Močna Ljudska republika Kitajska je na "streho sveta" prinesla "napredek" po meri takratnega komunističnega vodstva. Vojaški zasedbi je sledila še kulturna revolucija, ki je za seboj pustila porušene spomenike, samostane in templje. Toda kljub uničevanju in več 100.000 žrtvam (po tibetanskih virih več kot milijon, po kitajskih virih do 200.000) pa je budizem preživel. Še več, zaradi okoliščin je v veliki meri prav po zaslugi dalajlame postal globalna religija.

Ob njegovi osemdesetletnici smo na pogovor povabili filozofa in religiologa - poznavalca azijskih religij Lenarta Škofa z inštituta za filozofske študije v Kopru ter predsednika Dobrodelnega društva Tibet, Matjaža Trontlja.

Življenjepis 14. dalajlame se bere kot vrhunski scenarij; od vloge princa in duhovno-svetnega vladarja do begunca in ne nazadnje do velike verske in moralne avtoritete v svetu. "Gre po eni strani za zelo žalostno zgodbo, po drugi strani pa je dalajlami uspelo iz enega dečka, ki je bil v resnici del neke (na Zahodu) relativno nepoznane tradicije verskih učiteljev, postati globalni verski voditelj in je daleč presegel katero koli drugo osebnost iz budizma," pravi filozof in religiolog Lenart Škof z Inštituta za filozofske študije v Kopru.

Politični neuspeh?
Tibetanska vlada v izgnanstvu si je v prvih desetletjih prizadevala za neodvisnost Tibeta, danes si dalajlama želi le resnično avtonomijo znotraj Kitajske države, ki bi Tibetancem omogočila narodno in kulturno preživetje. Je to poraz dalajlame? "Dalajlama kot duhovna osebnost, kot duhovni vodja ima daljšo perspektivo. Če pogledamo samo tradicijo dalajlam, ki traja že 400 let, je to evolucijski proces in ima širši časovni okvir. Če vzamemo še budistično perspektivo, kjer se govori o neskončnih življenjih, v katerih gresta človek in družba skozi evolucijo, potem lahko rečemo, da je potrebno potrpljenje. Dalajlama ima čas in hkrati tudi mi vsi, ki velikokrat zelo hitimo," je poudaril predsednik Dobrodelnega društva Tibet, Matjaž Trontelj, ki skupaj s sodelavci že 20 let slovensko javnost ozavešča o položaju Tibeta, hkrati pa revnim Tibetancem nudi tudi finančno in materialno pomoč.

Mao Cetung me je imel za sina
Leta 1954 je dalajlama na povabilo kitajskega vodstva obiskal Peking in tam doživel topel sprejem. Tudi sicer je bilo na začetku 50. let, kot pravi Trontelj, med Tibetanci veliko simpatij do nove oblasti. "To je bilo nekaj novega. Veliko Tibetancev, tudi mladih, ki so študirali na Kitajskem, je videlo v tem revolucionarnem gibanju neki nov optimizem, bolj pravično družbo in tudi dalajlama, kot sam pravi, je bil impresioniran nad temi idejami. Včasih se celo pošali, da se šteje za marksista. Z Mao Cetungom sta si bila v enem obdobju zelo blizu. Potem pa dalajlama navaja en dogodek, ko sta se skupaj pogovarjala in ga Mao Cetung pogleda v oči in mu pravi: "Veš, ampak vsa religija je opij za ljudstvo. Religija je nekaj, kar je treba iztrebiti in uničiti." V tistem trenutku je dalajlama spoznal, da ne bo iz tega nič dobrega. To je šlo potem naprej v neki fanatizem, v uničevanje tradicije, vsega, kar je bilo dobrega, v fizično nasilje in sanje o lepši prihodnosti so se takrat končale."

Tudi po tem dogodku dalajlama ni nikoli obupal nad dialogom, je še dodal Matjaž Trontelj. "Njegov pristop je bil vedno pristop Srednje poti. Prizadeval si je, da bi s kompromisom prišli do rešitve, ki bi bila dobra za Kitajsko in za Tibet. Ne zavzema se za neodvisnost, ampak za pristno avtonomijo znotraj Kitajske. V zadnjih petnajstih letih je bilo nekaj poskusov dialoga, ampak do neke realizacije ni prišlo. Mislim, da zaradi tega, ker če govorimo, da bi Tibet dobil pristno avtonomijo znotraj Kitajske, to pomeni, da je treba spremeniti celoten sistem družbene in politične ureditve. Iz tega strogo centralističnega modela, kjer Peking ureja vse, periferija pa posluša, bi morali zdaj naenkrat območju znotraj Kitajske priznati avtonomijo, ki je do zdaj v praksi nima dejansko nobena manjšina. To za sabo potegne demokratizacijo kitajskega političnega sistema," je še dejal Trontelj.

Močna sila nenasilja
Budizem velja za religijo nenasilja. Tega se je dalajlama držal tudi na svoji politični poti, čeprav se marsikdo v Tibetu s takšnim načinom ni strinjal. Kot je pojasnil Lenart Škof, bi "kdor koli, ki bi budizem zlorabil za teroristični upor, pristal zunaj budizma. Nasilje, ki ga imamo v Tibetu, je zelo kruto do samega sebe, s samosežigi. Tako kot Gandi tudi dalajlama zagovarja pot Satyagrahe, ki pravi, da je moč nenasilja pravzaprav moč resnice v tebi samem. To je neomajna moč, ki je ne more nič premagati. In v tem je ta sila nenasilja, da je to verjetno najbolj ultimativna moč, ki jo ima lahko človek: kdor koli, Jezus, nekdo, ki je v sebi pristen kristjan, budist. Proti tem ne more tvoj sovražnik nič, to je bistvo tega. Lahko naredi, kar hoče, premagal te ne bo, če stojiš za tem, kar verjameš. In to je po mojem mnenju največje sporočilo dalajlame in še koga drugega."

Dalajlama je izredno karizmatičen človek
Tibetanski duhovni voditelj navdušuje množice po vsem svetu. Ljudi se posebej dotakne njegova preprostost, neposrednost in človeška toplina. Jon Jamnikar z meniškim imenom Tenzin Jamgon iz Budistične kongregacije Dharmaling je 1. marca letos prejel meniško posvečenje v Dharamsali. Spominja se sproščenega vzdušja med samim obredom (posvečenih je bilo pet zahodnjakov in 40 Tibetancev), ki ga je vodil dalajlama: "Med posvetitvijo se je malo šalil iz tega, ker nimam las, ker sem plešast. Med obredom se namreč odreže tudi pramen las. Meni pa je rekel: vi tega ne potrebujete, you don't need this ...(smeh). Gre za resen dogodek, resno odločitev, ampak njegova svetost naredi to bolj lahkotno. Izžareva vse kakovsoti, ki jih uči: resnično neka globoka skrb, ljubezen in sočutje do drugih ljudi, pa tudi neka modrost, ki je ne more skriti. Biti v njegovi prisotnosti je samo po sebi neki blagoslov. Jaz ga vidim kot eno izjemno povezovalno silo, nekoga, ki resnično iskreno širi idejo medverskega dialoga in medsebojnega spoštovanja pripadnikov različnih verstev. Zelo pomembno se mi zdi tudi to, da širi idejo sekularne etike. Torej, niso vsi ljudje pripravljeni oziroma nimajo vsi interesa ukvarjati se z vero, je pa izjemno pomembno, da se držijo neke osnovne človeške etike. To je nekaj, kar nas povezuje."

Matjaž Trontelj, ki je osebno spremljal dalajlamo ob prvem obisku Slovenije leta 2002, dodaja, da zna biti do meniške skupnosti tudi strog. "Velikokrat jih bo kregal, od tega, da premalo telovadijo, da so predebeli, do tega, da preveč jemljejo denar po Kitajskem in podobno. Je očetovska figura, ki zna tudi udariti po mizi, ljudje ga spoštujejo, poslušajo vsako njegovo besedo, hkrati pa zna najti pot do vsakega človeka, ki ga sreča," je dejal.

Kot pravi Lenart Škof, pri dalajlami lahko opazimo dve ravni. V svojih knjigah in učenju je po eni strani razvil svojstveno filozofijo in etiko, ki je razumljiva širšemu krogu, po drugi strani pa je "tesno povezan s tradicijo, ki ji pripada. To je šola znotraj madyamike, mahajana budizma, ki je v Tibetu najbolj prisotna. Znana je po zelo ostrem logičnem mišljenju, mišljenju praznine itd. In to dvoje je nekako združil v svojo misel. Tu bi se navezal tudi na humor. Humor ni samo neka šala, ampak zelo pomembna poteza budizma, pa ne samo budizma. Humor pomeni namreč, da si sposoben do samega sebe vzpostaviti neko (ironično) distanco. In to je prvi pogoj za medverski dialog. Jaz bi tako rekel, bojte se ljudi, ki nimajo smisla za humor, pa naj bodo to običajni ljudje ali pa verski voditelji. Recimo zdajšnji papež ima izrazit smisel za humor. /.../ Mnogi mislijo, da je dalajlama en klovn, ker se šali, kar pa je daleč od resnice. /.../ Temelj njegove doktrine pa je vendarle budistična šola, iz katere izhaja, tako kot imajo svoje temelje katoličani, luterani, muslimani in tako naprej. Moramo vedeti, da so se tudi budistične šole med sabo prepirale, disputirale o zelo malenkostnih zadevah, ki mogoče niso tako pomembne za nas. Na ravni medverskega dialoga pa je njegovo sporočilo jasno. Nikoli ni pridigal, naj se ljudje spreobračajo v druga verstva, ampak naj najprej spoznajo svoje. Če ni zadovoljen s svojim, šele potem naj se spreobrne, tako je v zgodovini tudi vedno bilo. Ampak v osnovi naj človek ostaja tam, kjer je, naj to spozna in spoštuje in skozi to bo spoštoval tudi druge."

Čista religija?
Dalajlama v svojih govorih večkrat opozarja pred površnim sinkretizmom, pred tem, da bi človek od vsakega verstva "pobiral" le tisto, kar mu ustreza. V svojem delu Preprosta pot je zapisal: "Na splošno sem prepričan, da so vsa večja svetovna verstva zmožna služiti človeštvu in razvijati dobroto v ljudeh. Z dobroto mislim na dobro in sočutno srce. Zato vedno pravim, da je najbolje slediti lastni verski tradiciji, saj vam utegne prestop v drugo vero povzročiti čustvene ali idejne težave. /.../ Če vas resnično privlačita budistična pot in budistični način urjenja uma, je pomembno, da skrbno razmislite o tem, in šele ko začutite, da je budizem zares primeren za vas, ga sprejmite za svojo vero. Pri tem je pomembno še nekaj. V človeški naravi je namreč, da včasih, ko želimo upravičiti vstop v novo vero, kritiziramo svojo prejšnjo vero in jo označimo za neprimerno. Tega ne bi smeli početi."

Lenart Škof je ob tem dodal, da je dalajlama "razvil neko filozofijo, ki se je nekoliko oddaljila od samih sholastičnih temeljev budizma. Ni se oddaljil od doktrine, ampak od sholastičnih temeljev budizma. Veliko je temu pripomogel tudi svet, recimo ZDA, ki so v Tibetu videle neko čisto deželo, kjer ni greha, kjer ni ničesar slabega. O tem je pisal tudi orientalist Edward Said, ko so zahodnjaki iskali neko čisto deželo onkraj Zahoda in to je seveda slabo. S tem so samo kazali, da bežijo od svojih lastnih, bi rekli, demonov, ki so jih imeli v sebi, Tibet pa ni od tega nič dobrega dobil. Ker v Tibetu so bile ravno tako slabe stvari kot povsod drugje. Ravno tako so se Tibetanci udeleževali vojn, ravno tako je prihajalo do hudih zlorab v samostanih, pedofilije, kot v drugih verstvih. To so stvari, ki jih ne smemo pozabiti. Skratka, ni neke čiste religije na svetu. Ni nekega območja, kjer je vse čisto. So samo bolj konservativna in bolj napredna področja v religijah in jaz vedno pravim, da je treba iskati v smeri naprednih. Dalajlama sam je rekel, da če bi imel priložnost, da se vrne v Tibet, bi prav gotovo reformiral tibetansko religijo in je ne bi nikoli več vrnil v obdobje teokracije ali fevdalizma."

Da dalajlama govori na različnih ravneh, se strinja tudi Matjaž Trontelj. V javnih govorih poudarja, da je sekularna etika – sočutje, strpnost, pozornost – nujna za vse, če hoče človeška družba preživeti. Na budističnih predavanjih pa "vedno zagovarja, da je treba slediti izročilu indijskega budizma. Nalanda tradicija, ki je bila zelo čista in je bil v njej zelo velik poudarek na znanstvenem pristopu, na etični disciplini. In dejansko potem, iz zakladnice budizma in svoje osebne izkušnje, podaja nauke v skladu s tradicijo; ne izumlja nekaj novega. Zaveda se svoje odgovornosti, da je avtoriteta, da je kot budistični učitelj on tisti, ki mora tradicijo pomagati ohraniti čisto."

Zadnji dalajlama?
Pred kratkim je dalajlama presenetil javnost z izjavami, da bo z njegovo smrtjo mogoče tudi konec 400 let stare uradne institucije dalajlam. Lenart Škof razmišlja: "Mogočih je več poti. Možno je, da je zadnji. Možno je, da se inkarnira, lahko prepoznajo koga tudi zunaj Tibeta. Možno je, da ga nasledi ženska, kot je tudi sam rekel pred časom in to je čisto budistični pristop. Gotovo je šlo v preteklosti tudi za čisto politične odločitve, tukaj ne smemo biti naivni. Ta linija, ki ji pripada, je seveda bila zelo močna v Tibetu in je bila politično ustanovljena, hkrati pa verska. Tako da ne vem, kaj se bo zgodilo, težko špekuliram. Bi bilo pa seveda za tibetanski budizem čudno, če se ne bi ohranil prav v tem smislu kot do zdaj, z dalajlamo."

Matjaž Trontelj pa je dejal: "Ja, dalajlama se rad napol pošali, napol pa je res. Dalajlama kot institucija je nestalna, tako kot drugo v naših življenjih: enkrat se je začela in enkrat se bo končala. Ljudje imamo vedno trend, da se nekako primemo enih stvari in da iščemo v njih rešitev, neko zunanjo rešitev. V tem primeru je tudi dalajlama neka zunanja rešitev; namesto da bi se sami s sabo ukvarjali polagamo vse upe v njega. Z njegove strani čutim, da se malo distancira od tega in da to navezanost ljudi, sploh Tibetancev, poskuša malo omejiti. Ker tudi, če bo naslednji dalajlama, to pomeni, da od trenutka smrti zdajšnjega dalajlame do trenutka, ko bo naslednji dalajlama res lahko prevzel svojo vlogo, bo minilo 20 let. Dvajset let praznine pa pomeni, da Tibetanci, če želijo preživeti kot narod, morajo biti dovolj močni, da preživijo sami, brez dalajlame. On se tudi pošali in pravi, ja glejte, ni garancije. Mogoče pa naslednji dalajlama ne bo dober človek, bo počel neumnosti in bo potem celo tradicijo nekako onesnažil. In da je stvari bolje končati takrat, dokler je še zelo popularen, da ko so stvari dobre, da jih je treba takrat zaključit. Vendar jaz mislim, da ta trenutek Tibet še vedno potrebuje dalajlamo in tudi svet, tako da bi pričakoval, da se tradicija še ne bo tako hitro končala. Je pa seveda tu ogromno enih stvari, ki se lahko zgodijo: od manipulacij s strani kitajskih oblasti, ki bodo poskušale to institucijo spraviti na svojo stran mogoče z nekim svojim kandidatom ..."

Upanje ostaja ...
"Upam, da se bo še v času 14. dalajlame zgodil največji premik, kar si ga lahko predstavljam in se mi zdi realističen, to, da bi dalajlama obiskal Kitajsko in Tibet. Ni treba vnaprej razrešiti problema ali pa določiti statusa Tibeta in to podpisati s pogajanji s kitajsko stranjo, ampak enostavno, da bi izkoristili eno okno zaupanja, da bi prišlo do tega obiska. To bi zaprlo teh 50, 60 let, nekako bi se odprlo čisto neko novo obdobje. V novem obdobju bi potem prišlo do možnosti, da bi se stvari premaknile naprej. To recimo je moje upanje za dalajlamo, za Tibet in za ljudi, da bi do tega prišlo," je sklenil Trontelj.

Celotnemu pogovoru prisluhnite v oddaji Sledi večnosti.