Italijanski premier je ustanovitelj in lastnik finančnega imperija Fininvest, ki se ukvarja z mediji, oglaševanjem, zavarovalništvom, prehrano in gradnjo ter je lastnik in predsednik najbolj uspešnega italijanskega nogometnega kluba AC Milan.
To naj bi mu v nogometni državi, kot je Italija, nezanemarljivo pomagalo tudi pri politični karieri, kar mu še posebej zavidajo njegovi tekmeci.
Ravno njegov vpliv v medijih je pred volitvami deležen najglasnejših kritik. Opozicija mu očita, da z upravljanjem treh največjih zasebnih televizij in velikim vplivom v dveh od treh programih javne televizije volivci sploh ne morejo priti do objektivnih informacij. Trdijo tudi, da vsak televizijec, ki se je kadar koli pošalil na njegov računa, nikoli več ni stopil pred kamero.
Še bolj sporne so številne obtožbe o njegovi koruptivnost, zaradi katerih se je Berlusconi že večkrat zagovarjal na sodišču. V nekaj primerih so ga tudi obsodili, vendar zaradi številnih pritožb in zastaranja sodba nikoli ni postala pravnomočna. Zadnja afera je izbruhnila le teden dni pred volitvami, ko so na dan prišle govorice, da naj bi premier pred leti plačal odvetniku Davidu Millsu, da naj v enem prejšnjih procesov priča v njegovo korist. Oba obtožbe zavračata.
Poslovnež od rosnih let
Berlusconi se je rodil leta 1936 v Milanu. Diplomiral je iz prava in kmalu za tem ustanovil svoje prvo gradbeno podjetje, ki je zgradilo 4.000 novih stanovanj v okolici Milana. Za tamkajšnje prebivalce je ustanovil kabelsko televizijo Telemilano, ki je pozneje preraslo v medijski emperij Mediaset. Pod svoje okrilje je pridobil številne televizije, največjo italijansko založniško hišo Mondadori, vodilni dnevni časopis Il Giornale in z leti okrog 150 drugih podjetij.
Na volitvah leta 1996 ga je premagal Romano Prodi, zato je nekaj let posvetil reorganizaciji stranke in se v vladno palačo Chigi kot zmagovalec vrnil leta 2001. Druga Berlusconijeva vlada je postavila rekord z najdaljšim mandatom v zgodovini italijanski republike.
Tradicionalne vrednote
S svojo ministrsko ekipo je vpeljal tradicionalno konservativno politiko, znižal davke in na splošno manj obremenil podjetništvo, s čimer je skušal spodbuditi gospodarsko rast.
Njegovi pogledi v zunanji politiki so proameriški, zato se je leta 2003 pridružil koaliciji voljnih pod vodstvom ZDA in v Irak poslal italijansko vojsko. Na socialnem področju so bili v preteklih štirih letih sprejeti strožji zakoni glede imigracij, umetne oploditve in uporabe mamil.
Z parlamentarno večino mu je uspelo celo sprejeti zakon, ki je najvišjim javnim funkcionarjem zagotavljal imuniteto pred sodnim pregonom, vendar ga je ustavno sodišče pozneje razveljavilo. Zaradi novih obtožb o koruptivnosti in nekaj slabih javnih nastopov mu je v zadnjih tednih podpora javnosti padla. O zmagi je sicer še naprej prepričan.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje