To je le eden izmed krutih, a zelo nazornih primerov posledic kitajske politike enega otroka, ki velja vse od leta 1979, pred dvema letoma pa so jo nekoliko omilili. A kitajska komunistična partija si zagotovo ni predstavljala, kaj bo oster nadzor omejitev rojstev kitajski družbi povzročil v več kot 30 letih, kakšni bodo otroci, ki so zrasli v takšnem okolju, in da bo vzcvetelo spolno suženjstvo in prisilne poroke. A to so dejstva, ki jih tudi po sprostitvi te politike še mnogo let ne bo mogoče izbrisati.

Danes politika enega otroka po vsej državi še obstaja, a v zrahljani obliki. Po novih pravilih imajo poročeni (samo poročeni!) pari namreč lahko še drugega otroka, a pod pogojem, da je eden izmed staršev edinec. Izjeme obstajajo za uradno priznane etnične manjšine ter pare s podeželja, pri katerih je bil prvorojenec deklica ali otrok s posebnimi potrebami.

Vrsto let sta tipično kitajsko družino v reklami predstavljala oče in mati, ki budno pazita in negujeta svojega edinca. Slogan je bil jasen: "Eno upanje. Eno veselje. Ena odgovornost." V zadnjem času se je to spremenilo, v reklamah po novem nastopata dva otroka, ki si iz rok pulita igrače, starša pa ju z nasmehom na obrazu opazujeta. Nato sledi napis: "Dva sta bolje kot eden."

Nekdaj je bilo Kitajcev preveč, danes pa ...
Kitajske oblasti so morale nekaj storiti glede svoje demografske politike, saj je strogo sledenje politiki enega otroka pripeljalo do tega, da se država ubada s hitro starajočim prebivalstvom in z vse manj delovne sile. Sam Peking je posvaril, da bi lahko Kitajska v 15 letih postala država z najstarejšim prebivalstvom na svetu, država, v kateri bi bilo kar 400 milijonov ljudi starejših od 60 let.

Število Kitajcev se je ustalilo pri okoli 1,4 milijarde, a starostna skupina tistih nad 60 let že predstavlja 13 odstotkov celotnega prebivalstva. Po drugi strani je odstotek mlajših od 14 let v letu 2014 v primerjavi z letom 2010 padel za šest odstotkov in pristal pri rekordno nizkih 16,4 odstotka. Stopnja rodnosti je le še 1,6 otroka na žensko, kar predstavlja resno grožnjo prihodnji kitajski gospodarski rasti, saj bo – ob zdajšnjih oz. želenih potrebah – vse manj številna delovna sila vse težje podpirala množico ostarelih.

A to še ni vse. V družbi, v kateri so fantje tradicionalno obravnavani kot superiorni v primerjavi z dekleti, je neenakost v številčni zastopanosti spolov postala resna težava. V letih politike enega otroka so se številni pari raje odločili za splav, kot da bi dobili deklico, in raje poskušali znova. Na podlagi podatkov iz leta 2013 je bilo 53 odstotkov mlajših od 30 let moškega spola, strokovnjaki pa predvidevajo, da se bo ta razlika še povečevala. Povedano drugače, v državi živi 30 milijonov več moških v zgodnjih zrelih letih kot žensk. In to so prav moški, ki želijo najti partnerico in si z njo oblikovati družino. Težnja favoriziranja moškega potomca pa se nadaljuje, saj se je leta 2013 na 100 deklic rodilo 117,6 fanta.

Deklet je 30 milijonov manj kot fantov
Kaj bo sledilo, si lahko le predstavljamo. Dejstvo pa je, da je mladih odraslih deklet že danes 30 milijonov manj kot fantov, kar predstavlja za številne mlade moške resno težavo. To je spodbudilo razmah črnega trga prekupčevanja z ljudmi, saj so številni obupani moški pripravljeni krepko plačati posrednikom, ki pretentajo dekleta iz sosednjih držav, da pridejo na Kitajsko, tam pa jih prodajo za neveste.

Običajno je sicer, da kitajski ženin plača nekaj denarja, nekakšno jutrnjo, nevestini družini. A ker je potencialnih deklet, primernih za omožitev, toliko manj v primerjavi z ženini, so cene nevest poskočile v nebo. Danes znašajo že okoli 60.000 evrov, ženin pa se mora "izprsiti" tudi z nakupom skupnega doma, nujna so tudi praktična darila. Neka raziskava je ugotovila, da je višina moževega prispevka nevestini družini v devetdesetih letih v primerjavi s tistimi iz šestdesetih let poskočile kar za 70-krat, kar pomeni, da morajo tudi dobro preskrbljeni samci nekaj let vsak mesec privarčevati okoli 30 odstotkov svoje plače, da se lahko poročijo.

In če teh dohodkov nimajo, se zatečejo k podtalnim praksam. Tako se predvsem kitajski kmetje, ki ne morejo zbrati toliko denarja, obračajo po pomoč k nezakonitim poročnim posrednikom. Plačajo jim okoli 16.000 evrov, tihotapci pa jim, običajno iz Severne Koreje ali Vietnama, pripeljejo nič hudega sluteče dekle. Če dekle pobegne, denar dobijo nazaj.

Dekleta iz sosednjih držav prisiljena v prostitucijo
Cveti tudi spolna trgovina v javnih hišah, saj se nepotešeni moški zatekajo k prodajalkam ljubezni, ki so številne prisiljene opravljati to delo kot spolne sužnje. Tako je leta 2010 15 odstotkov odraslih neporočenih Kitajcev dejalo, da redno plačujejo za spolne usluge. Prav oni torej poganjajo črni trg trgovine z belim blagom. Po ocenah na Kitajskem živi od štiri do šest milijonov prodajalk ljubezni, predvsem deklet s Filipinov, Mongolije in Severne Koreje, ki so prišla čez mejo v iskanju dela, a so se znašla v krempljih zvodnikov.

Zelo presenetljivo je tudi, da sprostitev politike enega otroka ni povzročila baby booma, daleč od tega, leta 2014 je po vsej državi le milijon parov zaprosilo oblasti za dovoljenje za drugega otroka. V Pekingu se je na uradu za dovoljenje zglasilo le šest odstotkov parov, ki bi po novih pravilih lahko drugič postali starši. Leta 2014 je bilo le 470.000 rojstev več kot leto pred tem, čeprav so oblasti govorile o številki milijon.

Zakaj? Splošna ugotovitev je, da je večina kitajskih parov postala zadovoljnih le z enim otrokom. Sploh tisti, ki živijo v mestih, so opustili tradicionalno načelo "duo zi duo fu", ki pomeni, da več otrok, kot jih ima par, bolj so ti srečni in varni. Novodobni pari več kot enega otroka že vidijo kot oviro, ki bi lahko preprečila njihov cilj - živeti udobno življenje srednjega razreda. V raziskavi leta 2013 je tako skoraj polovica anketirancev odgovorila, da ne načrtujejo drugega otroka, kot glavna razloga pa so omenili visoke stroške vzgoje otrok in težave pri usklajevanju kariere in družine. Tako nekateri strokovnjaki trdijo, da se tudi v kitajski družbi že kaže vzorec "bogatejša kot je družba, manj otrok si želi".

Če se Kitajska bori s časom in si zaradi vseh teh dejavnikov na vse kriplje skuša spodbuditi stopnjo rodnosti, zakaj kar takoj popolnoma ne opusti politike enega otroka? Daj Čing, kitajska raziskovalna novinarka, trdi, da je ključni razlog za to nadzor nad prebivalstvom. Politika enega otroka je bila namreč dolgo eden izmed najmočnejših vzvodov komunistične partije za "upravljanje" z množico ljudi. Nacionalna komisija za zdravje in načrtovanje družine ima kar pol milijona zaposlenih uradnikov, ki nikakor ne bodo želeli svoje moči kar tako prepustiti.

Sebični, egocentrični, brez moralnih vrednot in občutka za sočloveka
In kakšni so tisti edinci, tisti srečneži, za katere so se njihovi starši odločili, da jih bodo vzgajali, vanje vložili vso svojo ljubezen, čas in se zanje tudi finančno razdajali? Konec maja je izšla knjiga Buy me the Sky (Kupi mi nebo) kitajske pisateljice Šue Šinran (Xue Xinran), ki živi v Veliki Britaniji. V knjigi je opozorila, da ima politika enega otroka še eno nepredvideno posledico - ustvarila je generacije "malih cesarjev", ki nimajo občutka za soljudi, so zaverovani sami vase in so brez kančka moralnih vrednot. Pogovarjala se je z več kot stotimi izmed 150 milijonov edincev, ki so danes v najstniških ali zrelih letih, in naravnost šokirana je bila nad njihovim razmišljanjem. "Številni v sebi nimajo niti kančka občutka o vrednosti človeškega življenja, kar me resnično skrbi. To so namreč ljudje, ki bodo krojili prihodnost Kitajske in morda tudi sveta."

Pretresel jo je primer študenta klavirja, ki je na prehodu za pešce z avtomobilom zbil neko žensko. Namesto da bi ji pomagal, jo je z nožem zabodel do smrti. Ko je bil obsojen na smrt, se je pojavila skupina mladih samskih edincev in edink, ki v mladeničevem dejanju ni videla ničesar spornega. Eden izmed njih je tako dejal: "Sam bi na njegovem mestu storil enako, kajti moje življenje je mnogo dragocenejše od življenja drugih. Ne bom pustil, da kdor koli stopi na pot moji bleščeči prihodnosti."

Šuejeva nadaljuje: "Ti otroci so bili od malih nog zelo osamljeni, po drugi strani pa se še danes ne zavedajo, kako srečni so lahko, da so se sploh rodili, in kako visoko ceno so morali starši plačati za njihovo vzgojo. Iz vrtca so šli v šolo, kjer so se srečali z enakimi vrstniki, kot so sami – z vrstniki, ki tudi sami niso imeli bratov in sester, zato se nikoli niso naučili deliti stvari ali potrpežljivo čakati. Zaskrbljeni starši so jim ves čas govorili, da so nekaj posebnega, jih pretirano varovali in razvajali, zato imajo danes popačeno sliko o družinskem življenju."

Zapisala je tudi zgodbo nekega 23-letnega prijateljičinega sina, ki ga je za nekaj dni povabila k sebi v London. "Ko sem ga pobrala na letališču, se je po telefonu pogovarjal z materjo. Takoj, ko me je zagledal, mi je rekel, da želi mati govoriti z menoj. In prijateljica mi je rekla: 'Šinran, predajam ti sina v varstvo. Prosim, obljubi mi, da mu boš ti odprla kovček. Veš, tega ne zna, ne zna si niti lepo zložiti oblek. Tega mu nikoli ni bilo treba, ko je živel v univerzitetnem kampusu, sem mu vsak konec tedna jaz prišla počistit sobo.'"

Spomni pa se tudi več primerov, da so najstniški otroci izsiljevali svoje matere, da ne smejo imeti drugega otroka, saj staršev in svojih stvari ne želijo z nikomer deliti. Neki 14- in 18-letnik sta celo uresničila grožnjo in naredila samomor, v protest, ker sta dobila mlajšo sestrico. Zaradi takšne sebičnost omogočajoče vzgoje je zelo vprašljivo, še meni, ali se bodo ti razvajeni otroci, ko bodo prišli v primerna leta, sploh odločili za to, da bi tudi sami imeli naraščaj; težave vidi že, ko bosta skušala dva takšna vase zaverovana posameznika zaživeti skupaj.