"Ljudje so začeli v mesto prihajati zaradi služb v gradbeništvu, a so tukaj ostali," je ob obletnici za agencijo AP dejal vodja skupnosti, kot nekateri raje poimenujejo favelo, Gilson Rodrigues. "Takrat so stavbe nastajale brez vsakršnega načrta ali reda, niti ulic ni bilo. A ljudje so vseeno prišli in začeli pridelovati hrano. Oblasti se z nami niso kaj dosti ukvarjale, zato smo se naučili, da vse organiziramo sami," je dodal. Pred dnevi so tako v počastitev stote obletnice nastanka Paraisopolisa nekaj stavb v faveli odeli v barvite barve, otroci so se drenjali za kos torte. Prav to prepuščenost samemu sebi pa strokovnjaki omenjajo kot ključno za to, da so se prebivalci favel utrdili, okrepili in postali odporni na vse težave, ki jim pridejo na pot.

Nastal kot barakarsko naselje za gradbene delavce

Zgodba Paraisopolisa (ime je kombinacija besed "paraiso" – raj in "metropolis" – mesto, torej Rajsko mesto) sega v začetek 20. stoletja, ko se je neko podjetje v časih hitre industrializacije in visokoletečih sanj odločilo, da bo veliko nenaseljeno območje na jugozahodu mesta Sao Paulo spremenilo v razkošno naselje za premožne, v nekakšen brazilski odgovor na losangeleško sosesko Beverly Hills. Kot piše Renato Alves na portalu Brazilian Report, so za uresničitev velikega projekta potrebovali "armado" delavcev, ki so se začeli priseljevati z revnejšega severa in severovzhoda Brazilije. Ker bogataši v nasprotju s pričakovanji zemlje niso kupovali kot po tekočem traku, so med njihovimi razkošnimi domovanji ostajale zaplate prazne zemlje, na katerih so si priseljenci nezakonito začeli postavljati skromna lesena domovanja.

Kmalu so v mesto pripeljali še svoje družine. To je bil začetek Paraisopolisa, ki je po površini največja, po številu prebivalcev pa druga največja favela v največjem brazilskem mestu. Po najnovejših podatkih ta favela predstavlja dom 100.000 ljudem – s tem jo po naseljenosti prekaša le favela Heliopolis s približno 200.000 prebivalci. Sao Paulo ima sicer sedem favel.

Paraisopolis je bil v prvih desetletjih obstoja le naselje lesenih delavskih barak, dokler niso na to območje v 50. letih 20. stoletja začele prihajati priseljenske japonske družine, tudi zaradi gradnje bližnjega stadiona Morumbi, na katerem igra domači klub Sao Paulo. Te so začele na območju gojiti sadje in zelenjavo, nato pa tudi rediti živino. Kmalu se je v neposredni bližini favele razrasla razkošna soseska Morumbi – to ime je še danes sinonim za velik družbeni razkorak in neenakost, saj le malokje na svetu najrevnejše in najbogatejše prebivalstvo živi tako blizu, praktično z ramo ob rami. Medtem ko je Paraisopolis mravljišče nedokončanih nizkih stavb brez ometov, z luknjastimi cestami, neurejeno kanalizacijo in svojimi pravili, se v Morumbiju bahajo visoke stanovanjske stolpnice z zelenimi terasami, ob njih pa bazeni, športna igrišča in široka parkirna mesta z najnovejšimi avtomobili.

Paraisopolis in Morumbi – kot noč in dan

Bogati in slavni seveda niso želeli gledati revščine pred svojimi očmi, zato so mestne oblasti v 80. letih skušale favelo zravnati s tlemi in na njenem mestu zgraditi široko avenijo, ki bi peljala v središče mesta, a niso bile uspešne. A poskusi so si še sledili – v 90. letih so mestni veljaki napovedali boj favelam in jih več uničili. A prebivalci niso imeli kam, zato so se zatekli v Paraisopolis, ki je takrat doživel pravi bum v številu prebivalcev. Favela takrat še vedno ni prejemala nikakršnih javnih sredstev in bila izločena iz vseh infrastrukturnih projektov, zato je stvari v svoje roke prevzela ulica. V 90. letih je bila v Paraisopolisu najvplivnejša največja organizirana kriminalna skupina v Latinski Ameriki, imenovana Primero Comando da Capital (PCC), ki je prav iz te favele iztegovala lovke drugam – ni ji bilo treba daleč, le do sosednje razkošne soseske Morumbi. PCC je kradel premožnežem, vlamljal v njihova stanovanja in odtujeval drage avtomobile, zato je v prihodnjih letih prihajalo tudi do oboroženih spopadov s policijo. Tolpa je nato razširila svoje delovanje na velika banče rope in prekupčevanje z mamili.

Na prelomu tisočletja so se v Sao Paulu le sprijaznili z obstojem Paraisopolisa, zato je začelo mesto vlagati v njegovo infrastrukturo in ljudi, s tem pa je Paraisopolis zakorakal v novo obdobje. A poznavalci kot ključni dejavnik spremembe vseeno navajajo vztrajnost in odpornost skupnosti, ki se je z danimi sredstvi vedno znova znašla in poiskala rešitev iz težav.

Paraisopolis ima danes vodo, internet, asfalt, elektriko

Kot piše Bloomberg, so številke jasne. Leta 2010 se je stopnja brezposelnosti v faveli znižala na 5,6 odstotka, potem ko je bila še leta 2000 10,86-odstotna. V istem obdobju se je pričakovana življenjska doba v faveli zvišala za 3,3 leta, s 72,9 leta na 76,1, medtem ko je bila leta 1991 le 69,6 let. Napredek je bil dosežen tudi pri stopnji umrljivosti dojenčkov, starih do enega leta, saj se je znižala z 20,7 na tisoč živorojenih otrok leta 2000 na 13,7 odstotka. Leta 1991 je bila ta stopnja 25,1-odstotna.

Večina ulic v Paraisopolisu je tako danes asfaltiranih, oskrba z vodo je zanesljiva, obstaja ulična razsvetljava, v nagnetenih hišah bolj ali manj imajo internetno povezavo. V faveli so svoje poslovalnice odprle vse največje brazilske trgovske verige, ljudje gredo lahko v lokale s hitro hrano in lekarno. Leta 2015 je velika televizijska mreža TV Globo v Paraisopolisu celo posnela eno svojih najuspešnejših telenovel z naslovom I ♥ Paraisopolis (Ljubim Paraisopolis). Kot navaja Brazilian Report, v Paraisopolisu danes posluje 14.000 poslovnih subjektov in šest bank. Okoli 21 odstotkov prebivalcev favele si je zaposlitev našlo v znotraj soseske.

Najbolj pereča težava ostaja slab kanalizacijski sistem, nekatera območja so še vedno brez poštnih številk, zato je dostava pošiljk vsaj otežena, če že ne nemogoča. Še vedno je razraščen kriminal, a tudi predsodki in neenaka obravnava prebivalcev Paraisopolisa v primerjavi z drugimi meščani. Domačini so bili ogorčeni nad tragedijo, ki se je zgodila leta 2019, ko je v stampedu množice umrlo devet mladih. Na neko zabavo je z razlago, da želijo uloviti osumljenca, ki je predtem streljal nanje, vdrla policija in izbruhnil je kaos. Domačini so nasprotno trdili, da so policisti zaprli vse izhode z zabave, zato mladi niso mogli več kam in so začeli hoditi drug po drugem.

Nekateri premožni sosedje prav tako še niso opustili upanja, da bi prebivalce favele tako ali drugače še bolj otežili življenje. Med njihovimi predlogi je bila tudi gradnja trimetrskega zidu, ki bi jim zakril pogled na neugledno sosesko. Mestne oblasti so ta predlog zavrnile.

V času covida-19 pozabljeni od vseh, a so se znašli po svoje

Dejstvo, da razvoj v Paraisopolisu ni prinesel napredka za vse, je bolj kot kar koli drugega v zadnjem letu in pol razgalila pandemija covida-19. Brazilija je bila v tej zdravstveni krizi ena najbolj prizadetih držav na svetu, njen predsednik Jair Bolsonaro pa eden največjih skeptikov tega, da gre za nevarno bolezen – covid je označil kar za blažjo gripo, ljudi spodbujal, naj odhajajo na delovna mesta, bil proti zaprtju države, tudi cepil se še ni.

Lansko pomlad, ko je Brazilija bila hudo bitko z virusom, je več tujih novinarjev odpotovalo v Paraisopolis, da bi si na lastne oči ogledali, kako v razmerah, kjer je ohranjanje varne razdalje metra in pol med ljudmi zaradi velike naseljenosti nemogoče, domačini vseeno z iznajdljivostjo in posebno organizacijo skušajo omejiti širjenje okužb. Pandemija je bila ob strelskih obračunih, neurejenih odtokih in policijskih racijah proti tolpam tako zanje še dodatna težava.

Deutsche Welle je tako pisal o iznajdljivosti 100.000 prebivalcev favele, ki je v boju z zajezitvijo okužb ostala praktično brez državne pomoči. Prav zato so se v faveli domislili več kampanj, ki so jih lahko omogočili z donacijami in prostovoljnim delom. Med drugim so si zagotovili zasebne reševalce, ki so jih za usluge nagradili z brezplačnimi obroki, oblikovali sistem "uličnih predsednikov", ki so preverjali, če ima kakšen domačin simptome bolezni, da bi poklicali rešilca, zapuščeno stavbo so spremenili v prostor za karanteno, zaprte šole pa v stavbe, v katerih so lahko spali tisti, ki doma niso mogli v samoizolacijo. Tisti, ki so izgubili delo kot oskrbniki pri bogatih meščanih, so se lahko vključili v nov zaposlitveni program.

V nasprotju z Bolsonarom je guverner Sao Paula Joao Doria zagovarjal omejitvene ukrepe, a fizične razdalje v Paraisopolisu, kjer 100.000 ljudi živi v približno 21.000 hišah na le 800.000 kvadratnih metrov velikem območju, seveda ni bilo mogoče vzdrževati. Pogosto poleg tega v eni hiši živi več generacij. Strokovnjaki so izračunali, da favelčani 50 odstotkov več časa na dan preživijo v stikih z drugimi v primerjavi s prebivalci bogatejših območij. Dve ali tri sobe v betonski hiši s pločevinasto streho si tako običajno deli do šest ljudi. Poleg tega si male trgovinice niso mogle privoščiti, da bi zaprle vrata, saj bi sicer lastniki izgubili vir dohodka. "Če zjutraj ne odideš od doma na delo, zvečer ne boš imel česa jesti," je dejala neka domačinka. Oblasti so z brezpilotnimi letalniki iz zraka razkuževale ulice in delile hrano, a večina organizacije in pomoči je slonela na ramenih prebivalcev Paraisopolisa.

Omislili so si "ulične predsednike", ki so poklicali rešilca

Rodrigues je za Bloomberg dejal, da so se lahko v boju z virusom zanesli le sami nase. "Zakonodajalci so nas pustili na cedilu in prepustili, da se sami postavimo zase," je dejal. "Izdelali smo zemljevid, vsaka ulica je dobila svojega 'predsednika'. Če je bilo zdravstveno stanje koga slabo, je poklical rešilca. A ne običajnega, saj javni rešilci v Paraisopolis in druge favele ne prihajajo. Zato smo sami najeli tri reševalna vozila in zdravnike." Plačali so jih prek skupinskega financiranja in donacij. Poudaril je, da iz mestne hiše ni prišel niti cent. Poleg tega so domačini sami začeli izdelovati maske in si razdeljevati higienske pripomočke ter pomagati družinam v karanteni.

Podobno je bilo v drugih favelah po mestu in Braziliji na splošno. V znani faveli Rocinha, ki leži na hribih nad Rio de Janeirom, so prav tako ostali brez uradne pomoči, zato so se organizirali po svoje, prek zvočnikov in družbenih omrežij so osveščali o nevarnostih okužbe in o epidemiji obširno pisali v krajevnem časopisu. Organizirane kriminalne skupine so v prvih mesecih pandemije v favelah kar same uvedle nočno policijsko uro, ki je trajala med 20.00 in 8.00, a so jo nato opustile.

V favelah živi 11,4 milijona brazilskega prebivalstva

V vseh brazilskih favelah – uradno jih imenujejo "neuradni aglomerati", skupaj živi 11,4 milijona prebivalcev, kar predstavlja šest odstotkov vseh ljudi. 40 odstotkov tovrstnih aglomeratov se nahaja v največjih metropolah oziroma istoimenskih zveznih državah Sao Paulo in Rio de Janeiro, a ne gre le za favele. Tu so še ljudje, ki so našli svoj dom v raznih jamah, hišah na kolih ali se naselili v opuščenih stavbah v mestih. Vsem je skupno to, da so si zemljo prisvojili in da javne storitve v njihovih naseljih niso dobro razvite. Kljub temu poznavalci ocenjujejo, da prebivalci favel in podobnih skupnosti k letni gospodarski aktivnosti države prispevajo sedem milijard dolarjev, kar kaže na to, da so, strogo gledano, mnogi pripadniki srednjega in ne nižjega sloja, v svoji reportaži navaja AP.

Poleg tega se tudi favele med seboj precej razlikujejo, zato jih je težko enoznačno opisati. Združeni narodi sicer uporabljajo širšo besedo slum, s katero označujejo območja s pomanjkljivo oskrbo z vodo, pomanjkanjem življenjskega prostora, z neurejenimi odplakami in s slabo kakovostjo nepremičnin z vprašljivimi lastninskimi pravicami. Za favele lahko veljajo ena ali več izmed naštetih stvari. Tako favela kot slum pa imata v glavah ljudi slabšalen pomen, saj ju večina povezuje z revščino, kriminalom, zanikrnostjo in drogami. Nekateri aktivisti in akademiki prav zaradi tega izraz favela raje zamenjujejo z besedo skupnost.

Favele kot živi spomenik

A Adauto Cardoso, profesor na institutu za urbanizacijo v Rio de Janeiru opozarja, da sam življenje v favelah povezuje predvsem z odpornostjo in iznajdljivostjo. Opozarja tudi na bogato zgodovino teh naselij in njihovo kulturno dediščino; spomnil je, da so prav v favelah zrasle znamenite brazilske šole sambe. Prav zato se aktivisti trudijo, da bi beseda favela v glavah ljudi imela tudi pozitivne konotacije. "V mnogih favelah so danes muzeji, saj tamkajšnji prebivalci želijo povedati svojo zgodbo," je dodal Cardoso, ki je tudi poudaril, da so se v večini mest v zadnjih letih tudi oblasti sprijaznile z obstojem favel, potem ko so jih več desetletij skušale uničiti ali vsaj omejiti.

"Sto let smo sprejemali vse izzive, ki so nam prišli na pot, in jih spreminjali v nove možnosti. To bomo počeli še naslednjih sto let, če bo treba," je Rodrigues dejal v govoru ob stoti obletnici Paraisopolisa.

Še več, arhitekt Eduardo Pizzaro celo meni, da je prav Paraisopolis (in druge favele) s stalnim soočanjem s težavami in njihovim reševanjem preostalemu Sao Paulu pokazal, kako biti povezan, biti skupnost, mesto. "Pomembno je, da razumemo delovanje favel. Kajti kljub slabi infrastrukturi, vprašljivi higieni in neuglednim zgradbam nas lahko prav favele veliko naučijo o mestnem življenju in pokažejo ogledalo družbi," je dejal.