Trgovina z alkoholom v soseski Karada v Bagdadu: v času Sadama Huseina je bila odprta, po njegovem padcu leta 2003 pa so jo zaprli. Večinoma so policijske ure, verski ekstremisti in prežeči ugrabitelji stvar preteklosti. Neizogibno se torej nekateri že obračajo k nezakonitim ali vsaj dvomljivim užitkom. Znova so se odprli nočni klubi in v številnih od njih so znova tudi prostitutke. Nekoč prepovedane trgovine z alkoholom so se dobesedno namnožile: samo na eni strani ulice Saddoun jih je več kot 10.

Nekoč zaradi nevarnosti samomorilskih napadalcev osamljeni park Abu Nawas je zdaj kraj srečevanja mladih. Ti tam ne iščejo skritih kotičkov, saj jih med redkimi drevesi niti ni, temveč se ljubeči pari lahko zgolj pretvarjajo, da jih mimoidoči ne vidijo. Sicer je prizor daleč od Sodome in Gomore, a mogoče je to način, kako se vrniti v stari Bagdad. Pripadniki stranke Baath, ki so vladali od 60. let prejšnjega stoletja do ameriške invazije leta 2003, so bili več kot le malo grešni. Bagdad pod Sadamom Huseinom je bil živahna prestolnica, kjer so bili ulični bari odprti do dveh ali treh zjutraj, prostitutke pa so svoje storitve prodajale celo na sprehajališču pred hotelom Al Rašid. "Vse se vrača v naravno stanje," pravi Ahmed Assadee, scenarist ene od telenovel. Moški se zbirajo v barih in kadijo ter igrajo igre na srečo ter domine.

Zadnji prostori trgovine so polni sedežev okoli ringa za nezakonite petelinje boje. Tudi do 100 gledalcev pride ne le gledat temveč tudi stavit, vendar to počno zelo diskretno. Navsezadnje je kockanje nezakonito.

25-letni Walid Brahim, strokovnjak za bombe v iraški vojski, in njegov 20-letni brat Farat, električar, sta nedavno sedela za mizo v enem od barov, in se "prebijala" skozi steklenico pretihotapljenega viskija. "To je odlično. Včasih smo kupovali alkohol in na skrivaj pili doma." Bar je le za moške, tako kot je večina spoštovanih lokalov, a brata z optimizom zreta v prihodnost. "Če se bodo varnostne razmere še izboljševale, potem bodo v letu dni vsi natakarji dekleta."

Tamkajšnja policija, izčrpana od večletnega spremljanja umorov in čiščenja ulic po bombnih eksplozijah, je zadovoljna. "Danes imamo opravka z bolj normalnimi stvarmi. Ves svet se ukvarja s takimi težavami," pravi polkovnik Abdel Jaber Qassim Sadir, pomočnik policijskega komandirja v Karadi. "Prostitucije se ne da preprečiti. Zelo težko jo najdemo v javnosti, saj je skrita za zaprtimi vrati na skrivnih mestih."

Klubi, ki nudijo več kot le pijačo
No, dejansko ne tako zelo skrivnih. V Karadi je zdaj šest nočnih klubov, za katere je treba plačati vstopnino v višini 50 dolarjev. Upoštevaje dejstvo, da je 150 dolarjev lep znesek za tedensko plačo, stranke gotovo ne plačajo 50 dolarjev samo za pijačo. Pred nekaj dnevi je pogled v klub Ahalan Wasahalan razkril prazno plesišče in mize. Lastnica kluba Tiba Džamal sama sebe kliče Šejka kot žensko izpeljanko moške oblike šejk: oblači se razkošno, na sebi ima več kilogramov nakita. To je njen odgovor na finančno krizo. Pri delavkah v nočnih klubih je praksa drugačna: pri njih je zaželeno čim manj oblačil. "Lepo je videti ljudi, kako se znova zabavajo," pravi Džamalova.

"Imaš lahko katero koli od deklet, za noč z njo plačaš 100 dolarjev," pravi ena od rednih strank, seveda pa morajo najprej zapraviti kar nekaj denarja za pivo (stane 20 dolarjev) ali viski. Mlada ženska, ki ima 28 let, videti pa ji je 18, pije sok in sedi poleg spremljevalca, ki pije viski. Dekle, predstavi se kot Baida, je študentka na univerzi in glede priznanja, kaj počne, nima zadržkov. Se je zgodilo kaj takega, kar jo je prisililo v prostitucijo? "Ne. Z moškimi hodim, da dobim denar." A zato, da z njim podpiraš družino? Odgovor je kratek in jasen: "Ne, denar je zame."

Prostitutke so dober vir informacij
Eden od policistov prizna, da mu niti na kraj pameti ne bi prišlo, da bi prostitutke preganjal. "One so naš najboljši vir informacij. One vedo vse o članih Al Kaide." Pri tem pravi, da je edina težava njegovih moških ta, da sosedje prostitutk dobijo napačen vtis, kaj se dogaja, ko detektivi obiščejo prostitutke. Dejansko res želijo samo govoriti z njimi, zatrjuje. "Če bi bilo po moje, bi uničil vse mošeje in še povečal število prostitutk. Vsaj niso sektaške."

Vsi pa vendarle ne gledajo na prostitutke z naklonjenostjo. "Grozno je videti, kako se povečuje prostitucija," pravi Hanaa Edwar, generalna sekretarka iraške skupine za človekove pravice Al Amal. "Te ženske so razseljene od svoje družine, po navadi so revne in se morajo prodajati, da bi lahko preživljale svoje družine in otroke." Ko je o tem spregovorila v iraškem parlamentu, so jo hitro utišali: o tem se pač ne govori.

K. T. (Po New York Timesu.)