Pojav sicer ni ravno nov - tam nekje sredi 90. let se tako spomnim, da so uslužbenci v letovišču na jugu Turčije prostodušno pripovedovali o svojih "dekletih" iz Nemčije in Anglije, ki prihajajo k njim parkrat na leto. Oni so bili fantje v zgodnjih 20. letih. Dekleta so jih štela okoli 50.
Pojav sem v živo lahko opazovala tudi v majcenem turističnem letovišču Tofu v Mozambiku, kjer je v tamkajšnjem lokalu vsak večer sredi plesišča plesala ena sama Zahodnjakinja. Dobro ohranjena 50-letnica v vrtoglavo visokih petah in tesno oprijeti obleki, tam, sredi peska in palm. Še telefonskega signala ni bilo, kaj šele sodobnega plesišča, in ona je nedvomno izstopala med maloštevilnimi, večinoma alternativnejšimi ali bolj športnimi turisti. "Vsak večer pleše z drugim domačinom," je pripomnil neki opazovalec. "Res se trudi."

Afrika, zlasti Kenija, je ena najbolj vročih destinacij za ženski seksturizem. In prav tja je avstrijski režiser Ulrich Seidl umestil prvi del svoje trilogije, Paradiž: Ljubezen. V pretresljivem, pogosto neprijetnem filmu priletna, malce obilnejša in ne najbolj privlačna Avstrijka Teresa na svojem kenijskem dopustu "all inclusive" išče ljubezen v obliki postavnih mladcev, ki ji sveto prisegajo, da jo ljubijo in da je lepa - ona pa jim njihovo naklonjenost nato plačuje.
Vzajemno izkoriščanje
Paradiž: Ljubezen ni le zgodba o brezupnem, precej tragičnem iskanju ljubezni in moške bližine, je tudi zgodba o obojestranskem izkoriščanju. Na trenutke ne veš, kdo izkorišča koga bolj - starejše Zahodnjakinje, ki temnopolte fante obravnavajo kot svoje igračke, ali precej iznajdljivi fantje, ki točno vedo, na katere strune zaigrati - preden naivne ženske oskubijo.
Za kulturnega antropologa dr. Rajka Muršiča ni dvoma, da gre za objestransko izkoriščanje, vendar: "Glede na to, da Afrika da precej več, kot dobi, da si Zahodnjaki in celo nevladne organizacije z Afriko pridno polnijo žepe, je kar prav, da nekateri Afričani več vzamejo, kot dajo." Da se "karma" nekako izravna, torej. Podobnega (ciničnega) mnenja sta tudi programski direktor Zavoda Global, v Zimbabveju rojeni Max Zimani, sicer nekdanji predsednik Afriškega centra v Ljubljani, in sociolog dr. Nikolaj Jeffs. Vsi trije, ob njih pa še afrikanistika dr. Nataša Hrastnik, so bili v torek po projekciji Paradiža (v sklopu Tedna evropskega filma) gostje okrogle mize Sugar Mamas - Postkolonializem "črne celine".
In čeprav je bilo na okrogli mizi več govora o tem, kako so slovensko-afriški odnosi cveteli precej bolj, ko smo bili še del Jugoslavije, kako pomanjkljivi in stereotipe spodbujajoči so slovenski šolski učbeniki na temo Afrike, kako se slovenski mediji lotijo Afrike samo, kadar prihajajo iz nje slabe novice, in kako je tudi Paradiž zamudil priložnost pokazati večplastno Afriko, so se malce vseeno dotaknili tudi naslovne teme.
Zahodni svet rad misli, da je že pred časom rešil Afriko spon večstoletnega kolonializma. A, kot pravi Muršič, se je po kolonializaciji skoraj nemudoma začela nova kolonializacija. Ki ni kaj dosti drugačna od svoje predhodnice. "Po kolonializaciji zahodni kapital še vedno nadzoruje vse, hkrati pa krivi tamkajšnje prebivalstvo za njihovo bedo." Ali, kot pravi Jeffs: "Afrika je gospodarsko odvisna celina - pa naj si gre za nekdanje kolonizatorske države ali pa ZDA." Ob tem rasizem označuje za novodobni pojav, nastal kot odziv, kot ideološki okvir, kako upravičiti kolonialno suženjsko trgovino. Zimani je še ostrejši: "Afrika je molzna krava Evrope. Molzna krava, ki financira razvoj Evrope že dolgo - kdo bi si torej resnično želel spremeniti to stanje?"
Brutalnost turizma
Kako torej deluje turizem v sklopu tega postkolonialnega sveta? Problematično. Turizem je namreč ena tistih industrij, ki ima sicer po eni strani možnosti, da bi naredila okolju najmanj škode, po drugi pa gre do določene mere prav tako za obliko prostitucije. Z etnološkega vidika je turistično dojemanje Afrike ali kakih drugih eksotičnih dežel namreč precej sporno. Povprečen turist bo svoje dojemanje tuje dežele gradil na že utrjenih stereotipih in predstavah o tej deželi, "slikovite" domačine bo fotografiral podobno kot živali na safariju, prav tako pa bo držal dokaj ostro mejo med sabo in "potencialno nevarnimi" domačini. A, kot pravi Muršič, pa je najbolj brutalna oblika turizma tista na ravni človeških teles. Skratka, seksualni turizem.
Jessica Jacobs je v knjigi Sex, Tourism and the Postcolonial Encounter (Seks, turizem in postkolonialno srečanje, 2010) preučevala povezavo med temi počitniškimi "romancami" in širšo romantizacijo eksotičnih krajev in tamkajšnjimi prebivalci. Jacobsova trdi, da so tovrstna razmerja neločljivo povezana z romantičnim stereotipiziranjem in načrtno umestitvijo letovišč "tretjega sveta" kot krajev, ki so zunaj modernega sveta, od koder prihajajo ženske.
Podobno pa je tudi za domačine turistično letovišče kraj zunaj njegovega kulturnega prostora in časa ter kot tak predstavlja modernost, ki jo sicer najdemo le na Zahodu. Do razmerje lahko tako pride izključno zato, ker letovišče deluje kot nekak "srednji prostor". Ob tem pa Jacobsova med vrsticami opozarja, da je hrepeneti po tem, "da bi se izgubil" v nekem eksotičnem kraju, vedno problematično in nikdar nevtralno ter da je želja "pustiti pekel službe za paradiž uživanja" vedno obtežena z zgodovinskimi, družbenimi in kulturnimi vidiki.
Tanka linija med paradižem in peklom
Film Paradiž: Ljubezen, ki kaže, da je paradiž bliže peklu, ljubezen pa je edino, česar denar v Afriki ne kupi, se pogumno loti kar nekaj problematičnih vidikov odnosov med Zahodom (Zahodnjakinjami) in Afriko (Afričani). Pa naj si bo to kupovanje fanta za svojo brezsramno zabavo, poigravanje z mitom obdarjenih temnopoltih mož, izkoriščanje tuje nesreče, financiranje svojega "fanta", ki vam motor nato odplačuje s spolnimi uslugami, nezmožnost pristnih medčloveških odnosov ... "Film pokaže, da bolj ko hlastamo za ljubeznijo, bolj smo osamljeni," meni Hrastnikova.
Je pa res, da je edina osamljena v filmu protagonistka (njene kolegice se prav dobro zabavajo), saj ne pristaja na koncept zabave, ampak išče ljubezen. A, kot je zapisal Martin Opperman v svojem delu Seksturizem (Anali raziskovanja turizma, 1999), ženski seksturizem skrene od strogo fizičnega vidika seksualnega izleta v različne vidike razmerja, kot sta romanca in intimnost med turistko in domačinom. Deborah Pruitt in Suzanne LaFont v delu "For Love and Money - Romance Tourism in Jamaica" ("Za ljubezen in denar - romantični turizem na Jamajki, 1999) pa trdita, da termin "ženski seksturizem" preveč poenostavlja motive teh žensk in da "romantični turizem" bolje pojasnjuje kompleksno naravo njihovega početja.
Od Afrike do Karibov
Najbolj vroče destinacije za ženski seks turizem so jug Evrope, Karibi (še posebej Jamajka, Barbados in Dominikanska republika), jugovzhodna Azija (Bali, Indonezija in Phuket, Tajska), v Afriki pa Gambija, Senegal in Kenija. Se pa po seks turizem odpravijo tudi v Egipt, Tunizijo, Maroko, Fidži, Ekvador in Kostariko.
Točnih podatkov, koliko žensk vsako leto potuje v eksotične kraje kot seksturistke, razumljivo, ni. A po Reutersovi analizi vsako leto približno 80.000 Severnoameričank in Evropejk odpotuje na Jamajko v iskanju romance. V Keniji naj bi vsaka peta samska turistka iskala seks. Številke so seveda precej nižje od tistih za moški seks turizem.
Reuters je malce osvetlil tematiko ženskega seks turizma s svojim člankom iz leta 2007. V njem je predstavil zgodbo dveh Angležinj, najboljših prijateljic 56-letne Bethan in 64-letne Allie, ki sta po svojih prvih počitnicah v Keniji dejale, da je država "polna velikih mladih fantov, ki imajo radi nas, starejše punce". Allie si je na obali Indijskega oceana našla 23-letnega Masajca, Bethan pa 20-letnika z dredi. "Oba dobiva nekaj, kar si želiva - kje je tu kaj slabega?" se sprašuje Allie, ki je svojega spremljevalca založila z novimi sončnimi očali.
Stranski produkt množičnega turizma
Kenijske oblasti so manj navdušene nad to novo panogo turizma. "V tem sicer ne vidimo zla, je pa prav gotovo nekaj, nad čimer se zgražamo," je za Reuters povedal Jake Grieves-Cook, predsednik kenijskega turističnega urada. Tako Grieves-Cook kot številni upravniki kenijskih hotelov skušajo na vse pretege starejše ženske odvračati od prakse pobiranja lokalnih fantov, češ da je to daleč stran od tipa turizma, ki ga skušajo spodbujati v Keniji, državi, ki je morda najbolj načrtno v Afriki po kolonializmu gradila na množičnem turizmu (kar je ustvarilo idealno gojišče za seksturizem). Tako naj bi nekateri hotelirji gostjam odrekali menjavo sob z enoposteljene na dvoposteljno, kaj več pa je že težko storiti, saj ženskega seks turizma ne morejo uvrstiti v isti predalček kot klasično (in nezakonito) prostitucijo.
Strokovnjaki menijo, da nekatere spodbuja družbeni status in finančna nadvlada, ki prideta z razmerjem s precej revnejšimi in mlajšimi ljubimci. "To turistom prodajajo turistične agencije - nekakšno vrnitev v kolonialno preteklost, kjer temnopolti služabnik streže in razvaja belopolte ženske," pravi Julia Davidson iz univerze v Notthinghamu, ki se ukvarja s tematiko seksturizma.
In glede na to, da je v Keniji sedem odstotkov prebivalstva okuženega z aidsom, vsi domačini (pa tudi turistke) pa niso ravno navdušeni nad kondomi, seks turizem predstavlja tudi določeno mero zdravstvenega tveganja. Joseph, 22-letni postavni Kenijec, je za Reuters povedal, da je spal že z več kot sto belopoltimi ženskami, večinoma okoli 30 let starejših od njega. "Ko grem v klube, zdaj iščem samo še te ženske. Tako lahko živim kot bogati belci, ki pridejo sem iz bogatih držav in spijo v najboljših hotelih. Samo zabavam se."
Kako se okoristiti
Edward Herold, Rafael Garcia in Tony DeMoya so v delu Female Tourist and Beach Boys (Turistka in fantje s plaže, 2001) nadrobno opisali, kdo je najbolj primerna tarča tovrstnih fantov: "Večina spolnih delavcev se ima namen tako dali drugače finančno okoristiti. Takšen spolni delavec navadno išče turistke, da bi tako najhitreje zaslužil. Pri tem bo iskal starejše ženske, nad 40 let, ali mlajše, debelejše ženske. Spolni delavec ima te ženske za ranljive in bo to šibkost izkoriščal, tako da jih bo pripravil, da bodo do njega razvila čustva. Ko spolni delavec in turistka stopita v razmerje, je spolnemu delavcu lažje imeti odprto razmerje, kar se tiče denarne izmenjave."
Ali kot je zapisal Wanjohi Kibicho v knjigi Seks turizem v Afriki (2012): "... celoten proces se lahko nato interpretira kot potrditev vzajemne privlačnosti. Posledično, ko spolni delavec pozneje zaupa svoje hude finančne potrebe, lahko seksturistka konstruira dejanje dajanja denarja ne kot plačilo za izkazane spolne usluge, ampak kot gesto zahvale in pomoči prijatelju v stiski."
V nasprotju s Tereso jih veliko prav dobro razume tihi dogovor. "Jasno, ne gre za ljubezen. Nisem prišla sem, da bi si poiskala moža," je povedala Bethan. "To je družbeni dogovor. Kupim mu lepo srajco in greva na večerjo. Dokler ostane z mano, ne plačuje za ničesar, jaz pa dobim, kar si jaz želim - zabavo. Kako je to drugače od moškega, ki mlademu dekletu plača večerjo?"