Vsi zgoraj omenjeni so spletni vzdevki ameriških pravnikov, ki postrani služijo kot komentatorji sodnih procesov v ZDA in na svojih kanalih na YouTubu širši javnosti poljudno tolmačijo zapleteni ameriški pravni sistem na konkretnih primerih, ki se odvijajo v živo v sodnih dvoranah.

Z Deppovim sojenjem so pridobili ne samo vidnost, ampak se jim je število naročnikov eksponentno povečalo, z njimi pa tudi zaslužki in javna izpostavljenost.

Po podatkih spletne strani Playboard, ki se ukvarja z analizami trendov na YouTubu, so bili največji zaslužkarji s t. i. superklepeti (Youtubova funkcija plačljive platforme, ki vam omogoča, da zaslužite denar s pretakanjem v živo) prejšnji mesec Emily D. Baker, LegalBytes in Rekieta Law. Vsi trije kanali so v šestih tednih sojenja izključno prenašali zgolj Deppovo sojenje, ustvarjalci teh vsebin pa so pogosto gostovali na kanalih kolegov in se tako medsebojno prepletali in podpirali ter se povezali v nekakšnem tihem boju proti t. i. mainstream medijem.

Sorodna novica Making a Murderer: pred kamerami seciran pravosodni sistem ZDA

Sojenje je namreč razgalilo omejitve klasičnih medijev, ki niso imeli ne kadra ne sredstev, da bi vsakodnevno, po 7 ur dnevno pokrivali proces v sodni dvorani v Fairfaxu v Virginiji, čeprav jih to ni omejevalo, da ni bi o njem poročali – in pri tem slikali precej drugačno sliko, kot so jo podajali LawTube pravniki, ki so s pomočjo kamer v dvorani v realnem času dogajanje komentirali.

Ni čudno torej, da je Lawtube postal tako pomemben akter ne samo v samem procesu Depp v. Heard, ampak tudi v razpravi o verodostojnosti osrednjih medijev.

S številkami ogledov, ki so se pri tistih najbolj priljubljenih in uglednih Lawtuberjih povzpele tudi prek milijona in pol, je omenjeni kanal postal ne le resna konkurenca klasičnim medijem, ampak je pravo in interpretacijo le-tega spremenil v nov, skrajno zasvojljiv TV-žanr.

Od javne tožilke do prvega podcasta v ZDA

In medtem ko so se nekateri, kot Washington Post, spravili nad Lawtuberje s članki, v katerih so jih skušali diskreditirati z izpostavljanjem, koliko so zaslužili na Deppovem sojenju, in kako ne odgovarjajo uredniški politiki ali novinarskemu kodeksu, so drugi priljubljenost Lawtuba spretnejše izkoristili.

Tako je Los Angeles Times na svojih straneh v času Deppovega sojenja objavil dolg portret najbolj gledane in verjetno najuglednejše članice LawTuba, nekdanje losangeleške tožilke Emily D. Baker, ki se ukvarja predvsem z analizo sodnih primerov v svetu popkulture, njen podcast pa je med petimi najbolj poslušanimi v ZDA (za časa sojenja je skočil na prvo mesto).

Kot piše Los Angeles Times: “Ta nova industrija odvetnikov iz domačih pisarn kot zvezd družbenih omrežij nazorno kaže, kako se je konzumiranje medijev spremenilo od časov, ko so odvetniki gostovali v TV-poročilih, da bi komentirali odmevne primere, kot je bilo sojenje O.J. Simpsonu ali, bolj nedavno, Kylu Rittenhousu. Pravna bitka Depp v. Heard kaže, koliko te publike se zdaj po informacije obrača na platforme, kot sta YouTube ali TikTok.”

“Nisem novinarka, sem pravna analitičarka,” pravi 44-letna Bakerjeva, ki ji je, potem ko je pustila stresno službo tožilke, pandemija ponudila novo karierno priložnost.

“Uživam v analiziranju kompleksnih primerov svojim poslušalcem, izbiram pa zgolj tiste, ki me zanimajo in za katere se mi zdi, da jih bo moja analiza dejansko pomagala bolje razumeti,” pravi pravnica, ki je v šestih tednih sojenja kot največja zaslužkarica med Lawtuberji zaslužila 168.000 dolarjev neto, vsota, o kateri je lahko kot tožilka v enakem obdobju zgolj sanjala.

Nick Rekieta med največjimi zaslužkarji na YouTubu

Z Bakerjevo se povsem strinja Nick Rekieta, še eden od najvidnejših članov LawTube skupnosti, odvetnik iz Minnesote, ki ne skriva, da je pravno komentiranje na YouTubu zanj tudi izjemen vir zaslužka, s katerimi se klasični novinarji, celo tisti iz največjih medijskih hiš, kot CNN, ne morejo primerjati.

Rekieta, ki ga na YouTubu najdete pod uporabniškim imenom “Rekieta Law”, ima 468.000 naročnikov, med sojenjem so njegove analize dosegle tudi do milijon ogledov in velja za enega največjih zaslužkarjev na Youtubu na svetu.

Samo med Deppovim sojenjem je zaslužil 135.259 dolarjev neto, že pred tem pa se je s komentiranjem sojenja Kylu Rittenhousu s superklepeti lani povzpel celo na prvo mesto YouTube zaslužkarjev na svetu.

Z Rekieto smo se med drugim pogovarjali o pravnih vidikih Deppove tožbe, ki se je zdela vnaprej izgubljena, o gibanju #MeToo, o prednostih in slabostih kamer v sodni dvorani in zakaj se zdi, da je pravo postalo nova zasvojenost Američanov.

Pozdravljeni, predstavite se, prosim, našim bralcem.
Moje ime je Nick Rekieta, sem odvetnik v zvezni državi Minnesota, a se primarno ukvarjam s pravnim komentatorstvom na YouTubu, s čimer pomagam ljudem spremljati javna sojenja, analiziram dogajanje in to prevajam v poljudni jezik. Skušam tudi podati vpogled v sojenje, ko gre za strategijo sojenja ali različne pravne strategije. Na YouTubu komentiram in interpretiram pravo zadnja štiri leta, to pa je tudi postalo moj primarni vir zaslužka.

Ustaviva se malce pri LawTubu, tej fascinantni spletni pravni skupnosti. Sama sem nanjo naletela po naključju, ob spremljanju Deppovega sojenja. A čeprav ste prav vsi večji "Lawtuberji" s pomočjo tega sojenja pridobili ogromno novih sledilcev in povečali svojo prepoznavnost, ne gre za nekaj novega, kaj ne? Kot ste povedali, vi to počnete štiri leta, verjetno tudi ostali?

Večina od nas se s tako ali drugačno različico pravnega komentatorstva na YouTubu ukvarja že leta. Sam to počnem štiri leta, prvo sojenje v živo, ki sem ga pokrival, pa je bilo lani novembra, in sicer sojenje Kylu Rittenhousu, 17-letniku, obtoženemu, da je med protesti leta 2020 v Kenoshi v Wisconsinu ustrelil tri ljudi. Gledal sem vsako minuto sojenja, enako kot pri Deppu. Mislim, da sem bil prav jaz tisti, ki je širši skupnosti predstavil možnost spletnega prenašanja teh sojenj. Ampak ni bilo načrtno. Preprosto sem hotel gledati sojenje, če pa bi ga kdo hotel spremljati z mano, se mi je zdelo toliko bolje. Ta "kdo" je bilo nazadnje več 100.000 ljudi. Ko se je začelo Deppovo sojenje, sem imel za seboj že štiri, pet sojenj v živo. Pri Deppu je bilo podobno. Vedel sem, da bo ljudi zanimalo, moji sledilci so me prosili, naj ga komentiram in jim pomagam razumeti. In sem. In s tem omogočiš ljudem, da precej hitro spoznajo ameriški pravni sistem v praksi.

Omenili ste Kyla Rittenhousa. Malce podobno kot pri Deppu je šlo za sojenje, kjer je bila percepcija javnosti precej drugačna od vaše, od članov LawTuba, kar ste vsi tudi izpostavili, in sicer, da so dokazi, ki so bili predstavljeni na sojenju, povsem drugačni od tistega, kar smo o primeru brali iz medijev.
Tako je. Torej, že v začetku Rittenhousovega primera nas je več odvetnikov prebralo kazensko obtožnico proti njemu, jo preučili in ugotovili, da primer nikakor ni trden. In ko to združite s posnetki z brezpilotnih letalnikov, ki smo jih analizirali, so ti podprli naše stališče, da gre za precej jasen primer samoobrambe. Ostajala so sicer določena nerešena vprašanja, kot so, ali je Rittenhouse po zakonu tisto noč lahko nosil orožje, ali je kršil zakon o policijski uri, ali je bil v incidentu do te mere agresor, da bi to lahko zmanjšalo njegov argument samoobrambe … A mediji nam niso predstavili teh kompleksnih dilem, ampak so naslikali podobo rasista, ki je tisto noč hladnokrvno ustrelil tri temnopolte moške in jih ubil. In mnogi še vedno verjamejo tej zgodbi. V resnici noben od ustreljenih moških ni bil temnopolt in vsi so bili udeleženci protestov. In kot je iz videoposnetka ugotovila tudi porota, so vsi trije ogrožali njegovo življenje, a mediji preprosto niso poročali na tak način. Namesto tega so v času protestov v podporo Življenja temnopoltih štejejo (Black Lives Matter) leta 2020 skušali iz Rittenhousovega primera narediti senzacionalistično zgodbo, ki bi jo lahko umestili v kontekst zgodb o policijskem nasilju proti Afroameričanom v tistem času, še posebej po smrti Jacoba Blaka v Kenoshi le nekaj dni prej.

Med Deppovem sojenjem sem spremljala veliko analiz članov LawTuba, vsak dan po sojenju, kar je bilo precej naporno, moram priznati …
(Smeh) Da, je bilo.

… Nekaj, kar je težko spregledati, je, da ste bili povsem enotnega mnenja. Vsi ste bili na strani Deppa. Ste si to stališče oblikovali med sojenjem, ob predstavitvi dokazov, ali že prej, morda leta 2016, ko je Amber Heard prvič obtožila Deppa nasilja, ali pa prek Deppove tožbe proti tabloidu The Sun v Veliki Britaniji leta 2020?
Sam sem postal bolj pozoren na Deppov primer s sojenjem v Veliki Britaniji. Pri tem sem opazil, da je bilo proti kar nekaj znanim moškim nekako v istem času podanih nekaj, po mojem mnenju vprašljivih obtožb. Proti nekaterim so se zdele obtožbe upravičene, bilo pa je tudi nekaj takih, za katere se je zdelo, da so se preprosto ujeli v isti val obtožb. Kar nekaj časa sem bil pozoren na gibanje #MeToo v ZDA in sem videl, kakšno moč ima to avtomatično reakcionarno gibanje, ki je lahko de facto uničilo življenje nekomu brez pravih dokazov. Naj še enkrat poudarim, so primeri, ko je bil odziv upravičen, a tudi primeri, ko pogrom dokazano ni bil upravičen. Sam sem skeptičen do vsega, kar posega v pravice nekoga, v njegov vir zaslužka, njegov poklic in ugled – brez dokazov. Ko sem slišal za obtožbe Amber Heard proti Deppu, sem se nagibal na stran Deppa, a sem dopuščal možnost, da bo sojenje razkrilo nekaj, kar bi lahko potrdilo njeno zgodbo. Pa tega nisem videl.

Je pa bil zame prvi resni opozorilni znak ta, da obramba Heardove ni želela javnega sojenja – čeprav gre za javni osebnosti, vpleteni v zelo javno vprašanje partnerskega nasilja v ZDA, ki je za javnost zelo pomembna tema. Ko gre za razpad zvezdniških zakonov, nas tema zanima, hočemo razpravo o tem. Na takih primerih lahko pomagamo ljudem razumeti, kako je videti družinsko nasilje, kako se mu ogniti, in da tudi ljudje, ki uživajo ogromno moči in statusa, lahko postanejo žrtve nasilnih razmerij. Ljudem hočemo sporočiti, da niso sami. In da lahko iz takih razmerij odidejo. A ekipa Heardove ni želela, da bi bilo sojenje javno. Kljub temu da običajno zvezdniki živijo za pozornost javnosti. Od nekoga, ki je že leta vodil odmevno javno kampanjo proti Deppu, bi pričakoval, da si bo želel povedati svojo zgodbo, da si bo želel, da javnost sliši njeno stran zgodbe in se strinja z njo, da je Johnny grozen človek, Amber pa žrtev. Navsezadnje je napisala kolumno v Washington Postu, katere cilj je bil ravno, da bi čim več ljudi izvedelo, kaj se ji je zgodilo. A kar naenkrat ni hotela več govoriti o tem. To je bil zame velik opozorilni znak, moj skepticizem pa se je med sojenjem samo okrepil.

Pa lahko razumete, zakaj bi nekateri, zlasti zagovorniki ženskih pravic, nasprotovali prenosu sojenja? Reciva, da Amber dejansko je žrtev, zdaj pa se iz njenega pričanja roga cel splet, posnetki njenega hlipanja so postali tarča posmeha na TikToku, njena izpoved vir parodij. Temu dodajte še to izmuzljivo in skrajno problematično idejo o “popolni žrtvi”, kako naj bi prava žrtev zvenela in se vedla ... Vse skupaj je bilo brutalno. Razen, seveda, če ne zavzamete stališča druge strani, da je bil resnična žrtev nasilja Depp.
Da. Zagotovo lahko razumem željo ljudi, da določene stvari ostanejo zasebne zavoljo dostojanstva in integritete žrtve. Absolutno. In v ZDA imamo zakone, ki to ščitijo, običajno v kazenskih primerih spolnih zločinov, s čimer želimo preprečiti, da bi storilec dodatno škodil svoji žrtvi. Lahko skrijemo identiteto žrtve. Če gre za javno sojenje, ki ga prenaša televizija, lahko zatemnimo pričanje žrtve ali izpraznimo sodno dvorano. Pri kazenskih primerih je vse to možno. A ko gre za civilno tožbo, pri čemer nekoga javno obtožiš neke nečednosti, se izpostaviš navzkrižnemu zasliševanju. V šestem členu ustave ZDA je zapisana pravica do soočenja s svojim tožnikom. Gre za sestavni del ameriškega pravnega sistema, da lahko nasloviš obtožbe, ki jih je nekdo podal proti tebi. Sam menim, da če obtožbe podaš javno, moraš razumeti, da bodo nekateri te obtožbe postavili pod vprašaj, da imajo to pravico, saj skušaš te iste ljudi prepričati, naj verjamejo tvoji plati zgodbe. Zato imajo pravico, da to plat preučijo, da se lahko odločijo, komu verjeti.

Tako, da, zagotovo sem previden, ko gre za potencialno zlorabo žrtve. Vendar pa mislim, da smo v tem primeru videli veliko lukenj v zgodbi, ki sta jo Amber in njena ekipa predstavljali teh šest let, dokazov, ki bi zgodbo podprli, pa ni bilo. Niti en njen prijatelj ali priča ni potrdil njene zgodbe. Bi pa ob tem res rad spodbudil žrtve nasilja (fizičnega ali spolnega), da se nemudoma obrnejo na policijo in dejanje prijavijo, ker vas bo sistem nato lahko zaščitil in preprečil javna razkritja. Tako namreč deluje ameriški kazensko-pravni sistem.

V civilnem pravnem sistemu, ko nimate kazenske prijave, ki bi podprla vaše navedbe, in ko zgolj pozivate javnost, da to stori namesto vas, pa boste izpostavljeni. In svojo zgodbo boste morali tako ali drugače povedati javno, ker ima obtoženi enako možnost dostopa do medijev, da pove svojo plat.

Glede na prodeppovsko stališče LawTuba in glede na to, da vam je med tem sojenjem skokovito narasla gledanost, ni težko razumeti, zakaj so se zdaj na vas spravili tako klasični mediji kot ekipa Heardove, bodisi s članki, ki vam očitajo, da ne sledite neki uredniški politiki in novinarskemu kodeksu, bodisi da vas odpravljajo kot del nekakšne inscenirane kampanje Deppove PR-mašinerije. Pričakujete, da se bodo tovrstni napadi na vas in na alternativne medije nasploh samo še zaostrili?
Kratek odgovor – da. Nekaj tega smo videli že pri Rittenhousovem sojenju, še več pa pri Deppovem, čeprav so vzgibi drugačni. Pri Rittenhousu je šlo za to, da so najbolj profilirani ameriški novinarji običajno na strani gibanja Temnopolta življenja štejejo (BLM). Na vrhuncu gibanja, ko so mu mediji posvečali veliko pozornosti, se je medijsko obravnavanje tega primera skladalo z uredniško politiko, ki je naklonjena gibanju BLM, naklonjena progresivni politiki. Deppov primer ni bil političen na enak način. Gibanje #MeToo je sicer bolj naravnano v levo, ampak pri gledalcih nismo videli enake politične razdeljenosti.

Kot nekdo, ki sodi v bolj desni pol YouTuba, imam kup gledalcev, ki so spremljali Deppovo sojenje, pa se ne strinjajo z mojimi političnimi stališči. Javnost se v tem primeru ni razdelila na levi in desni pol, ampak je šlo za bitko za javno mnenje. PR-ekipe tako Heard kot Deppa so ves ta čas delale, le da Deppova ekipa ni angažirala tradicionalnih medijev toliko, kot jih je Amber.

Namesto tega smo prek pričanja Adama Waldmana (Deppovega osebnega odvetnika), izvedeli, da komunicirajo z ustvarjalci spletnih vsebin. Eden od njih je moj prijatelj That Umbrella Guy, ki ga je ekipa Heardove večkrat omenila in ga več kot očitno ne mara. Omenjanje That Umbrella Guya je bila po mojem njihova velika napaka. On že leta tvita o Deppovem primeru in veliko ljudi je bilo skeptičnih, kako bi nek naključni YouTuber lahko imel verodostojne podatke. A ko je Amberina odvetnica Waldmana vprašala, če komunicira z That Umbrella Guyem, ta pa je to potrdil, je s tem nenadoma legitimizirala vse, kar je pisal vsa ta leta oz. se je potrdilo, da je imel preverjeni vir – samega Deppovega odvetnika – in s tem je njegov kanal močno pridobil.

Deppova ekipa je torej za svoj kanal komunikacije izbrala družbena omrežja in mislim, da se bodo spretne pravne pisarne in PR-ekipe tega v prihodnosti posluževale več. Kot smo videli, imajo tradicionalni mediji institucionalno moč, kar je bil cilj Amberine kolumne v Washington Postu. O tem je pričal pravni strokovnjak za Hollywood Richard Marks, ki je dejal, da so bili naslovniki kolumne hollywoodski producenti in režiserji, ne splošna javnost. Zato je bila kolumna tako uničujoča za Deppovo kariero. Ker mu prek javnih obtožb niso mogli škoditi, so se poslužili ciljnega teksta prek Washington Posta. To berejo režiserji, berejo studijski šefi. In Johnny Depp je bil čez noč "izbrisan". Depp je imel vedno javno mnenje na svoji strani, Deppova ekipa pa se je obrnila tja, kjer je vpliv nanj največji – Twitter, TikTok, YouTube. Tu si javnost oblikuje stališče o zvezdnikih, ne prek Washington Posta. Zato bodo spretne medijske ekipe vse bolj izkoriščale družbena omrežja, ta demokratizirani medijski prostor. Ekipe, ki bodo skušale delovati bolj prek tradicionalnih medijev, pa bodo vse pogosteje potegnile krajši konec, ko gre za javno mnenje. In zaradi tega bodo tradicionalni mediji tudi vse bolj udrihali po spletnem prostoru in nam metali polena pod noge.

Ampak dejstvo je, da ne sledite uredniški politiki in novinarskemu kodeksu, vaši zaslužki pa so precej višji od povprečnih novinarskih?
Res je. Novinarji v ZDA ne služijo niti blizu tega, kar služimo jaz in nekateri drugi ustvarjalci spletnih vsebin. Obstajajo članki o tem, koliko sem zaslužil s spremljanjem Deppovega sojenja. Težko bi našli tradicionalne novinarje, ki so sposobni obračati take številke, celo na najvišjih pozicijah na CNN-u, Foxu ali NBC-ju. Tako, da mislim, da se nekateri spravljajo nad nas zaradi finančnih razlogov, drugi zaradi zavisti. Nekateri nam očitajo, da nimamo novinarskih standardov, ki bi jim bili zavezani. V odgovor na to lahko samo rečem, da živimo in umremo na račun naše kredibilnosti. In to ni isti tip kredibilnosti, ki so jo ustvarili oni, ta neka fiktivna krožna kredibilnost, da je CNN vedno zanesljiv, ker je pač CNN. Naša kredibilnost temelji na integriteti našega komentiranja in odnosa do našega občinstva. Zase lahko povem, da kadar koli storim kako faktografsko napako, običajno svojo naslednjo oddajo začnem s tem, da jo priznam in prevzamem odgovornost. S tem si gradiš kredibilnost. Ker če izdamo naše občinstvo, jih izgubimo in nimamo za seboj ustanove, ki bi nas podprla.

Menite, da so to, kar vidimo zdaj, nekakšni smrtni krči klasičnih medijev ali mislite, da jih (nas) bo to prisililo v popolno prenovo?
Mislim, da bolj prvo. Govorimo sicer o institucijah, ki imajo toliko denarja, da bo trajalo kar nekaj časa, da dejansko propadejo oz. se spremenijo. Situacijo bi primerjal z nihalom, ki niha, in že dolgo niha v prid klasičnih medijev, še posebej v ZDA, a mislim, da se nihalo upočasnjuje in se bo usmerilo nazaj v čas pred množičnimi mediji. Imeli smo časopise v vsakem mestu, ki so tekmovali med seboj, ker niso mogli fizično dostaviti časopisov dovolj hitro na vse konce. Zdaj lahko dobimo informacije kadar koli in kjer koli na svetu. A v zadnjem desetletju vidimo, da ima vsak, ki ima pametni telefon, lahko enak doseg kot New York Times. In to je osupljiva demokratizacija medijev. Če se vrnem nazaj na analogijo nihala – nihalo niha, na najmočnejši točki pa je na koncu, preden zaniha nazaj. In mislim, da so mediji zdaj na tej točki. In na tej točki bodo izkazali največji odpor, da zaščitijo svojo institucijo. Za tem pa bodo, po mojem, prešli na drugi del, ki ste ga omenili. Prisiljeni se bodo povsem prenoviti in preučiti svojo strategijo ali pa – potoniti. In mislim, da bodo to storili z angažiranjem ustvarjalcev spletnih vsebin.

Sama sem predstavnica klasičnih medijev. In dejstvo je, da kot novinarji nimamo časa, naše hiše pa nimajo sredstev, da bi pokrivali nekaj takega, kot je šesttedensko sojenje hollywoodskim zvezdam. Prav tako nismo pravniki in nimamo pravne podlage. Vi, po drugi strani, imate čas in poglobljeno pravno znanje, tako da smo avtomatično v podrejenem položaju. Mislite, da je javnost to ugotovila in se je zato preselila k vam?
Mislim, da je razlogov več. Kar opažam, je, da je javnost lačna znanja, strokovnega znanja, za katero sicer nima časa ali sredstev. Eden mojih najljubših YouTube kanalov je najbolj "trapast" – tip, ki čisti preproge. Od ljudi dobi lepe preproge, ki so ležale po skladiščih, prekrite s prahom in umazanijo, on pa jih s posebno opremo in tehnikami očisti in jim povrne nekdanji sijaj, ti pa si misliš samo, uau. Gre za povsem banalno zadevo, samo vidiš je nikdar ne. Kot ne vidiš, kako se delajo klobase.

Vsi ti kuharski kanali delujejo po istem principu. Tu ne gre za medije, ampak bolj, da si ljudje želijo dostopa v ta svet, ki bi jih sicer predrago stal, zdaj pa lahko z YouTubom to storijo z enim klikom. Če nas primerjam z mediji, mislim, da je naša glavna prednost, da si postavljamo ceno, da postavljamo ceno naši osebnosti, poleg tega nimamo rokov, ni nam treba odgovarjati uredniku in se ravnati po uredniški politiki hiše. Lahko oblikujemo vsebino in v realnem času ugotavljamo, ali pritegne ljudi.

Me pa zanima, kako se bo LawTube znašel v prihodnosti, ker zanimanje za Deppa pojenja, publika zapušča te kanale, tako da bo treba najti nove načine, kako spet pritegniti te ljudi. Podobno kot to počnejo mediji. Prav zato mediji pokrivajo toliko tem, ker lahko vključijo vse vrste ljudi in tako razširijo mrežo. Naša pomanjkljivost je ravno v tem, da ne moremo pokrivati vsega. Zgolj toliko, kot lahko pokriva ena oseba. Za nas je bil ključen dejavnik covida-19, ko je ogromno ljudi začelo delati od doma ali pa so celo pustili službo. To pa tudi pomeni, da ima kar naenkrat kup ljudi ogromno časa, ki so morali najti nekaj, kar bi jih zaposlovalo. Tako, da je ta dolgi format vsebine, ki jo mi delamo, privlačen za vse večji sektor ameriškega – verjetno pa tudi globalnega – občinstva.

Ker delam večerne oddaje, je veliko mojih poslušalcev tovornjakarjev, ki cenijo, da imajo na voljo po štiri ure programa, ki jim je všeč. Tega prek tradicionalnih medijev ne moreš početi. Preprosto ne deluje. Ali pa je zelo tvegano, ker terja velik finančni vložek, uspeh pa ni zagotovljen. Če pogorim jaz, se bom lotil nečesa drugega, nekaj drugega pa je, če vložiš 2 milijona dolarjev v produkcijo oddaje, ki propade.

Med sojenjem smo videli tudi kar nekaj poskusov zatiranja uporabnikov družbenih omrežij, bodisi s čudnimi algoritmi, blokadami kanalov ali pa zapiranjem njihovih računov brez pojasnil. Ukinjanje profilov in cenzura sta na Twitterju tudi sicer vse pogostejša in zagotovo ne zgolj povezana z Deppovim primerom. Ironično, glede na njegovo vpletenost v ta primer, ampak ali vidite Elona Muska (nekdanji partner Amber Heard, ki je poravnal večino njenih računov, vezanih na Deppov primer, op. a.) in njegovo zavzemanje za več svobode govora na Twitterju kot rešitev ali ste skeptični do njegovih motivov?
Oboje? (Smeh) Moje stališče je, da Twitter ne more postati kaj dosti hujši, kot že je. Twitter hodi zelo po robu, in če bodo zašli še kaj dosti bolj v cenzuro, bodo izgubili svojo bazo in izpadli iz igre. Twitterju rast že nekaj časa stagnira. Blokada Donalda Trumpa je vplivala na kar nekaj uporabnikov, ljudem, ki morda prej niso bili pozorni, pa odprla oči za cenzuro na Twitterju. Če bo šlo tako naprej, bo Twitter izgubil svojo moč. Po mojem se tega zavedajo tudi sami, vsaj na izvršni ravni, kar gre razbrati iz tvitov Jacka Dorseyja, ko je odstopil kot izvršni direktor Twitterja, ki so se precej bolj ujemali s tem, o čemer govori Musk, kot pa s tem, kako je deloval Twitter pod Dorseyjem. Težko bodo nadaljevali po tej poti. Twitter je bil ustvarjen kot platforma svobodnega govora, potem pa so to izdali in zdaj spoznavajo, da je to problematično. Problem je, da je bila Twitterjeva baza zgrajena okoli tega drugega koncepta, ne koncepta svobode, ampak ideje cenzure in varovanja vsega, kar lahko. Tako, da kakršen koli že bo njihov prehod, bo ta malce boleč, kot da bi odstranili obliž. Tak bi bil Muskov nakup Twitterja – če je iskren v svojih izjavah.

Upam, da Musk prinese dramatične spremembe. Njegove izjave nakazujejo, da si tega želi. Kritike na račun ultra bogatih, na račun Muska, so upravičene, ampak mislim tudi, da so prav zaradi svojega izjemnega bogastva tudi nedotakljivi in lahko storijo kaj radikalnega, ker jim ni treba skrbeti, da bodo ostali brez lagodnega življenja. Musk je kot tak imun na javne kritike. Tako bogat je, da je, kot da bi nosil neprebojni jopič. Imun je tudi na finančni polom. In to mu omogoča, da na Twitterju naredi nekaj drznega. Samo poglejte njegov Starlink, ki je s svojimi sateliti, vidnimi s teleskopom, za mnoge izjemno nepriljubljen, ker kazi nočno nebo. A ne glede na negativno percepcijo javnosti se Musk ni pustil motiti. Upam, da bo enako ravnal v primeru Twitterja, da bo opravil drzni korak proti svobodi in pokazal, da je svoboda dragocena, zaželena in dobičkonosna.

Če se vrneva na Deppovo sojenje, konkretno, pravni vidik. Primer je veljal za zahtevnega, malokdo mu je napovedoval zmago, saj zvezdniki le redko dobijo tožbe zaradi obrekovanja. Deppova je bila še posebej težka, saj ga Amber Heard v svoji kolumni nikdar ni poimensko obtožila nasilja, besedilo je bilo skrbno ubesedeno, pregledali so ga tudi odvetniki, prav z namenom, da bi se ognili tožbi. Pa vseeno je zmagal. Kako?
Več razlogov, a največji je bila Amber Heard sama. To smo pri njej videli že vse od prvega pričanja leta 2016 – ne pusti dobrega vtisa. Njeno pričanje iz 2016 si je ogledalo, analiziralo in, v mnogih primerih, se iz njega rogalo na milijone ljudi. Njena ekipa je vedela, da bo največjo nevarnost primeru predstavljala prav ona. Z njenim pričanjem se je to potrdilo. Zato je tako ključnega pomena, kakšen vtis narediš na poroto. In nekateri ljudje preprosto ne naredijo dobrega vtisa, tudi če govorijo resnico. Dejstvo je, da nikdar ne bomo vedeli, kaj se je dogajalo med Deppom in Heardovo, a ona pred poroto ni izpadla kredibilno. In tak vtis je dobila tudi javnost. Tega odziva javnosti ni sproducirala neka genialna Deppova PR-ekipa, kot to skuša predstaviti Amber. Šlo je zgolj za to, da so ljudje gledali njeno pričanje in se jim ni zdela iskrena. Nikdar ni prevzela odgovornosti za svoje napake. Predstavljala se je kot človek brez greha in brez napake, še svojega dobro dokumentiranega uživanja mamil ni mogla priznati. Mislim, da je bilo to njeno nedosledno pričanje in nezmožnost prevzeti kakršno koli odgovornost tisto, kar je bilo zanjo usodno. Kot pravna ekipa, ki ve, da je kredibilnost njene stranke ključnega pomena, moraš najti način, da nekje zgradiš to kredibilnost. Da nam Amber Herd predstavijo kot kredibilno junakinjo. Pa tega nikdar niso storili.

Druga ključna točka pa je, da je Deppova ekipa povlekla nekaj res izjemnih strateških pravnih potez. Ena od njih je bila, da je bilo sojenje v Virginiji. Če bi bilo sojenje v Kaliforniji, kot si je prizadevala Heardova, verjetno primer ne bi prišel pred poroto, ampak bi bil zaradi kalifornijskega zakona o obrekovanju ovržen v predpostopku. Tam namreč na obrekovanje gledajo bolj skozi prizmo prvega člena o svobodi govora, v Virginiji pa je to zakonsko bolj ločeno. Tako da je bilo sojenje pred poroto za Deppa velika zmaga, saj si vsaka obrekovana oseba želi povedati svojo zgodbo poroti. Ker če tehnično pravno pogledaš Amberino kolumno, je njene izjave težko neposredno povezati z Deppom. Kot ste dejali, so zelo previdno ubesedene, ampak porotnik, za razliko od sodnika, od pravnika, lahko upošteva vse okoliščine in odloči po svoji presoji. Lahko so pogledali, kdaj so bile izjave podane in kako je Deppova kariera za tem doživela strm padec. Iz tega lahko potegnejo nek logični zaključek, da čeprav se je že leta otepal teh obtožb, mu te niso škodile tako zelo kot ta kolumna.

Potem pa je tu še zame najbolj briljantna poteza Deppove ekipe, da so tiste tri sporne izjave v Washington Postu (1. Spregovorila sem proti spolnemu nasilju – in bila deležna srda naše kulture. To se mora spremeniti. 2. Pred dvema letoma sem postala obraz partnerskega nasilja in občutila polno silo srda naše kulture do žensk, ki spregovorijo. 3. Imela sem redko priložnost videti v realnem času, kako institucije ščitijo moške, obtožene zlorab.) postavili v kontekst nekakšne agregacije vseh obtožb, ki jih je Amber Heard izrekla proti Deppu, vse od leta 2016, ko je vložila zahtevek za prepoved približevanja. Na Deppovi ekipi je bilo, kako izjave v Washington Postu povezati s starimi izjavami, pri čemer so pustili poroti, da je sama opravila to povezavo. In porota to lahko stori, medtem ko odvetniki in sodniki primera ne morejo in ne smejo tako soditi.

Ta primer je bil deležen toliko pozornosti zaradi različnih dejavnikov – bitka dveh zvezdnikov, vpogled v Hollywood, zgodbe o zlorabi mamil, skokih čez plot z Elonom Muskom, voajerističen draž avdioposnetkov celotnega razmerja … Ampak zagotovo gre za precej več. Deppova odvetnika Camille Vasquez in Benjamin Chew sta bila sicer v svojih intervjujih po zmagi jasna – tu ni šlo za #MeToo, a medijski naslovi, kolumne, odziv feminističnih krogov govorijo drugače. In implikacije je težko zanikati. Kaj torej pravite – je Deppova zmaga "ubila" #MeToo? Je res to poraz za ženske, kot menijo nekateri?
Če mene vprašate, kaj najbolj ubija #MeToo, je to covid. Pandemija je storila največ škode gibanju, nato pa še vojna v Ukrajini, že pred tem pa volitve 2020 in povolilni zaplet. Gre za hierarhijo vrednot. Ljudje so se najprej ustrašili, da je integriteta ameriškega volilnega sistema ogrožena, čemur je sledil strah, da jih bo ubil virus, nato jih je vlada silila z maskami in cepivi, nazadnje pa še vojna v Ukrajini, ob kateri so se nenadoma zavedeli, da je vojna resna grožnja. Jasno, človeški davek je tragičen, a Američani to vojno občutijo v ceni goriva, v pomanjkanju hrane, v pomanjkanju mleka v prahu za dojenčke. To so te osnovne zadeve, ki Američanov prej nikdar niso zares skrbele. In vse te stvari so nenadoma stopile v ospredje in nekako te ne briga več, kaj je morala neka hollywoodska igralka storiti, da je zaslužila na milijone dolarjev. Zveni malce grobo, ampak s tem je #MeToo štartal, še posebej proti Harveyju Weinsteinu – kopica milijonark, ki so se pritoževale, kako so postale milijonarke. In, jasno, gibanje je imelo širše implikacije. Nekaj zelo dobrih – ženske je ohrabrilo, da lahko spregovorijo in pokažejo s prstom na tiste, ki so jih nadlegovali, da imajo to moč. Ampak ljudi zvezdniške muke kaj dosti ne brigajo, ko si ne morejo privoščiti bencina. Ti dogodki so po mojem vzeli veter iz jader gibanja #MeToo. Nikakor pa ne mislim, da je gibanje mrtvo, ker v trenutku, ko se te stvari umirijo, bodo lahko ponovno v ospredje stopila družbena vprašanja. Navsezadnje so tako tja tudi vstopila – Amerika je bila po letu 2014 v odličnem gospodarskem položaju. Posledice recesije so izzvenele, za časa Trumpovega predsednikovanja pa je bila gospodarska rast izjemna. Prav tako ni bilo veliko zunanjepolitičnih konfliktov, tako, da so lahko v ospredje stopile družbene teme. Ko bo te krize enkrat konec, se bodo vrnile.

Gibanju #MeToo je treba pripisati zasluge – razkrilo je temno plat Hollywooda in dejanja močnih, vplivnih mož, ki so do tedaj lahko nekaznovano izvajali svoje zločine. Je pa gibanje tudi vzpostavilo to idejo, da moramo verjeti "vsem" ženskam, posledično so bile uničene kariere, obtoženi zvezdniki pa "izbrisani". Nekako se zdi, da je s tem primerom gibanje izgubilo bianco menico. Eden od teh mož se je uprl in obtožbe privedel pred sodišče. Lahko vidite, zakaj zagovorniki pravic žensk to občutijo kot korak nazaj?
Da, lahko to vidim, ampak naj jih malce potolažim – moški, ki so sposobni take obrambe na ravni, ki jo je imel Depp, sodijo v vrh 0,0001 odstotka najbogatejših ljudi na svetu. Skoraj nihče si ne more privoščiti 7 milijonov drage tožbe. Še bogataši ne. Poleg tega je imel Depp tudi obilico javne podpore. Ni samo bogat, ampak si je v 35 letih v Hollywoodu pridobil naklonjenost javnosti z ikoničnimi vlogami, ki so se zapisale v naš kolektivni spomin. Sam se še spomnim Nočne more na ulici brestov, tolikokrat sem jo gledal kot otrok s sestro. In ko je enkrat postal Jack Sparrow, je s tem postal še priljubljeni družinski junak. V prid mu govori kopica dejavnikov. Druga stvar pa je, da je Deppu nasproti stala Amber Heard. In večina tožnic, ki sem jih jaz videl, celo tiste, ki jim nisem verjel, so bile bolj prepričljive od Amber Heard. In to je bila velika težava. Dokazov preprosto ni bilo.

Sam menim, da bi se moral #MeToo osredotočati na spodbujanje žrtev, da nasilje nemudoma prijavijo. Pa s tem ne mislim novinarjem, ampak policiji, terapevtom. Morajo predložiti dokaze, ki jih imajo. Elaine Bredehoft, odvetnica Heardove, je izrazila ogorčenje, kako se bo zdaj od žensk pričakovalo, da snemajo, ko so napadene, sicer jim nihče ne bo verjel. To ni res. Težava z Amber je bila, da je ona snemala vse, razen dejanskega nasilja oz. posledic takega nasilja, kot ga je navajala. Družba stoji z žrtvami nasilja. Nobene želje nimamo ščititi moških, ki zlorabljajo ženske. Kot moški si ne želimo takih moških, ker nas vse slikajo v slabi luči. Zato hočemo, da se nasilneže spravi za zapahe ter da se jih javno izpostavi in kaznuje. Težava pa je, ko obtožbe niso kredibilne in ni dokazov, ki bi jih podprle. #MeToo ni mrtev. In če bo #MeToo prav odigral svoje karte, moralno pošteno, lahko veliko pomagajo žrtvam, da te dobijo dejansko pomoč. Ampak, oprostite, Twitter ni pomoč. Twitter vas ne varuje pred zlorabami. Obračanje na družbene medije žrtve ne spravi iz hiše, kjer trpijo nasilje.

Ste odvetnik. Kakšno je stališče pravne skupnosti do gibanja #MeToo, glede na to, da je bil ameriški pravosodni sistem zgrajen na predpostavki nedolžnosti, dokler ni dokazana krivda?
Smo skeptični v primerih, ko ni dokazov. Ker od države terjate, da obtoženemu nekaj vzame – v kazenskih primerih svobodo, v civilnih pa njegov denar in ugled. In ko enkrat to terjate, smo mi dolžni vprašati po dokazih in dokaze iskati. Kot odvetniki moramo biti na neki način tudi plačanci in zastopati našo stranko. In včasih moramo zastavljati res težka vprašanja – tudi takim ljudem, ki se zdijo iskreni. Poznam odvetnika, ki se je tu v Minnesoti ukvarjal izključno s kazenskimi primeri spolnega nasilja in je bil v tem res dober. To pa zato, ker je bil sposoben postaviti na mesto za priče 16-letno dekle, ki je bila žrtev groznega zločina oz. je trdila, da je bila. To dekle je bil sposoben zasliševati, ji postavljati vsa tista vprašanja, ki so za žrtev res težka. Ampak to je njegova služba. Na srečo tega meni nikdar ni bilo treba. Tudi zato imam precej raje YouTube (Smeh). Vseeno pa moram na sodišču v imenu svojih strank postavljati težka vprašanja. Moram iti prek sebe, ne glede na to, ali mi je morda oseba na mestu za priče simpatična. Ker je ta oseba nasprotnik moje stranke in jo moram streti. Moram dvomiti o njenih besedah. Moram biti kritičen do njih. In moram zahtevati dokaz. Ker je večina mojih kolegov odvetnikov, nas zasliševanje in postavljanje besed pod vprašaj ne moti. Običajne ljudi morda bi, za nas pa ni nič čudnega ali neprijetnega, da tudi gibanje #MeToo izzovemo in zahtevamo dokaze. Tu bi izpostavil kolegico z LawTuba, Emily D. Baker. Emily je bila dolga leta tožilka v Kaliforniji in je morala celo svojo kariero postavljati vrsto težkih vprašanj najrazličnejšim ljudem, tudi zelo simpatičnim in prepričljivim. Ona zagotovo nima težav terjati dokaze.

Kot člani LawTuba ste bili ravno priča, še več, akterji, sodnega procesa, ki ga označujejo za največjega tega stoletja. Prvega procesa, kjer so tako veliko vlogo odigrala družbena omrežja. Težko je kaj takega preseči. Mislite, da boste po tem še našli draž v kakem sojenju, se počutite zdaj malce prazne, ali ste si oddahnili, da se končno lahko posvetite drugim primerom?
Vse našteto (smeh). Zanimivo je, kako je pokrivanje sojenja v bistvu precej podobno zastopanju stranke – ko nekoga zastopate, si z njim zgradite odnos, spoznate ga, navadite se na to serijo likov, s katerimi dnevno komunicirate. In potem je na neki točki tega konec in občutite neko praznino, ker ste se navadili pogovarjati s to osebo, skoraj ste zgradili prijateljstvo z njo. Podobno je s tem sojenjem. Slaba dva meseca smo pokrivali samo Johnnyja Deppa, zdaj pa moramo najti drugo temo pogovora. Ne vidiš več istih ljudi, nimaš več istih ljudi v spletni klepetalnici, nimaš istih ljudi na zaslonu. Je pa, kot ste sami rekli, tudi izčrpavajoče. Deppovo sojenje je trajalo sedem tednov, kar je zelo dolgo za zgolj eno temo. Iz tega vidika se z veseljem preselim na naslednji primer. In vem, da bodo primeri, ki me bodo celo bolj zanimali.

Obožujem komentiranje primerov samoobrambe. Preden sem se lotil YouTuba, je šlo pri veliko mojih primerih za kazensko obrambo in prav tam najdemo res zanimiva vprašanja in rad razkrivam, kako umazana je lahko država v takih primerih. Tako da me ne skrbi za prihodnost mojega komentiranja. Pa tudi, če so vam všeč pohujšljiva sojenja z zvezdniki, bo prišlo novo, čeprav jih res ni veliko. Če vas zgolj zanimajo pravni postopki, najdete dramo v sodni dvorani tudi s povsem običajnimi ljudmi, zato je žanr resničnih zločinov tako priljubljen. Ker se zavedate, da bi bil obtoženi lahko vaš sosed, vaš šef, vaš znanec. Sam si želim več primerov, predvajanih v živo, ker je bil navsezadnje ameriški sodni sistem zgrajen na transparentnosti, zdaj pa imamo tudi tehnologijo, da to transparentnost tudi implementiramo. Jasno, z določenimi omejitvami, če otrok priča o zlorabah, tega seveda nočemo predvajati. Želimo spoštovati dostojanstvo, še posebej otrok in žrtev, kjer le lahko. Vidim pa veliko vrednost v tem, da je ameriški pravni sistem odprt za cel svet, če ne zaradi drugega, ker bi lahko nekatere države našega vzele za zgled.

V Depovem primeru so nekateri kritizirali sodnico Penny Azcarate, ker je prižgala zeleno luč kameram v dvorani. Eden od njenih argumentov, poleg tega, da je ameriški sodni sistem odprt, je bil, da je prejela toliko prošenj s strani medijev, da se je v izogib "cirkusu" pred dvorano in potencialno varnostno grožnjo odločila za kamere. Glede na to, kako so splet preplavili posnetki s sojenja in glede na kritike nekaterih skupin za ženske pravice, menite, da je to odločitev na koncu obžalovala?
Mislim, da je nekaj sodnikov, ki so sposobni voditi javno sojenje, je pa to tvegano, saj stvari lahko vedno uidejo iz vajeti. Sodnica Azcarate je ta primer vodila izjemno. Vedno je imela popoln nadzor in v dvorani sami nikdar nismo videli cirkusa. Malo drame je bilo z Eve Barlow (novinarka in dekle Amber Heard, op. a.), ki jo je sodnica dala odstraniti iz dvorane, ker je kršila prepoved in je tvitala med sojenjem. Sodnica je sicer nekdanja pripadnica marincev in z njo ni šale. Sodno dvorano je res obvladovala. Mislim, da je bil ta primer zelo spodbuden, ker je imel vse elemente, da bi se lahko sprevrgel v absolutno katastrofo – pa se ni. Pred dvorano so bile stvari sicer malce nore, z množico oboževalcev, z alpakami na zelenici … znotraj dvorane pa je vladal mir. Kar je bolje od večine kazenskih ali civilnih primerov in prava redkost. Tako da če lahko imate največji, najbolj pohujšljivi zvezdniški sodni proces na svetu, pa ni težav, bi to morala biti spodbuda za ostale sodnike.

Prav kamere v dvorani so bile tudi tisto, kar je tako okrepilo vaše kanale. Istočasno pa so podale zelo drugačen pogled na to, kaj se dogaja v dvorani, kot smo ga dobili iz medijev. Tako da smo v resnici videli v živo vzporedna svetova, zgodbo dveh sodnih procesov, če parafraziram Elaine Bredehoft, ki sicer krilatico uporablja v povezavi z britanskim sojenjem Deppa proti tabloidu The Sun, kjer je igralec izgubil.
Tako je. In povsem enako je bilo s Kylom Rittenhousom. Pa nikakor ne mislim, da bi šlo za neko zaroto medijev. Do neke mere sicer so pristranski, ampak, kot ste poudarili, vi nimate časa, vaše medijske hiše nimajo časa in sredstev, da bi pokrivali vsako sekundo teh sojenj. Tako si novinar pač ogleda par izsekov sojenja, si ustvari neko stališče, nato pa se pričakuje, da iz tega bralcem poda neko analizo. Kot nekdo, ki je spremljal celo sojenje, lahko povem, da je brez celotnega konteksta to izjemno težka naloga. Številne oddaje so v studie vabile profesorje prava ali lokalne odvetnike, da pokomentirajo primer, ki ga v resnici niso spremljali, saj imajo profesorji predavanja, odvetniki pa svoje primere. In tako dobite to zgodbo dveh sodnih procesov. Do neke mere je to razumljivo, ker tradicionalni mediji nimajo razpoložljivosti, kot jih imamo mi, ni pa sprejemljivo, da ti tradicionalni mediji napadejo alternativne zaradi tega, ker počnemo tisto, kar bi morali oni. Morali bi delovati v simbiozi in se za svoje analize sojenja obrniti na pravnike, ki sojenje dejansko spremljamo, smo v primeru podkovani in znamo pritegniti množice – če ne zaradi drugega, zaradi rejtingov. Navsezadnje imamo na LawTubu tudi do milijon ogledov. In to brez vsakršnih sredstev, zaledja ali infrastrukture tradicionalnih medijev. Zame je to potencialna prihodnost medijev – simbioza z neodvisnimi ustvarjalci. In upam, da bodo šli v to smer.

Včasih se zdi, da smo se sprevrgli v družbo, ki konzumira vse, zapakirano v zabavo. “Infotament”. Resne novice, zapakirane v segmente satiričnih oddaj, v Saturday Night Live, v Daily Show … In zdaj pravo kot naša nova obsesija. Pravo še nikdar ni bilo tako zasvojljivo, še nikdar tako prepleteno z zabavo za množice. Na milijone ljudi se je zgrnilo nad vaše kanale, odvetniki kot Camille Vasquez so postali superzvezdniki …
Se strinjam. Nekaj tega smo okusili že s sojenjem O. J. Simpsonu, ki je bilo prav tako izjemno odmevno, delno, ker je šlo za zvezdnika, delno zaradi grozljive narave zločina. In potem razsodba, ki je presenetila vse. Videli smo ta interes pri O. J.-ju, pri sojenjih Jody Arias in Casey Anthony. Zame je to spodbudno, ker gre za demokratizacijo informacij, pa tudi demokratizacijo zabave. YouTube me je naučil, da obstaja občinstvo prav za vsako stvar. In dokler je predstavljeno na pravi način, bodo ljudje to zagrabili. Izpostavljenost je ključna. Ko občinstvo enkrat nekaj pritegne, bodo sami presenečeni, ker si nikdar niso mislili, da bodo kdaj spremljali javno sojenje, a jih zasvoji do te mere, da ne morejo zamuditi niti minute. Toliko drame je v sodni dvorani, da me preseneča, da sojenja do zdaj niso bila bolj priljubljena. Tožba, pa gre lahko za nekaj povsem minorvnega, za spor glede razmejitvene črte, za vpletene postane vseobsegajoča in dramatična stvar. Napeta drama, visoko stresna situacija. In to je zgodba. Če dobiš zgodbo s čim več drame in napetosti, s katerima se lahko ljudje poistovetijo, dobiš zasvojeno občinstvo. Tako da mislim, da je imelo pravo oz. sojenja vedno potencial za ne samo priljubljen in zabaven žanr, ampak tudi zelo izobraževalen.

Za vas kot odvetnika, kaj so bili največji zaključki tega sojenja?
Prvi – porote presenečajo. Dejstvo, da je ta porota razsojala tri dni, nazadnje pa presenetila vse, ko so pritrdili Amber Heard v eni od izjav Adama Waldmana, nam kaže nekaj, kar smo videli tudi v Rittenhousovem primeru, ko je veliko ljudi mislilo, da gre za lahke odločitve. Porote pa nam pokažejo, da odločitve niso lahke in da bi morali zaupati v porotnike, da bodo opravili svojo dolžnost. Pri Deppovem sojenju je porota podala kompleksno razsodbo, ki je nihče ni predvidel. Iz tega lahko sklepamo, da so zadevo podrobno preučevali. Veliko ljudi je ciničnih do porot, češ da so porotniki omejeni ali butasti. Ta primer nam kaže, da niso. Porote so ključnega pomena, ko gre za civilne tožbe. To smo lahko lepo videli v Deppovem britanskem sojenju, kjer je o primeru razsojal sodnik, ki mu lahko očitamo pristranskost (njegov sin dela za The Sun, ki ga je Depp tožil, op. a.). Porota je varovalka proti temu. Z vsako osebo več, ki jo dodaš, boš zmanjšal neke zunanje dejavnike. V Virginiji je bilo porotnikov sedem, v veliko civilnih primerov jih je 12, tako da se precej težje zgodi, da bi ena oseba, ki je pristranska ali ima neke konflikte interesov, lahko vplivala na izid. Drugi veliki zaključek, ki ga lahko potegnemo iz Deppovega sojenja – predstava odvetnikov šteje. Zelo.

Camille Vasquez je upravičeno postala zvezda tega sojenja. Bila je ključna za Johnnyjevo zmago, še posebej pri navzkrižnem zasliševanju Amber, ki je bilo izjemno. Njen zaključni govor pa je bil iz vidika odvetništva prava mojstrovina. Prav to si želiš, da ostane poroti v glavi, ko se odpravi presojati. In še zadnji zaključek – tožba, ki jo je proti Deppu vložila Amber v odgovor na njegovo tožbo, je škodila njenemu primeru bolj kot vse drugo – razen njenega pričanja. In to kljub temu, da je v eni postavki zmagala. Ker prav zaradi te tožbe, v kateri je navajala posttravmatski sindrom zaradi Deppovega nasilja, je lahko bilo pod drobnogled vzeto njeno psihično stanje, kar nam je prineslo Deppovo pričo dr. Shannon Curry, ki je bila izjemno všečna, javnost se je nanjo zelo dobro odzvala, izpadla je zelo verodostojna. Prineslo nam je tudi dr. Hughes, ki je bila v najboljšem primeru za Amber nevtralna, prineslo pa nam je tudi dr. Spiegla, ki je bil daleč najslabša priča in prav nikomur ni bil všeč. In sploh ne bi smel biti tam. A v resnici noben od teh treh psihiatrov ne bi smel pričati, Amber jih je pripeljala s svojo tožbo. To je bila usodna napaka, ker če bi se njeni odvetniki osredotočili zgolj na Deppovo tožbo in obtožbe zlorabe in kako se tistih treh izjav pravno ne more povezati z Deppom, ne bi nikdar porota slišala od psihiatrinje, da Amber trpi za mejno in histrionično osebnostno motnjo, kar jo tudi dela maščevalno in nevredno zaupanja. In zdi se, da je porota verjela dr. Curry.

Katerega primera se zdaj veselite?
Primer Millerjev. Gre za sina in očeta iz Abilena v Teksasu. Pred leti je po spletu zaokrožil viralni posnetek teh dveh tipov, goloprsih in ne ravno fizično najprivlačnejših. Oba se oborožena prepirata s tretjim tipom glede žimnice v smetnjaku. Vse to se konča s streljanjem in tretji tip je pri tem ubit. Na prvi pogled mi je vse skupaj izgledalo kot umor, a bolj ko sem preučeval posnetek in več podrobnosti, ko je prišlo na dan, bolj je videti, da gre za primer samoobrambe, pri čemer bomo lahko raziskovali pravne argumente. Bonus vsega skupaj je, da sta iz Abilena, kar pomeni, da imata močan teksaški naglas, nabor likov v tem primeru pa bo zagotovo izjemno zabaven. Če imate kdaj priložnost, obiščite zahodni Teksas, tam najdete nekatere najbolj izjemne ljudi na svetu, ampak to je drug svet. Tako, da pričakujem noro zabavna pričanja. Primer tudi načenja pomembna pravna vprašanja, kako daleč lahko gremo s samoobrambo. Za nameček gre za samoobrambo s strelnim orožjem, kar je v ZDA vroča tema. Tako, da se že veselim tega primera.