Joseph Mussomeli, ki v ameriški diplomatski službi deluje že več kot 30 let, je mesto veleposlanika v Sloveniji zasedel septembra lani, kmalu zatem pa ga je zaradi afere z diplomatskimi depešami WikiLeaks dobro spoznala tudi slovenska javnost. Z veleposlanikom smo se ob 20. obletnici slovenske samostojnosti pogovarjali o odnosih med Slovenijo in svetovno velesilo.
Komunikativni veleposlanik, ki se ne skriva za tradicionalnimi diplomatskimi odgovori, je povedal, da se je za Slovenijo odločil, ker je državo tako zelo hvalil nekdanji veleposlanik Johnny Young. Zaupal nam je, kako je sam videl osamosvajanje Slovenije in razpad Jugoslavije, razkril, kako bi sam izboljšal odnose s Slovenci, in povedal, da si prizadeva, da bi Slovenijo obiskal predsednik Barack Obama.
25. junija bo Slovenija praznovala 20. obletnico samostojnosti. Kako ste vi osebno pred 20 leti spremljali in videli osamosvajanje Slovenije? Takrat ste službovali v Šrilanki, mar ne?
Res je, takrat sem bil v Šrilanki, in ker je bilo dogajanje v nekdanji Jugoslaviji v središču zanimanja sveta, sem seveda iskal podobnosti v napetostih v Šrilanki med Tamilskimi tigri in Singalci in opazoval, kako so zadeve - ne samo v Sloveniji, ampak po vsej nekdanji Jugoslaviji -, vse verske, rasne in etnične napetosti ter sovraštvo, zavrele do vrhunca. Takrat nas je vse skrbelo, da bo dogajanje postalo nočna mora, in v nekaterih delih nekdanje skupne države se je to res zgodilo, a ne tukaj. Slovenija je imela razmeroma lahek prehod v svobodo in samostojnost.
Štiri dni pred uradno razglasitvijo neodvisnosti je v Beograd odpotoval tedanji zunanji minister James Baker, ki je poudaril podporo celoviti Jugoslaviji in dejal, da ZDA ne podpirajo nikakršne odcepitve, po odcepitvi pa so ZDA javno kritizirale potezo Slovenije. Zakaj so ZDA takrat nasprotovale razpadu Jugoslavije in zakaj so tako zelo zavračale osamosvojitev Slovenije?
Ko pomislim nazaj, tudi zdaj, ko so vse nove države že samostojne, je jasno, zakaj nas je skrbelo. Ta skrb se je izkazala za pravilno nekaj let po začetku razpada Jugoslavije, ko je bilo toliko nasilja, hudih spopadov in etničnega čiščenja, da bi bilo v več pogledih idealno, če bi Jugoslavija ostala združena. To lahko vidimo tudi med Slovenci, saj številni še vedno nostalgično gledajo na čase Jugoslavije, ko ste bili del večje države, socialistične države in mirne države, v kateri so vsi, vsaj na površju, živeli v harmoniji. In mislim, da je v Washingtonu in drugje po svetu prevladoval strah, da kadar pride do razpada in nestabilnosti, vedno obstaja nevarnost pred nasiljem, bedo in pomanjkanjem. Po svetu je prevladal strah, da se bo, če bo Jugoslavija razpadla, iz tega rodilo nasilje. In na žalost se je to res zgodilo.
Zakaj so ZDA Slovenijo priznale skoraj leto dni po osamosvojitvi, šele 7. aprila leta 1992, pa čeprav je senat že julija 1991 tedanjega predsednika Georgea Busha pozval, naj prouči možnost za krepitev diplomatskih, političnih in gospodarskih stikov s Slovenijo?
Mislim, da je šlo za upanje, da bodo države nekdanje Jugoslavije še lahko razrešile medsebojne spore, našle medsebojno povezavo in se nekako znova združile, ne nujno kot Jugoslavija, morda kot federativna skupina držav. Države in vlade so skoraj vedno konservativne, ne marajo, da se na njih pritiska, in mi nikakor nismo želeli biti krivci za razpad Jugoslavije. A ko je postalo jasno, da je Jugoslavija del preteklosti, je bilo utopično vztrajati pri starih vzorcih. Mislim, da sta si državi vse od našega priznanja Slovenije zelo blizu in da sta dobri zaveznici.
Kot je povedal starosta slovenskega novinarstva Jurij Gustinčič, "so pritiski ZDA vedno bili, kajti ni politike velike sile brez pritiskov". ZDA so vstop Slovenije v Nato pogojevale s pristopom k Pobudi za sodelovanje v jugovzhodni Evropi (SECI), z odstopom od Pobude za svet brez jedrskega orožja, s pristopom k vilenski izjavi in s pritiski, naj podpiše dvostranski sporazum o neizročanju ameriških državljanov Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Bi zadeve potekale drugače, če Slovenija ne bi delovala v skladu z ameriškimi prepričanji? Bi lahko Slovenija leta 2004 ostala pred vrati Nata?
Menim, da Slovenija ne ravna vedno v skladu z našimi prepričanji. Tu bi izpostavil dve stvari, ki sta pomembni. Ena je, da je tudi Slovenija uporabila pretiran pritisk na Hrvaško, ko Hrvaške ni spustila v Evropsko unijo, dokler ta ni izpolnila nekaterih slovenskih zahtev. Ni vedno pomembna le velikost držav, ko je ena močnejša, druga pa žrtev. Vsaka država ima svoje interese in vsaka jih skuša uresničiti. In kar drži za ZDA, drži tudi za Slovenijo, kot vidimo na primeru Hrvaške. Druga stvar, na katero ljudje pogosto pozabljajo, pa je, da v nobenem odnosu zadeve niso enosmerne. Jaz imam šestletnega sina, ki bi mu lahko prisolil zaušnico in dosegel, kar želim, a tako ne gre. On ima večji vpliv name, pa čeprav je manjši. Na veliko področjih ima Slovenija več vpliva na ZDA in na stvari, ki jih želimo, zato Slovenijo poslušamo in smo pozorni na to, kaj ima povedati. Velikost in moč, predvsem moč, sta zelo prefinjeni zadevi. Šestletnik ima več moči kot odrasel človek in tako imajo lahko tudi majhne države velik vpliv.
Eden izmed vaših predhodnikov, veleposlanik Johnny Young, je leta 2002 dejal, da ne more zanikati razočaranja, ker Slovenija ni bila pripravljena resneje podpreti vojne v Iraku. Ali tudi vi menite, da je bila Slovenija premalo dejavna v t. i. koaliciji voljnih?
Ne, in mislim, da tudi Johnny, ki je moj zelo dober prijatelj, ne misli tako. Če sem odkrit, je Johnny preprosto boljši veleposlanik, kot sem sam. In ker so mu tako naročili, je to rekel, saj je bila to uradna politika. A če pogledam nazaj, mislim, da Slovenije nikakor ne bi mogli kritizirati zaradi njenih stališč do Iraka. To je bilo zelo temačno ter moralno, politično in strateško sporno vprašanje. In za racionalne ljudi in racionalne vlade je povsem razumljivo, da se niso strinjali z razvojem dogodkov. In mislim, da bi veleposlanik Young zdaj, ko ni več v službi ameriške vlade, odgovoril enako.
Slovensko javnost je konec lanskega leta razburila WikiLeaksova objava tajnih depeš, v katerih je bila omenjena tudi Slovenija oz. premier Borut Pahor, ki naj bi v zameno za srečanje s predsednikom Barackom Obamo obljubil, da bo Slovenija sprejela zapornika iz Guantanama, ter vohunjenje za slovenskimi politiki. Kako so po vašem mnenju depeše na WikiLeaksu vplivale na odnose med Slovenijo in ZDA? Ali morebitne posledice še vedno čutite?
Naj, preden odgovorim, pojasnim, da so bile depeše, ki so bile objavljene, le del celotne zgodbe. In če bi videli šest ali sedem depeš, ki omenjajo premierja Pahorja in Guantanamo, bi lahko videli, da ni bilo nobenega trgovanja, da je bil premier zelo uglajen in ljubezniv. Povedal je, da bi ujetnika sprejeli, ker gre za človekoljubno vprašanje, ni mu bilo mar, ali bo videl predsednika Obamo. To mora biti jasno, saj je težava z WikiLeaksom predvsem ta, da ne predstavi celotne zgodbe, ampak iztrga le dve strani iz tisoč strani dolgega romana. Glede odnosov lahko rečem, da objavljene depeše nikakor niso vplivale na veleposlaništvo v tej državi. Ne morem govoriti za druge države, kjer je več dvoma, več jeze in užaljenosti zaradi objavljenih depeš, a v svojem odnosu z vlado, opozicijo, nevladnimi organizacijami oz. komer koli drugim v državi nisem opazil nobenih sprememb. Ne vem, ali je to res tudi za vašo vlado, ki je imela škodo zaradi depeš. Resnično mislim, da bi bilo veliko bolje za vlado, če bi razkrili vse depeše, ne zgolj nekaterih, saj je vaša vlada v drugih depešah, o mejnem dogovoru s Hrvaško, o Guantanamu, delovala veliko bolje. Jasno pa je, da če so objavljene le slabe stvari, to vpliva na državo in vlado.
Na spletni strani svojega veleposlaništva ste zapisali, da se je Slovenija ob prvem mandatu kot nestalna članica Varnostnega sveta v letih 1998 in 1999 izkazala "s konstruktivnim, kreativnim in h konsenzu naravnanim aktivizmom". Ker se Slovenija spet poteguje za nestalno članico, me zanima, ali so ZDA naklonjene tej kandidaturi in kaj menite o njej?
Lahko rečem, da so ZDA naklonjene Sloveniji. Slovenija je na ZDA naredila velik vtis pred 12 leti, ko je bila država stara le osem let in je opravila odlično delo kot nestalna članica Varnostnega sveta. A ZDA nikoli ne povedo, za koga bodo glasovale v Varnostnem svetu, in če vam odkrito povem, tudi sam ne bom nikoli vedel. Nikoli mi ne povedo, za koga ZDA glasujejo, saj je to nekaj, kar naredijo na najvišjih ravneh. Če pa me sprašujete, kakšno je stališče našega veleposlaništva, vam zagotavljam, da zagovarjamo in hvalimo Slovenijo.
Potem ko je leta 2009 odstopil prejšnji veleposlanik Yousif Boutros Ghafari, v Sloveniji skoraj dve leti ni bilo ameriškega veleposlanika. Zakaj je nastala ta luknja? Je bil to kakšen namig Sloveniji in kako je ta manko vplival na odnose med državama?
Prvič, Američani niso nikoli tako domiselni. Drugič, smo zelo nespretni. V tem primeru je prišlo do nesrečnega spleta okoliščin. Ghafari, ki je čudovit človek, je bil nameščen politično, zato je moral svoje mesto zapustiti tisti dan, ko je prisegel predsednik Obama. Medtem ko karierni diplomati nadaljujemo delo tudi po menjavi oblasti, to ne velja za politično nameščene. In novi predsedniki vedno potrebujejo čas. Obama je izbral nekoga in ta človek bi moral priti v Slovenijo šest mesecev po tem, ko je Ghafari odšel, a je bil precej zahteven in zelo težavna osebnost, tako da je Bela hiša ugotovila, da bi z njegovim imenovanjem razjezila Slovence in da bi to lahko poslalo napačno sporočilo. Tako so ga prosili, naj ne pride v Slovenijo, in proces izbire se je začel znova. Jaz sem imel srečo, da so me izbrali, saj sem le dan pred srečanjem z namestnikom zunanje ministrice videl, da je prosto veleposlaniško mesto v Sloveniji. Ker mi je Johnny Young razlagal, kako krasna je Slovenija, sem se naslednji dan na sestanku prijavil. In to je bilo to. A potem so morali počakati, da sem se vrnil iz Afganistana, kar je še zavleklo postopek. A ni bilo nobenega sporočila vaši državi (smeh).
V Slovenijo ste prišli iz Afganistana. Vas je administracija s tem, ko vas je iz tako nemirne in nevarne države, kot je Afganistan, napotila v mirno državo, kot je Slovenijo, nagradila?
Veste, senatorka na mojem zaslišanju mi je postavila enako vprašanje. Odgovoril sem ji, da so, iskreno povedano, veleposlaniška mesta prepogosto podeljena kot nagrade, zato imamo toliko slabih veleposlanikov po vsem svetu. A v tem primeru ni bilo tako. Če bi zaprosil za mesto v Afriki, Aziji ali kjer koli drugje in če bi mislili, da ustrezam zahtevam, bi mi ga verjetno podelili. Za to državo sem prosil, ker sem po Johnnyjevih pripovedovanjih vedel, kako krasno je tukaj, in ker me je, če sem iskren, žena kar 30 let prosila, naj greva v Evropo. Vedno sem ji lagal in ji govoril "naslednjič, draga", tako da sem končno lahko rekel: pa pojdiva.
V enem izmed intervjujev ste dejali, da ste tukaj, da bi izboljšali odnose s Slovenci. Mislite, da vam je to uspelo? Kakšni so danes odnosi med Slovenijo in ZDA?
To sta dve različni in pomembni vprašanji. Moja celotna kariera se je odvijala v tretjem svetu in zdaj sem prvič v razviti državi. Skoraj vedno v preteklosti sem služboval v razmerah, kjer sem se spopadal s težavnimi vladami in ljudmi, ki so obtoževali Ameriko. Tukaj imam skoraj obratne razmere. Vlada, ne glede na to, ali je leva ali desna, skoraj vedno zelo rada sodeluje in pomaga ZDA, tudi če se v določenih vprašanjih ne strinjamo. A ljudje v Slovenijo so zelo sumničavi in nezaupljivi. Prepričani so, da imajo ZDA, če nekaj naredijo, za tem zagotovo svojo zgodbo. Kot, na primer, ta, da je bilo to, da nismo imeli veleposlanika skoraj dve leti, neko sporočilo. Tega, ali sem izboljšal odnose, iskreno povedano, ne vem. Težava je, da moram, če želim izboljšati odnose, izboljšati odnose z dvema milijonoma posameznikov, in to traja dalj časa. Tokrat prvič delam v državi, kjer imam občutek, da se moram bolj posvetiti ljudem kot vladi. Včasih je koristno, da si sumničav do vlade, a mislim, da je sumničavost do ZDA pretirana.
Ali ZDA na Slovenijo danes gledajo kot na zaveznico?
Seveda. Mislim, da jo imajo celo za več kot samo zaveznico. Slovenija je, glede na svojo velikost in glede na to, kako mlada država je, opravila izjemno delo na Balkanu, v državah nekdanje Jugoslavije, še posebej na Kosovu, z ZDA sodeluje v Afganistanu, vse bolj se vključuje na Bližnjem vzhodu. To je izjemno. In njeno razumevanje držav nekdanje Jugoslavije je zelo koristno in nam zelo pomaga.
Kako bi opisali gospodarske odnose med Slovenijo in ZDA? Pred začetkom ameriško-slovenske investicijske konference, ki je potekala pred kratkim, ste dejali, da niso tako dobri kot politični odnosi. Kaj bi vi svetovali slovenskim podjetjem, da bi postala privlačnejša za ameriške vlagatelje? Kaj ovira Slovence pri prodoru na ameriški trg?
Gospodarski odnosi preprosto niso dobri. Samo 1,5 odstotka slovenske trgovine poteka z ZDA, naše naložbe v vašo državo pa znašajo le 61 milijonov dolarjev. Za tako tesen odnos med državama je sramotno, da imata tako slabe gospodarske odnose. Težava ni v vaših podjetjih, ampak v celotni kulturi. Slovenija trenutno prestaja krizo identitete, saj se še ni odločila, ali bo kapitalistična država z odprtim trgom ali bo ohranila socialistični, zaprt trg. Preveč industrije je še vedno v rokah države, vaše banke so še vedno v državnem lastništvu, imate cel birokratski aparat, ki želi obdržati nadzor. Ne nujno premier, predsednik ali ministri, na nižjih ravneh si ljudje ne želijo izgubiti služb, ne želijo izgubiti moči. Vsi nadzorni sveti in birokrati na ministrstvih se svoji moči ne bodo odpovedali kar tako. In to je velika frustracija, ne samo za ameriška podjetja, ampak tudi za nemška, avstrijska in druga podjetja. Zelo težko je prodreti na vaš trg, saj na veliko načinov še vedno prevladuje socialistično gospodarstvo. To je opazno predvsem pri mladih ljudeh, ki si želijo odprtega trga, ostanki preteklosti pa tega ne želijo. Pred nekaj tedni sem zapisal, da imamo v ZDA frazo "patriotizem je zadnje zatočišče podležev", ko narediš nekaj groznega, govoriš o tem, kako velik patriot si, greš v cerkev, se pokloniš zastavi, ni pa pomembno, ali si pokradel milijone dolarjev. V Sloveniji namesto tega uporabite izraz nacionalni interes. Ko nekdo uporabi to frazo, mu je oproščeno vse. Lahko obdrži milijone in ni pomembno, ali so ljudje revni in ali so brez služb, ker ščiti nacionalni interes. A v resnici takšni ljudje ščitijo samo sebe.
Veliko priznanje slovenskim diplomatskim prizadevanjem so bili obiski ameriških predsednikov Billa Clintona leta 1999 in Georgea Busha leta 2001 in leta 2008. Si lahko Slovenija v bližnji prihodnosti obeta tudi obisk predsednika Baracka Obame?
Da, tega bi si zelo želel. Za to si seveda prizadevamo, a je težava v tem, da je preveč držav in preveč povpraševanja. Že to, da smo vašega premierja spravili v Washington k predsedniku Obami, je bil velik dosežek, lahko vam naštejem najmanj šest veleposlanikov v regiji, ki me sovražijo, ker se njihovi premierji niso srečali s predsednikom. A načrtovati obisk je zelo težko, saj predsednik Obama ne potuje toliko, kot je predsednik Bush, vsaj ne v svojem prvem mandatu. Mogoče nam bo v njegovem drugem mandatu uspelo, da ga bomo pripeljali v Slovenijo. Tega si vsi želimo, čeprav bomo takrat to obžalovali zaradi logistične nočne more (smeh). A na to mislimo ves čas.
Kaj pa obisk podpredsednika Joeja Bidna, ki je bil konec 90. let v senatu glavni podpornik vključitve Slovenije v Nato in ga je Borut Pahor ob obisku v Washingtonu povabil na obisk?
Mislim, da podpredsednik Biden veliko bolje razume Balkan kot predsednik Obama, saj se z njim ukvarja že 20, 30 let. Bil sem na srečanju, na katerem je premierju Pahorju obljubil, da bo, če bo le našel čas in način, zagotovo obiskal Slovenijo. A to sta dva velika "ČE-ja", saj se ne odloča sam, kam bo potoval, ampak mu to naroči predsednik. Še vedno upam, bil je zelo navdušen nad idejo, a moramo najti legitimen razlog za njegov obisk. Podpredsednik je zelo zabaven možakar, ki ima zelo rad Slovenijo, kar je na srečanju s premierjem tudi večkrat poudaril.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje