, saj ima kot premier, začasni predsednik in še kandidat preveč obveznosti, Putin sicer ni nastopil niti na enem predvolilnem soočenju – tega se drži še danes –, raje je obiskoval vojaške enote po vsej Rusiji, se fotografiral s predstavniki Pravoslavne cerkve, ki jim je v letih, ki so sledila, z nekaterimi ukrepi in dejanji pogosto pihal na dušo, in na splošno začel počasi graditi svoj kult osebnosti, ki mu dobro služi še danes.

Skratka, na koncu ni bilo nobeno večje presenečenje, ko je dobre tri mesece po Jelcinovem odstopu, 26. marca 2000, Putin z osvojenimi 53 odstotki glasov suvereno zmagal že v prvem krogu. K zmagi je verjetno pripomoglo tudi dejstvo, da se je predstavljal kot neodvisni kandidat, ki ga je podpirala sveža, na hitro ustanovljena stranka Enotnost (pozneje Enotna Rusija), ki se je na političnem prizorišču pojavila v drugi polovici leta 1999, na parlamentarnih volitvah presenetljivo osvojila največ sedežev v dumi, nato pa podprla tudi kandidata Putina – kot to počne še danes, čeprav se uradno predstavlja kot nestrankarski kandidat.

Prvi Putinov predsedniški mandat sicer ni potekal gladko. V nemilost javnosti je padel že nekaj mesecev po inavguraciji, ko se je zgodila tragedija na ruski podmornici Kursk, t. i. ponosu severne ruske flote – po eksploziji med rutinsko vajo je namreč podmornica potonila, skupaj z njo pa tudi 118 njenih mornarjev. Rusija je zavrnila ponujeno pomoč sosednje Norveške in britanskih reševalnih enot, najbolj pa so Rusi Putinu, ki je ravno takrat dopustoval v Sočiju, zamerili, da se je javno oglasil šele pet dni po tragediji.

Čiščenje političnega polja neposlušnih
Sočasno pa je Putin ves svoj prvi mandat bil bitko z oligarhi, ki so v Jelcinovem času de facto prevzeli oblast v Rusiji in se svojim privilegijem niso bili pripravljeni kar tako odpovedati. Po drugi strani pa novi predsednik, čigar značajske lastnosti (načelnost, odločnost, celo brezkompromisnost) so danes zapisane v zgodovino, svoje na novo pridobljene moči ni nameraval deliti, niti se ni pustil voditi kot njegov (večino časa pijani oz. od močnih zdravil omamljeni) predhodnik. S predsednikovim blagoslovom je vzniknila nova skupina poslovnežev, večinoma Putinovih prijateljev oz. zaveznikov iz sanktpeterburških ali pa FSB-jevskih časov (na primer Roman Abramovič, Aleksej Miller …), ki je "starim" oligarhom predstavljala hudo konkurenco, s čimer jim je Putin dal vedeti, da je pripravljen storiti vse, da jih onemogoči.

Da misli resno, je najprej, že junija 2000, pokazal na primeru Vladimirja Gusinskega, ki je imel v lasti medijski imperij Media-Most, pod katerega je spadala tudi "neposlušna" televizijska postaja NTV, ki je odkrito kritizirala Kremelj, njegovo koruptivnost in Putinove poteze, s katerimi je želel že takoj ob začetku svojega mandata pokoriti vse večje medije v državi. Gusinskega so tako nepričakovano zaradi suma finančnih nepravilnosti aretirale enote davčne policije, le nekaj tednov pozneje pa ga zaradi pomanjkanja dokazov izpustile. A še prej je Gusinski (verjetno ne ravno prostovoljno, kot je pozneje zatrjeval uradni Kremelj) lastništvo svojega imperija prodal skupini Gazprom Media pod posrednim vplivom Kremlja oz. Putina.

Pozneje se je na podoben način Putinov krog lotil imperija enega najbogatejših Rusov Borisa Berezovskega, ki je Putina najprej glasno podpiral, po volitvah pa začel opozarjati tudi na njegove napačne poteze, zaradi česar se je njun odnos začel kmalu krhati. Ker tudi Berezovski ni imel popolnoma čistih rok, ga je tako kmalu doletel podoben ultimat kot Gusinskega: ali proda delnice svojega medijskega imperija podjetju pod neposrednim nadzorom Kremlja ali pa … Berezovski je zbežal v tujino in skušal od tam vleči niti in usmerjati dogajanje, v Rusiji pa so proti njemu kopičili dokaz za dokazom. Na koncu ga je doletela podobna usoda kot številne druge Putinove nasprotnike: čez nekaj let je umrl v sumljivih okoliščinah – v Angliji, kamor se je na koncu zatekel, naj bi storil samomor.

Reorganizacija sistema

Takoj po preboju na najvišji položaj v Rusiji je Putin odprl še eno notranjo fronto – takoj se je lotil zmanjševanja vpliva gubernatorjev oz. članov sveta federacij (zgornjega doma ruskega parlamenta). Najprej je Rusijo reorganiziral in jo razdelil na sedem upravnih enot oz. zveznih okrožij, nato pa v dumo poslal še zakon o spremembi sistema volitev predstavnikov sveta federacij, ki je uvedel po dva predstavnika iz vsake izmed 85 federacij (to so zvezne republike, oblasti, kraji, zvezna mesta, avtonomna okrožja in ena avtonomna oblast), pri čemer enega izvoli regionalni parlament, drugega pa imenuje guverner. Vodjem provinc oz. guvernerjem, ki so bili pred reformo avtomatsko tudi člani sveta federacij, je bil ta položaj odvzet.

Na krilih gospodarskega uspeha
Prvi Putinov mandat na položaju predsednika je bil tudi v znamenju gospodarske rasti, ki je za Rusijo po letih stagnacije in devalvacije rublja pomenila veliko svetlo točko. Po mnenju poznavalcev je imel ključno vlogo pri gospodarskem razcvetu Ruske federacije v prvih letih Putinovega predsedovanja takratni premier Mihail Krasjanov, ki mu pripisujejo zasluge za vse večje gospodarske reforme med letoma 2000 in 2003, ko ga je Putin odstavil. Izpeljal je fiskalno in davčno reformo, pokojninsko reformo, reorganiziral delovanje državne infrastrukture, predvsem železnic in energetskega sektorja, ustavil do tedaj nezadržno rast cen itd. Krasjanov je moral položaj premierja nenadoma zapustiti tik pred volitvami leta 2003, sočasno pa se je moral posloviti tudi od ambicije, da Putina nekoč nadomesti. Pozneje je postal eden njegovih največjih kritikov (motilo ga je predvsem Putinovo avtokratsko vodenje države in nadzor nad vsakim delčkom družbe, ki ga je korak za korakom vzpostavljal) in se nameraval na volitvah leta 2008 potegovati za položaj predsednika, a je državna volilna komisija njegovo kandidaturo zavrnila s pojasnilom, da je bilo od dveh milijonov podpisov volivcev, ki jih je priložil kandidaturi, dobrih 13 odstotkov neveljavnih. Na teh volitvah je sicer slavil Putinov izbranec Dmitrij Medvedjev.

V vmesnem času je napovedal tudi "vojno" še enemu oligarhu, prvemu možu naftne družbe Jukos, Mihailu Hodorkovskemu, ki so ga oblasti leta 2003 (tik pred volitvami) obtožile korupcije in davčnih goljufij. S prebrisanimi manevri je Kremlju uspelo razglasiti stečaj Jukosa, družbo pa je nato na dražbi kupil državni Rosneft. Hodorkovski je na koncu končal v zaporu zaradi davčnih utaj in drugih poslovnih nepravilnosti, leta 2013 pa ga je Putin (tudi zaradi pritiskov drugih svetovnih velesil) nepričakovano pomilostil eno leto pred iztekom kazni.

Po prevzemu dveh ključnih medijskih in enega energetskega imperija ter politični reorganizaciji obsežne Ruske federacije je Putin v prvih letih novega tisočletja v rokah držal vse ključne niti, ki so vodile rusko družbo in gospodarstvo. Na krilih gospodarskega razcveta in obvladovanja vseh večjih medijev je tako leta 2004 pričakovano dobil svoj drugi mandat predsednika – zanj je glasovalo več kot 70 odstotkov volivcev, ki so oddali svoj glas. Nato pa se je počasi že začel ozirati proti letu 2008, ko zaradi omejitev, ki jih je predvidevala ruska ustava, ni smel več kandidirati.

Umor Politkovske in zastrupitev Litvinenka
Morda bi se Putin sprememb ustave, ki jih je sicer prek "posrednika" Medvedjeva izpeljal pozneje, lotil že v času svojega drugega mandata, a se je oktobra 2006, ravno na predsednikov rojstni dan, zgodil odmeven umor novinarke Ane Politkovske, ki je razkrivala korupcijo v ruski vojski in vojne zločine, ki jih je ta izvajala med takratno vojno v Čečeniji. Politkovska je bila tudi sicer trn v peti Putinu in njegovi administraciji, saj je opozarjala na številne kršitve človekovih pravic tako v Čečeniji kot v domači Rusiji. A njen umor (storilca, 30-letnega Čečena, so pozneje ujeli, ga obsodili, a je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo, naročnikov okrutnega dejanja pa niso nikoli razkrili) je za Putina pomenil več težav kot koristi.

Nad vse bolj avtoritarno kremeljsko politiko zatiranja svobodnih medijev, na kar je opozarjala tudi Politkovska, so se namreč začele zgrinjati kritike z Zahoda, glasni so bili tudi nekdanji Putinovi podporniki, ki so se pred njegovo dolgo roko zatekli v tujino. Nekdanji agent zvezne službe za državno varnost, Aleksander Litvinenko, ki je nekaj let prej zatočišče poiskal v Veliki Britaniji, kjer je pomagal še enemu (precej vplivnejšemu) ubežniku Berezovskemu v boju proti Putinu, je tako en teden po umoru Politkovske obtožil Putina, da je stal za dogodkom. Dva tedna pozneje se je dobil s še dvema nekdanjima agentoma KGB-ja oz. FSB-ja na čaju v Londonu, kmalu po tem pa se je začel počutiti slabo. Izkazalo se je, da je bil zastrupljen z radioaktivnim polonijem, a je trajalo precej časa, preden so zdravniki sploh ugotovili, kaj je zaužil, pa tudi sicer mu ne bi mogli pomagati.

Umrl je dobre tri tedne pozneje, še prej pa prosil, naj ga pred smrtjo fotografirajo, posnetke pa pošljejo medijem, "da bodo vsi videli, kaj so mi storili". Povezav Putina tako z umorom Politkovske kot z zastrupitvijo Litvinenka niso nikoli zares potrdili, čeprav je lani objavljena britanska preiskava našla povezave med ruskim političnim vrhom in Litvinenkovo smrtjo.

Izbral človeka, ki mu "preprosto zaupa"
A nekaj je gotovo: Putin je imel prav, ko je dejal, da mu je umor Politkovske bolj škodil, kot če bi živela. Kritike njegovega avtokratskega sistema in vzpostavljanja t. i. vertikale oblasti so se iz domačih neodvisnih medijev z majhnim dosegom razširile na naslovnice največjih svetovnih medijev in posledično na svetovni politični parket, zato je Putin obrzdal svojo željo po nadaljnjem vladanju in se odločil za taktično potezo – za svojega naslednika je presenetljivo izbral nekdanjega vodjo svojega urada in tedanjega podpredsednika vlade, Sanktpeterburžana Dmitrija Medvedjeva, s pojasnilom, da "mu preprosto zaupa". Najprej ga je imenoval za premierja, nato pa mu je s svojim vplivom pomagal, da je leta 2008 brez težav osvojil položaj predsednika – kot so pozneje pokazale javnomnenjske raziskave, je bilo kar dve tretjini volivcev Medvedjeva podpornikov Putina. Skoraj sočasno z izvolitvijo Medvedjeva je Putin prevzel vodenje Enotne Rusije, ki je le nekaj mesecev prej, decembra 2007, ob kritikah o prirejenih volitvah osvojila prepričljivo večino v parlamentu, Medvedjev pa ga je imenoval na mesto premierja.

Kljub navidezni menjavi na položaju najpomembnejšega človeka v državi je bilo jasno, kdo ima v resnici vse niti v rokah – mediji so to obdobje v ruski zgodovini poimenovali kar dvovladje. In če se je nekaj časa že zdelo, da bi Medvedjev utegnil stopiti iz sence svojega mentorja, je njegov predlog o spremembi ustave, po katerem je bilo Putinu omogočeno vnovično kandidiranje za (zdaj daljši) mandat predsednika, taka namigovanja zatrl v kali. Kljub kritikam opozicije, predvsem komunistov, da gre zgolj za poskus utrjevanja že tako avtoritarnega režima, v okviru katerega "je že tako preveč moči v rokah enega samega človeka", kot se je izrazil poslanec iz omenjene stranke, Viktor Iljukin, je bil zakon v dumi potrjen.

V svetu je medtem izbruhnila gospodarska kriza, zato se je bil Medvedjev večino svojega časa prisiljen ukvarjati z gašenjem "gospodarskega požara", z uvajanjem prepotrebnih gospodarskih reform, njegov mandat pa je zaznamovala tudi nekajdnevna vojna z Gruzijo oz. krizo v Južni Osetiji in Abhaziji.

Menjava stolčkov
Ko so se začele približevati volitve 2012, je Medvedjev oznanil, da se za vnovični položaj ne bo potegoval – pričakovano pa je svojo kandidaturo napoved Vladimir Putin, se poslovil s položaja prvega moža Enotne Rusije in se kljub precej močnejši opoziciji, ki je zajahala val protestov in splošnega nezadovoljstva nad vladajočima Putinom ter Medvedjevom, ter ob glasnih očitkih o volilni prevari znova vselil v Kremelj. Prvi njegov ukrep v tretjem predsedniškem mandatu? Imenovanje Medvedjeva za premierja. In vladajoči tandem je lahko nadaljeval.

Zadnjih Putinovih šest let je zaznamovala predvsem ekspanzivna zunanja politika, na domačem terenu pa utrjevanje položaja – tudi z odstranitvijo političnih nasprotnikov, kot je na primer "ljubljenec zahodnih medijev", opozicijski politik Aleksej Navalni, ki mu je kandidatura na tokratnih volitvah prepovedana zaradi njegovih preteklih pravnomočnih obsodb korupcije. V svetu je pred leti močno odmeval tudi umor opozicijskega politika Borisa Nemcova, ki bi lahko Putinu predstavljal precej večjo grožnjo od Navalnega.

A kljub vsemu se je Putin vsaj doma trudil držati besedo svojim volivcem. Začelo se je že na dan inavguracije, ko je razglasil 14 dekretov, s katerimi je uradno začrtal politiko prihodnjih šestih let, v katerih naj bi izpolnil obljube iz svojega volilnega programa (podaljšanje povprečne pričakovane življenjske dobe, višje plače, stabilnejše gospodarstvo itd.), a se je kmalu izkazalo, da je njihovo uresničevanje precej težje, kot je pričakoval.

Velik udarec za rusko gospodarstvo, ki naj bi nekatere reforme financiralo, je bil na primer padec cen nafte, je leta 2016 ocenjeval Reuters, podobno veliko gospodarsko težavo pa še danes predstavljajo sankcije Evropske unije, uvedene po ruski priključitvi Krima malo po koncu olimpijskih iger v Sočiju leta 2014 in sporu z Ukrajino, ki je potezi sledil.

Krim, Ukrajina, Snowden jezili Zahod
S priključitvijo Krima, ozemlja, ki ga je velik del Rusov desetletja videl kot nesrečno izgubljenega, si je Putin deloma utrdil ugled doma, a razjezil mednarodno skupnost, ki je že sicer od začetka njegovega tretjega mandata na njegovo ekspanzivno politiko, nasprotovanje Natovemu raketnemu ščitu (mediji so počasi že nehali šteti, kolikokrat so ruska vojaška letala "zašla" v Natov zračni prostor) in demonstracije vojaške moči gledala z nezaupanjem. Že tako napete odnose z ZDA je Putin še zaostril leta 2013, ko je ponudil politični azil žvižgaču ameriške agencije NSA Edwardu Snowdnu.

Številni dogodki, ki so sledili – od odkrite podpore proruskim separatistom v boju z ukrajinskimi oblastmi do tragične sestrelitve potniškega letala nad vzhodno Ukrajino (raketa zemlja-zrak ruske izdelave je, kot so ugotovili neodvisni preiskovalci, priletela z ozemlja pod nadzorom proruskih upornikov), ruska podpora uradnemu sirskemu režimu pod vodstvom Bašarja Al Asada, obtožbe o distribuciji kemičnega orožja v Sirijo, govorice o vmešavanju v ameriške predsedniške volitve, serija kibernetskih napadov v Ukrajini, Evropi in svetu, ki naj bi jih izvedli ruski hekerji itd. – pa so odnose Rusija-Zahod dan za dnem še poslabševali. Koliko resnice je v pisani paleti obtožb, govoric in namigovanj, javnost verjetno ne bo nikoli izvedela. Sploh če za njimi zares stoji Putinov prvi delodajalec, FSB.

Velika podpora domače javnosti
Po drugi strani pa Rusi na Putinovo odločnost in nepopustljivost v zunanji politiki, ki se ne pusti voditi ZDA, gledajo z naklonjenostjo, navaja Encyclopaedia Britannica, saj, kot trdi, njegova podpora znaša okoli 80 odstotkov. Ocene televizije RT so malo nižje – na volitvah naj bi Putina podprlo okoli 70 odstotkov volivcev – a so številke še vedno neverjetno visoke. Najvišjo podporo je sicer imel leta 2015 (po ruski intervenciji v Ukrajini in priključitvi Krima), ko ga je po raziskavi ruskega centra za merjenje javnega mnenja Levada podpiralo kar 86 odstotkov Rusov. K izjemni podpori je sicer najverjetneje pripomoglo tudi dejstvo, da Kremelj še vedno obvladuje vse večje televizijske postaje in časopise v državi, s tem pa tako javno mnenje kot tudi agencije, ki ga merijo.

Enolična medijska krajina ima za posledico tudi to, da očitki o kršenju človekovih pravic, ki so se začeli že kmalu po začetku zadnjega mandata z uvajanjem zakonodaje, ki preganja istospolno usmerjene, se nadaljevali z zakonskim omejevanjem delovanja nevladnih organizacij, omejevanjem dostopa do spleta ter odkritim preganjanjem in onemogočanjem kremeljskih kritikov, pretežno odmevajo le zunaj ruskih meja, predvsem v Evropi in delu ameriške celine.

Zaradi krhanja odnosov z Zahodom se je Rusija zadnja leta raje obrnila na vzhod, k tradicionalni zaveznici Kitajski, ki tako "rešuje" izpad gospodarskega sodelovanja z Evropo, sodeluje pri zastraševanju nasprotnikov z vojaškimi vajami tako na vzhodu kot na zahodu, obenem pa nudi pomembno oporo Kremlju pri glasovanju v Varnostnem svetu Združenih narodov. Rusko gospodarstvo se poleg Kitajske vse bolj usmerja na srednjeazijske države, ki jih večinoma vodijo avtokrati in ki jim zalog naravnih virov ne manjka, pa tudi na druge – na tri države BRIC-a, Iran in nekatere afriške države, ki jih je Rusija v svoji zunanji politiki desetletja zanemarjala.

Car Putin?
Putinov tretji predsedniški mandat je bil z vidika utrjevanja položaja in grajenja kulta osebnosti doma njegov najuspešnejši do zdaj, z vidika zunanje politike pa popolnoma v njegovem slogu: brezkompromisen, odločen, na trenutke svojeglav. Novi ruski car, kot ga nekateri mediji radi označujejo, zdaj gleda naprej, v prihodnjih šest let, ki jih bo – ob dejstvu, da pravega nasprotnika na volitvah v resnici nima, saj je opozicijo onemogočil pravočasno – zagotovo preživel v Kremlju.

Kaj pa potem? Iztekal se bo njegov drugi zaporedni mandat, tako da bo moral, če bo želel še vladati, znova spremeniti ustavo. A v katero smer? "Naša težava niso volitve leta 2018, ampak 2024," Guardian navaja Kremlju vdanega finančnika Konstantina Malofejeva, ki je znan po tem, da je že omenjal spremembo političnega sistema iz polpredsedniškega v monarhičnega. Decembra lani je na srečanju s tujimi novinarji med drugim namignil, da njegov krog popolnoma podpira Putina na tokratnih volitvah, "ki bodo, upajmo, zadnje, ki jih bomo imeli", saj so, kot meni, volitve v Rusiji "nesmiselne". Prerokba ali čista izmišljotina?

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->