Francoski predsednik Emmanuel Macron je dejal, da bodo Veilovo, ki je umrla v petek v starosti 89 let, pokopali v grobnici Panteona, kjer počivajo druge nacionalne ikone, kot so pisatelji Emile Zola, Victor Hugo, Alexandre Dumas in znanstvenica Marie Curie.

Macron je povedal, da bodo s pokopom v Panteonu Veilovi izkazali "neizmerno hvaležnost francoskega ljudstva do enega svojih najbolj ljubljenih otrok".

V pariškem Panteonu so grobnice ljudi, ki so pomembno zaznamovali francosko zgodovino, zato je pokop v njem redka čast, ki lahko doleti posameznika. Veilova bo šele peta ženska, ki jo bodo tam pokopali, in šele četrta, ki jo bo ta čast doletela po lastni zaslugi.

Poleg nje bodo v Panteon preselili posmrtne ostanke njenega soproga Antoina Veila, saj je pokojna političarka pred smrtjo izrazila željo, da bi počivala ob njem. To bo tudi prvi primer, da bodo v ta pariški spomenik preselili soproga ženske, ki so jo pokopali tam.

Pariški Panteon je bil zgrajen kot cerkev, v kateri naj bi bili shranjeni posmrtni ostanki Sv. Genovefe, a je sčasoma postal prostor, v katerem so grobnice ljudi, ki so najbolj zaznamovali francosko zgodovino.

Preživela holokavst
Na žalni slovesnosti na dvorišču vojaškega muzeja Les Invalides v Parizu sta sinova Veilove, ugledna odvetnika, imela ganljiva govora, v katerih sta pela hvalospeve maminemu neomajnemu zagovarjanju strpnosti in feminizma. "Oproščam ti, ker si mi nekoč zaradi oznake, ki se ti je zdela šovinistična, izpraznila vrč vode na glavi," se je pošalil Jean Veil. Slovesnosti se je udeležil celoten vrh francoske politike, poleg Macrona še nekdanja predsednika Francois Hollande in Nicolas Sarkozy ter pariška županja Anne Hidalgo.

Leta 1927 v Nici rojeno Simone Veil so nacisti kot judinjo internirali najprej v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau, nato pa še v Bergen-Belsnu. Z zaporniško številko 78651 tetovirano na roki je bila Veilova goreča Evropejka in borka za človekove ter državljanske pravice.

Veliko je prispevala k enakopravnosti žensk v Franciji, leta 1974 je kot francoska ministrica za zdravje uzakonila tudi pravico do splava. Zavzemala se je tudi za ponovno združitev Evrope na temelju vrednot svobode, demokracije, enakosti in spoštovanja človekovih pravic. Leta 1979 je bila kot prva ženska izvoljena za predsednico Evropskega parlamenta.

Leta 2007, ko je zapustila mesto sodnice francoskega ustavnega sodišča, se je umaknila iz javnosti. Kljub temu so jo francoski politiki spoštovali, v javnomnenjskih anketah pa je ostala ena najbolj priljubljenih politikov.