James je večino raziskovalnega dela posvetil zgodovini Nemčije in veliki depresiji. Širši javnosti je postal znan po izidu knjige Konec globalizacije: lekcije velike depresije (2001), v zadnjih letih pa raziskuje evropske ideje in evropsko ekonomsko politiko. Oktobra 2016 je izšla knjiga Evro in spopad idej.

Upor ali odpor ljudi, ki ima za posledico obračanje k populizmom, se širi kot finančna kriza. Zdi se, da upor postaja univerzalen z neustavljivo logiko: omejiti trgovino, migracije in kapitalske tokove, poskrbeti zase. Ameriški predsednik Donald Trump je na inavguraciji rekel: Najprej Amerika! Kako se to lahko konča? Kam to vodi?
Če se bo populizem izvajal sistematično, bo imel nasprotne učinke z ekstremno hudimi posledicami. Ta populizem je spodbujalo istočasno dogajanje v več državah, ne torej le na enem koncu sveta. Odziv se je torej širil. In verjamem, tako tudi kaže … če bodo nastopili veliki premiki v smeri trgovinske zaščite, bodo ljudje hitro videli zarezo v verigi ponudbe. Obstaja veliko vrst nepričakovanih posledic, ki bodo zelo hitro poslabšale življenjski standard. Ljudje bodo priča nedelujoči politiki. Dejansko leta 2017 pričakujem, da bo kaos, ki ga vidite v Washingtonu, pustil posledice na evropskih Donaldih Trumpih, torej na Marine Le Pen in druge, ki bodo kot politične figure vedno manj kredibilni. Ljudje bodo obrnili hrbet populizmu.

Dejansko menite, da se razmere lahko obrnejo v zelo kratkem času?
Da, tako mislim. Seveda nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ampak v resnici se mi zdi zelo malo verjetno, da tisto, kar je bilo storjeno z brexitom ali kar počne Washington, predstavlja dobro osnovo za trajnostno rast in blagostanje. In ker nova gibanja tega ne morejo zagotoviti, bodo propadla.

Torej ste optimistični? Mogoče vidite obdobje Trumpovega mandata kot vmesni čas, v katerem se bo postavilo novo razmerje med državo in trgom?
Če se nič drugega ne zgodi, sem prepričan, da bo nastopilo zavedanje, da populizem ne more izpolniti obljub. Ampak eno izmed tveganj, o katerem še nismo govorili, je to, da ozračje populizma lahko povzroči varnostne konflikte, vojaške spopade. V preteklosti smo že videli, kako spopadi uidejo izpod nadzora in vzamejo nešteto življenj. Tako da trenutno ne razmišljam toliko o scenariju, podobnem veliki depresiji, pač pa scenariju iz leta 1914, ko je atentat na avstrijskega prestolonaslednika v Sarajevu sprožil svetovno vojno.

In kako lahko konflikt vpliva na zdajšnjo fazo globalizacije? Jo lahko ustavi?
Absolutno. Res si ne znamo predstavljati, v kaj se lahko razplamti na primer konflikt v Južnokitajskem morju. V tem primeru mislim, da bi se globalizacija močno zaobrnila.

Menite, da leva ali sredinska politika v tem trenutku lahko naslovi težave in odgovori na ogorčenje ljudi?
Mislim, da se bodo ljudje morali vprašati, kaj je smisel za katerim koli populističnim gibanjem in kakšne težave ta gibanja naslavljajo. Ali bodo res našla učinkovite rešitve? Težava je v tem, da smo imeli dovolj sredinskih strank, tudi levosredinskih in desnosredinskih, ki niso dale odgovorov na težka vprašanja, kot je evropska prebežniška kriza. Te ne more naslavljati vsaka država posebej. Pač pa zahteva stabilizacijo Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, blagostanje v osrednji Afriki … vseh teh stvari ne morejo reševati posamezne države, pač pa je nujno mednarodno sodelovanje. To zahteva ogromno mednarodnega sodelovanja.

Bi v mednarodnem sodelovanju nekdo moral prevzeti vodilno vlogo? Kako denimo vidite vlogo Nemčije, sicer podvržene ostri kritiki ob odzivu na prebežniško krizo?
Prav to je težava. Da ni alternative. Če rečemo, da Washington trenutno ne more ali pa noče prevzeti vloge stabilizatorja, potem drugi dve možnosti, to sta Kitajska ali Nemčija, prav tako ne delujeta prepričljivo. Nemčija ni v položaju, da to stori – bilo je preveč zgodovinskega sovraštva in preveč gospodarskih napetosti v evrskem območju. Mislim, da bi to terjalo več evropskega pogovora, v tem pogledu vidim posebej močno vlogo Francije. Zato veliko ljudi pogleduje proti prihajajočim predsedniškim volitvam v Franciji in si misli, da bodo dogodki v Franciji odločilni za usodo Evrope.

Francija je na prelomni točki. Po vašem bo to največji dogodek leta? Kaj menite?
Da bodo ljudje spoznali, da biti evropski Donald Trump ni več kredibilna alternativa – ob vseh kaotičnih razmerah v Združenih državah in vedno večjih negotovostih glede posameznih ameriških političnih odločitev.

Ste strokovnjak za evropska vprašanja. So se evropske institucije izkazale za nesposobne, ko je treba državljanom razložiti, zakaj jih imamo, kaj delajo in kako nam lahko koristijo?
Da. Mislim, da je bila Evropska komisija sicer uspešna pri uveljavitvi politike konkurenčnosti. Evropski državljani lahko občutijo nekaj koristi, toda po finančni krizi bi morali slediti močni fiskalni ukrepi. Evropska komisija in evropske institucije pa niso bile ustanovljene za ta namen. In to je moč ter odločitve potisnilo nazaj k državam članicam, ki pa se niso izkazale glede sodelovanja in koordiniranja.

Kot zgodovinar nas večkrat spomnite na obdobje, ko so levi ali desni totalitarizmi 20. stoletja obljubljali optimalno družbeno organizacijo in končno rešitev vprašanja. Nas morda zapušča zgodovinski spomin iz najnevarnejšega in vedno bolj oddaljenega obdobja?
Mislim, da so ljudje pozabili lekcije iz dvajsetih let 20. stoletja. Po drugi strani pa se vzporednice vedno bolj krepijo in lahko jih je povleči. Poznamo nevarnosti, ki so prežale takrat, in poznamo uničenje, ki so ga povzročili Lenini, Mussoliniji in Hitlerji tistega časa. Zgodovina nas lahko še vedno kaj nauči.