Nigerija je eno izmed najhitreje rastočih gospodarstev na svetu in že dolgo njeno gospodarstvo ni več vezano samo na nafto, ampak se ponaša z živahnim telekomunikacijskim, gradbenim in bančnim sektorjem. V zadnjih treh letih je nigerijsko gospodarstvo dosegalo več kot petodstotno rast.

O priložnostih na nigerijskem in afriškem trgu za slovenska podjetja se govori že nekaj let, a politiki razen besed niso ponudili še nobenih konkretnih odločitev in v državah podsaharske Afrike še vedno ni nobenega slovenskega veleposlaništva. Pred dvema letoma je nastala Slovensko-nigerijska gospodarska zbornica, ki si je za cilj izdala izboljšati poslovno sodelovanje med Slovenijo in Nigerijo. Njen predsednik je bil v pogovoru za MMC kritičen do slovenskega pristopa v Afriki, saj je prepričan, da nas bodo drugi prehiteli, če se ne bomo hitro zganili in začeli izkoriščati priložnosti, ki se ponujajo na afriškem trgu.

Z njim smo se pogovarjali tudi o razmerah v Nigeriji po zgodovinskih predsedniških volitvah, na katerih je prvič zmagal opozicijski kandidat nad predsednikom na položaju. Volitve so minile v mirnem in demokratičnem duhu, s čimer si je najbolj poseljena afriška država prislužila pohvale mednarodne skupnosti. Nigerijci polagajo velike upe v Muhammaduja Buharija, ki je bil sicer kot voditelj vojaškega režima pred več kot tremi desetletji za kratek čas že na čelu Nigerije in je vladal s trdo roko, a vseeno menijo, da jih bo njegovo priseganje disciplini in boju protu korupciji rešilo težav, ki jim ni bil kos dosedanji predsednik Goodluck Jonathan.

Ko je v Sloveniji govor o Afriki, v zadnjih letih nenehno poslušamo o poslovnih priložnostih, ki jih ponuja celina, in o nujnosti vzpostavitve najmanj enega diplomatskega predstavništva, a nič ne kaže, da bi se kaj premaknilo in v podsaharski Afriki še vedno ni nobenega slovenskega veleposlaništva. Kako sami ocenjujete odnose med Slovenijo in Afriko?
Škoda je, da tako razvite države, kot je Slovenija, ki ima vse, kar Afrika potrebuje, ni na afriškem zemljevidu. Da nimate nobenega veleposlaništva in predstavništva v Afriki, je kar alarmantno in s tem veliko izgubljate. To se mora spremeniti in politiki morajo videti priložnosti, o katerih se govori. Nekaj je govoriti o tem, druga stvar pa je, da si tam resnično navzoč. Če nisi tam, ne veš, kaj se dogaja. Mislim, da bi morala Slovenija takoj ukrepati in vzpostaviti neko predstavništvo. Nigerijci morajo za slovenski vizum še vedno zaprositi na veleposlaništvu v Egiptu. Veliko ljudi ne ve za Slovenijo, ne vedo, kje je, nikoli niso slišali zanjo. Pomembno je, da Afričani spoznajo Slovenijo in to, kaj ta ponuja. Veliko se dogaja med posameznimi podjetji, ki so izkoristila priložnosti in doživela uspeh. Določen napredek je, a institucionalne povezave so minimalne, nobenih dvostranskih odnosov ni med afriškimi državami in Slovenijo. Če vzamem za primer Nigerijo, so ti odnosi na skoraj ničelni točki. Če slovenska vlada nima sredstev, potem bi morala podpreti vsaj posameznike, ki se trudijo v tej smeri in si želijo delovati v imenu Slovenije v Afriki.

Za spodbuditev gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in Nigerijo je bila pred dvema letoma ustanovljena Slovensko-nigerijska gospodarska zbornica, ki ji tudi predsedujete. S kakšnimi uspehi se lahko pohvalite v tem obdobju?
Obeti so presenetljivo dobri, čeprav je še vedno veliko izzivov, predvsem finančnih in kadrovskih. Veliko slovenskih podjetij je na nigerijski trg vstopilo prek naše zbornice. Po najboljših močeh si prizadevamo posredovati koristne informacije, ki slovenskim podjetjem pomagajo spoznati in razumeti poslovanje z Nigerijo. S tem namenom organiziramo tudi različne dogodke, s katerimi skušamo spodbuditi poslovanje in podjetnike seznaniti z nigerijskim trgom.

Katere so tiste glavne ovire, ki še vedno omejujejo gospodarsko sodelovanje med obema državama?
Največja omejitev je težava pridobivanja vizuma, saj so prav medsebojni obiski to, kar odpira nove priložnosti. Če dvajset nigerijskih poslovnežev ne more priti v Slovenijo, potem bodo odšli kam drugam. Med Slovenijo in Nigerijo bi se morali vzpostaviti tudi diplomatskih stiki, ki bi postavili temelje za plodnejše gospodarsko sodelovanje med državama.

V katerih panogah najbolj cvetijo gospodarski odnosi med državama in kje sami vidite še potencial?
Med najuspešnejšimi se je izkazalo poslovanje v sektorju informacijske tehnologije, veliko je priložnosti v kmetijstvu, storitvenem sektorju, turizmu in tudi v izobraževanju. V sosednji Madžarski je trenutno kar tisoč nigerijskih študentov. To prinaša denar. Tudi Slovenija bi se morala odpreti in sprejeti nigerijske študente. V skoraj vsakem sektorju nigerijskega gospodarstva so priložnosti za slovenska podjetja.

V kakšnem stanju je Nigerija, kjer je nekdanji vojaški voditelj, ki mu očitajo grobe kršitve človekovih pravic, postal najboljša izbira na volitvah in bil tudi izvoljen za predsednika?
Stvari v Nigeriji so se spremenile, veliko se je spremenilo. Ljudje so hrepeneli po spremembah in ne gre za to, da Jonathan ne bi bil dober, je eden izmed najboljših predsednikov, a Nigerijci so se odločili za drug obraz. Buhari je na oblast prišel z državnim udarom in strmoglavil demokratično izvoljenega predsednika med drugo republiko. Sam je doživel podobno usodo, saj je bil tudi on odstranjen s položaja z državnim udarom. A uspela mu je vrnitev in od leta 1999 je skušal znova postati predsednik v civilni obleki, kar mu je uspelo v četrtem poskusu. Čeprav je bil diktator na čelu brutalnega režima, pa sam zatrjuje, da je spremenjen človek. Takrat je bila vojaška oblast, danes pa je demokracija in prepričan sem, da bo vladal v skladu z zakoni in spoštoval človekove pravice Nigerijcev. Buhari se je predstavil kot nov obraz in nov človek, ki se bo znal zoperstaviti korupciji in poskrbeti za varnost. Ljudje v njem vidijo nekoga, ki je bil del vojske in se bo lahko tudi zaradi tega odločneje lotil številnih težav, ki tarejo državo.

Kakšno zapuščino za seboj pušča Goodluck Jonathan? Kaj so njegovi največji uspehi in kje mu je spodletelo v petih letih vladanja?
Gledano z vidika Nigerijcev bi rekel, da je njegova največja zasluga oživitev gospodarstva, ki je postalo največje v Afriki. Privabil je veliko tujih neposrednih naložb in tudi po teh kazalnikih je Nigerija na prvem mestu na celini. Obudil in reformiral je številne dele gospodarstva, med drugim kmetijstvo, promet, telekomunikacije in tudi šolstvo. Gospodarski napredek čutijo številni Nigerijci. Njegovi največji slabosti sta bili nadaljevanje korupcije in vprašanje varnosti ob napadih Boko Harama, ki se ga oblasti niso lotile že od začetka in je zaradi tega umrlo na tisoče ljudi. Tukaj je še težava pri oskrbi z električno energijo, ki ji ni bil kos. Na splošno ga lahko kljub napakam vseeno označujemo kot dobrega predsednika.

Kaj pomeni poraz vladajoče Ljudske demokratske stranke, ki je bila na oblasti od konca vojaške vladavine leta 1999?
To pomeni spremembo, ki so si jo želeli Nigerijci, v Buhariju pa so prepoznali tistega, ki jim jo lahko prinese. Ljudska demokratska stranka je ogromna stranka, največja v Afriki. Stranka je izgubila, ker so bili ljudje zasičeni in naveličani, zato so se odločili glasovati za novo smer. A stranka se bo zagotovo pobrala in se že ob naslednjih volitvah skušala vrniti na oblast.

Bojazni, da bi po volitvah izbruhnilo nasilje, se niso uresničile in Jonathan je kmalu po glasovanju priznal poraz, kar ni značilnost afriških voditeljev, ki se do konca oklepajo svojega položaja.
Zdaj ga kličemo nigerijski Mandela (v smehu). Menim, da je s tem dokazal svojo državniško držo in postavil nove smernice za Nigerijo. Veste, ljudje govorijo o spremembah in za nas je bila to resnična sprememba, saj so številni pričakovali povolilno nasilje. Tako pa je Jonathan čestital Buhariju, še preden so bili objavljeni končni izidi volitev. S to potezo je pokazal enotnost Nigerijcev in naznanil začetek sprememb. Prav tako je s tem sporočil, da poraz ni zločin. Če si izgubil volitve, ne pomeni, da si umrl. Postavil je zgled drugim politikom. Dokazal se je kot pravi Nigerijec, pravi državnik in voditelj.

Novi predsednik Buhari je med predvolilno kampanjo in po zmagi poudaril odločen boj proti korupciji, a to so bile tudi obljube njegovega predhodnika. Menite, da mu bo resnično uspelo zajeziti endemično korupcijo, in kaj bi lahko bile njegove prednosti v tem boju?
Nigerijci čakamo in opazujemo, kaj bo naredil. Najprej mora vsekakor okrepiti nigerijski pravosodni sistem in vladavino prava. Vsakomur, ki je deloval koruptivno, bi morali soditi v skladu z zakoni. Proti korupciji se boriš tudi s postavljanjem zgledov. Vemo, da je veliko ljudi iz njegovega kroga skorumpiranih, a obljubil je boj proti korupciji in po prevzemu oblasti 20. maja pričakujemo poteze v tej smeri. Sam je še iz obdobja njegove vojaške vladavine znan po boju proti korupciji in ničelni stopnji tolerance do korupcije.

O Nigeriji se vedno govori v presežkih – največje afriško gospodarstvo, največja afriška proizvajalka nafte, gonilna sila Afrike –, a kljub ogromnemu potencialu številni njeni prebivalci ostajajo v revščini. Kje so vzroki za to in kje vidite možnosti za napredek?
Ustvariti je treba nova delovna mesta, za kar je potreben gospodarski napredek skupaj z razvojem infrastrukture. Prav imate, da je Nigerija afriški velikan, kjer je po drugi strani ogromno revščine. Po mojem mnenju se mora nova vlada osredotočiti na izobraževanje in zagotovitev varnosti na severovzhodu države, kjer divja nasilje Boko Harama in kjer ljudje, če bi bili zaposleni, ne bi razmišljali o tem, da se pridružijo skrajnežem. Eden izmed korakov je, kot sem že omenil, boj proti korupciji. Preprečiti je treba luknje, ki omogočajo krajo javnega denarja. Seveda ne smemo za vse kriviti korupcije. V Nigeriji vsako leto diplomira sto tisoč ljudi in poskrbeti je treba, da bodo dobili službe. Mladi morajo dobiti priložnosti. Imamo rastoči srednji razred, in če se ta krepi, potem se tudi drugi dvignejo iz revščine. Odpraviti je treba tudi neenakost med različnimi deli države, na primer med razvitim jugom in revnejšim severom. A Nigerija je velika država in vseh težav ni mogoče rešiti naenkrat.

Pri Nigeriji ne moremo mimo nasilja Boko Harama, ki je v zadnjih petih letih zahtevalo več kot 10.000 žrtev in postalo največja varnostna grožnja v državi. Številni vzroke za vzpon skrajne skupine vidijo v zapostavljenosti tega dela Nigerije, kjer predvsem mladi ne vidijo perspektive. Kje sami vidite razloge za vzpon skrajnežev?
Boko Haram (kar v prevodu jezika hausa pomeni zahodna izobrazba je grešna, op. a.) je nastal kot verska sekta in je v marsičem tudi posledica nepravičnosti na manj razvitem muslimanskem severu, a vseeno gre za verska vprašanja, ki jih je vlada ignorirala. Nasilje se je začelo, ko je vlada ubila ustanovitelja Jusufa Mohameda leta 2009, in od takrat je skupina taka, kot jo poznamo danes. Dosedanja vlada je skušala rešiti nekatera vprašanja, ki tarejo nerazviti sever. Tako so ustanovili številne šole in univerze, da bi ljudje dobili ustrezno izobrazbo, območje je doživelo tudi veliko novih vlaganj. A spremeniti se morajo tudi ljudje in spoznati, da je poleg islamske potrebna tudi splošna izobrazba, da imaš po končani šoli določeno znanje in veščine, ki ti omogočajo zaposlitev na svojem področju. Rešitev mora zato priti tudi od ljudi samih.

Nigerijska vojska se je proslavila v številnih mirovnih operacijah, a sama ni kos Boko Haramu. Vojaki so demoralizirani in slabo opremljeni za boj proti skrajnežem. Preboj se je zgodil šele po operacijah sosednjih držav, predvsem Čada. Zakaj taka regionalna vojaška sila ni sposobna zatreti nasilja?
Menim, da ni ustrezno, če rečemo, da nigerijska vojska ni sposobna obračunati z Boko Haramom. V zadnjih šestih tednih so ga skoraj povsem zatrli.

Govorimo o zadnjih šestih tednih pred volitvami, toda Jonathan je izredne razmere na ogroženih območjih na severu države razglasil že pred dvema letoma in takrat sprožil obsežno operacijo, ki pa ni prinesla uspeha. Lani je bilo celo največ napadov in žrtev doslej.
Mislim, da je to vse povezano s politiko. Nočem se vračati in vesel sem, da je nigerijski vojski le uspelo zaustaviti Boko Haram. Zakaj v šestih letih nič uspeha v primerjavi z zadnjimi šestimi tedni, se sprašujejo vsi. Verjetno ni bilo potrebnih sredstev za vojsko, mogoče je Nigerija čakala na podporo sosednjih držav, kamor so se lahko do zdaj umikali pripadniki Boko Harama. Na to vprašanje ne moremo dati natančnega odgovora. Zdaj si želimo le varnost, konec nasilja in to, da se lahko pregnani ljudje vrnejo na svoje domove brez strahu za svoja življenja. Moramo se tudi zavedati, da ne gre za grožnjo neke vojske, ampak za upornike in pogosto ne veš, kdo je tvoj sovražnik, proti komu se boriš. Ne gre za klasičen vojaški spopad, ampak gre za terorizem in tako kot ZDA ne uspe poraziti Islamske države v Iraku in Siriji, tudi Nigerija ne more uspeti z danes na jutri. Vseeno pa je treba priznati, da je vlada podcenjevala moč Boko Harama. Prizadevala si je vzpostaviti dialog, in ko je spoznala, da to ne bo mogoče, je uporabila silo.

Kateri so stereotipi, ki se jih največkrat omenja v povezavi z Nigerijo in za katere menite, da nimajo podlage in gre za zgrešene predstave?
Pri Nigerijcih številni pomislijo, da gre za goljufe in skorumpirane ljudi. Če gledate od daleč, ste lahko polni stereotipov, a ko Nigerijca spoznaš od blizu, veš, da te predstave nimajo osnove. Nigerijci so dobri ljudje, po naravi so veseli in iznajdljivi. Radi imajo življenje. So iskreni in glasni ljudje. Če imaš na kupu skupino Afričanov, boš z lahkoto prepoznal Nigerijca, stvari ne zadržujemo v sebi in na glas povemo, kaj si mislimo. Radi razpravljamo in nismo tihi, zato nas hitro prepoznaš.

Kakšno je vaše mnenje o medijskem poročanju o Nigeriji in Afriki na splošno?
O Afriki tako rekoč ni pozitivnih novic. Vse, kar lahko slišiš, so bolezni, vojne, lakota. A Afrika je veliko več. Pri medijskem poročanju bi zato moralo biti neko ravnovesje, tukaj so velik gospodarski napredek, razvoj, rast novih mest, veliko dobrega se dogaja v Afriki in mislim, da je čas, da začnejo mediji poročati tudi o tem.