V nedeljo je bilo ubitih 40 ljudi, v ponedeljek 42, v torek pa 43, kar je veliko celo za salvadorske standarde. Še celo Irak ni mogel parirati tej statistiki. A val nasilja še kar ne pojenja - v soboto so izbruhnili spopadi rivalskih skupin v zaporu Quezaltepeque blizu prestolnice San Salvador, pri čemer je bilo ubitih najmanj 14 zapornikov. Spopadli sta se dve skupini, ki naj bi pripadali zloglasnemu kriminalnemu kartelu Barrio 18.

Prav zaradi spopadov med kriminalnimi skupinami je Salvador ena najnevarnejših držav na svetu. Dva največja kartela - Mara Salvatrucha (MS-13) in prej omenjeni Barrio 18 -, ki sta v vojni že več kot 20 let, naj bi imela kar 70.000 članov. Od tega jih je 10.000 za zapahi. Gre za začarani krog nasilja - v Salvadorju se fantje pridružujejo tolpam še pred koncem osnovne šole, pri 14 letih se že skušajo dokazati starejšim kolegom in se uveljaviti znotraj skupine - tudi s prvimi uboji -, do 18. leta pa so že prvič v zaporu.

Kako nazaj do premirja?
Ko je vlada dejavneje udarila po kriminalnih združbah, se je nasilje med tolpami samo še okrepilo in številni uboji so povezani prav z internimi čistkami ali vojnami za ozemlje med rivalskimi tolpami. Kot je povedal salvadorski policijski načelnik Howard Cotto, naj bi bila tudi večina žrtev tega tedna pripadnikov tolp, ki so tako ali drugače tolpe izdali, zato so plačali z življenjem.

Oblasti pravijo, da skušajo tolpe pritiskati na vlado, da bi se izpogajali za premirje, kot je veljalo že leta 2012, ko je število umorov in ubojev upadlo kar za polovico, tako da so bili celo dnevi brez enega samega uboja - kar je tudi redkost za Salvador. A premirje je pozneje propadlo, vlada pa je sporočila, da se ne namerava pogajati s kriminalci ali se ukloniti zahtevam tolp, da se njihovi vodje premestijo v zapore maksimalne varnosti.

Položaj se je iz slabega hitro stopnjeval v poraznega februarja letos, ko so oblasti premestile zaprte vodje tolp v zapore s poostreno varnostjo z manj pravicami do obiskov in zmanjšanimi privilegiji. Od takrat dalje je šlo hitro navzdol. V prvih šestih mesecih je v državi nasilne smrti umrlo 3.332 ljudi, kar je občutno več od 2.191, kolikor jih je bilo v enakem obdobju leto poprej. Skupaj je bilo letos ubitih 3.830 ljudi, pri čemer se je avgusta v povprečju vsako uro zgodil en umor, kar je največ po mirovnem dogovoru leta 1992 (predtem je po Salvadorju od leta 1979 divjala krvava državljanska vojna). In 95 odstotkov vseh zločinov v državi ostane nekaznovanih.

Kot trenutno kaže, bo letos delež umorov presegel 90 na 100.000 prebivalcev, s čimer bo Salvador prehitel sosednji Honduras kot najbolj smrtonosno državo na svetu, pri čemer v izračun niso zajeta vojna žarišča, kot je Sirija. Država s 6,3 milijona prebivalcev bi s tem postala 20-krat bolj smrtonosna od ZDA in 90-krat bolj smrtonosna od Velike Britanije.

Videz vara
Kot izpostavlja Guardian, se prestolnica San Salvador na prvi pogled sicer sploh ne zdi kot prizorišče krvavih spopadov - središče s svojim prometom, nakupovalnimi središči in verigami s hitro prehrano bolj spominja na Miami. Predmestja so zelena, mirna in polna obrtnih delavnic tamkajšnjih umetnikov. Podobno idilično se zdi tudi podeželje s povsem solidnimi cestami in belimi lesenimi cerkvicami. A pozornejši opazovalec bo opazil bodečo žico in varnostnike okoli šol, na vhodih v podjetja in policijske postaje stojijo oboroženi varnostniki, na cestah voznike naključno ustavljajo in pregledujejo. A prisotnost vojske in policije je v državi nekaj povsem običajnega. Normalizirano pa je postalo tudi nasilje.

Za tem stojijo predvsem tolpe, v prvi vrsti zgoraj omenjeni MS-13 in Barrio 18, pri čemer obe izvirata iz losangeleških tolp. Ko se je državljanska vojna leta 1992 v Salvadorju končala, so ZDA namreč deportirale na tisoče nezakonitih priseljencev nazaj v njihove domovine, številni pa so s seboj prinesli tudi poulično kulturo nasilja in medsebojno sovraštvo, ki je oblikovalo njihov obstoj v Kaliforniji. V teh dobrih dveh desetletjih sta tolpi zrasli, se razvili, zaradi šibke vlade, neenakosti in zgodovinske nagnjenosti k nasilju pa Salvador skoraj povsem razdejali.

Kot še izpostavlja Guardian, so salvadorske tolpe v primerjavi z mafijo, japonsko Jakuzo ali mehiškimi in kolumbijskimi narkokarteli finančno in politično "male ribe" - čeprav gre večina kokaina na poti v ZDA prav čez Salvador, tamkajšnje tolpe dobičkonosni posli zaobidejo, zato jim preostane zgolj mala lokalna distribucija mamil, drugo pa zaslužijo z ropi in izsiljevanjem.

Strah pred puberteto
Z letošnjimi vladnimi akcijami, uperjenimi proti tolpami, se je stanje samo še poslabšalo, odporen pa ni nihče. V revnih skupnostih, kjer so tolpe zavzele večino ozemlja, se prebivalci in taksisti bojijo prečkati nevidne meje med ozemlji - če zaidejo na napačno stran mostu, parka ali ceste, lahko že tvegajo smrt. Lastniki trgovin, frizerskih salonov in restavracij so lahka tarča izsiljevalcev, ki od njih zahtevajo delež dobička, sicer jim grozijo požigi, fizično nasilje ali znašanje nad njihovimi najbližjimi. Starši s strahom čakajo na puberteto svojih otrok, s katero pridejo neizogibni pritiski po vključitvi v lokalno tolpo, učitelji in celo policisti pa so nemočni, saj tolpe ustrahujejo tudi njih.

Bogati se skrivajo za visokimi ograjami in varnostniki, a jim tudi to ne zagotavlja varnosti pred ugrabitvami, ropi in izsiljevanjem. Pred nasiljem ni varno nobeno mesto. Številni mladi raje tvegajo z nevarno potjo prek Mehike in nezakonito v ZDA, kot pa da bi ostali v domovini v strahu pred tolpami in frustracijah pred nemočno vlado. Najhuje je, da strožji in odločnejši ukrepi vlade ne zagotavljajo rešitve, ampak so pogosto celo kontraproduktivni, podobno kot se je zgodilo v Mehiki, ko je vlada Felipeja Calderona udarila po narkokartelih.

Nasilje rojeva nasilje
Pod predsednikom Salvadorjem Sánchezom Cerénom je vlada FMLN-ja, ki se je na oblast povzpela z obljubami konca državne represije, zaostrila policijske akcije na ozemljih tolp, policiji pa dala vsa pooblastila, tako da ta zdaj deluje povsem brez nadzora ali kaznovanosti. Rezultat? Vsakodnevni spopadi s tolpami, ki so pogosto de facto zunajsodni uboji in pokoli od policijskih "celic smrti". Po podatkih nevladnih inštitutov je delež ubojev, za katerimi stoji policija, celo presegel tiste od tolp. V Salvadorju so tako postale normalizirane tudi zlorabe pooblastil, kar pa rojeva nevarni trend, ko se iz običajnih tolp začenja rojevati oboroženo uporniško gibanje.

In zmaga nad tolpami se danes zdi skoraj utopična. 70.000 članom tolp MS-13 in Barria 18 prištejte še nekaj 100.000 žena, otrok, staršev in sodelavcev, pa dobite podatek, da je skoraj ena desetina Salvadorcev odvisna od tolp. "Ne morete pobiti vseh. To bi bil genocid," opozarja Raul Mijango, nekdanji član FMLN-ja, ko je bila ta še gverilsko gibanje, in ključni pogajalec pri premirju. "To je kot kača, ki je ne moreš ubiti. Lahko le odstraniš strupnik."

Edina rešitev je tako dialog, ki pa se ga vlada (za zdaj) ne loteva, pri tem pa ji potuho daje tudi javno mnenje, ki je trdno na strani akcije.