V izjavi preiskovalcem je Sanader dejal, da je bil postopek za sklenitev pogodbe o 140 milijonih avstrijskih šilingov posojila Hypo Alpe Adria Banke hrvaški vladi konec leta 1994 popolnoma transparenten. Ob tem je poudaril, da ni nikakor povezan s provizijo v vrednosti sedem milijonov takratnih avstrijskih šilingov, ki naj bi jih po navedbi tožilstva prejel mimo zakonov.

"Zame je popolnoma nesprejemljivo, da me bremenijo nekakšne domnevne škode, ki naj bi bila storjena Hrvaški, sicer pa ni bila v njeno škodo," se je branil Sanader. Po njegovem mnenju provizije, če je sploh bila, ni plačala Hrvaška, temveč avstrijska banka in je bila tako škoda storjena Avstriji.

Sanader je bil takrat namestnik zunanjega ministra Mateja Granića in trdi, da ga je Granić vključil v pogajanja o posojilu s koroškimi bankirji zaradi dobrega znanja nemščine nekaj mesecev po tem, ko so se pogovori začeli.

Bankirja trdita drugače kot Sanader
Sanader je sicer omenil, da so v pogovorih s predstavnikoma Hypo banke, Wolfgangom Kultererjem in Günterjem Striedingerjem, omenjali pet odstotkov provizije, ki naj bi jo sprejel hrvaški politični emigrant v Braziliji, Eugen Laxa, takrat star 80 let.

Avstrijska bankirja trdita, da je Sanader zahteval osem odstotkov provizije, medtem ko sta onadva vztrajala pri petih odstotkih. Laxa pa naj ne bi nikoli spoznala.

Granić je preiskovalcem povedal, da Laxa ni bil vpleten v pogajanja s Hypo banko, temveč da ga je Sanader v njunih pogovorih večkrat omenjal kot osebo, ki naj bi mu zunanje ministrstvo plačalo za določene storitve, ker je domnevno pomagal pri posojilu.

Preiskovalci so ugotovili, da so bili Laxovi podpisi na izplačilih Hypo banke ponarejeni, ter trdijo, da je bil zdaj pokojni hrvaški emigrant zgolj Sanaderjevo kritje za provizijo, za katero sploh ni vedel. Člani Laxove družine trdijo, da nikoli ni omenjal ne Sanaderja ne Hypo banke ter da ni imel veliko denarja ali premoženja.