V članku Sladka smrt Karla Wojtyle je italijanska profesorica medicine Lina Pavanelli zapisala, da je papež umrl zaradi nedelovanja mišic požiralk, ki jih je prizadela parkinsonova bolezen. Težav s požiranjem zdravniki niso zdravili, neuspela vstavitev cevke za prehranjevanje nekaj dni pred smrtjo pa je še pospešila njegovo hiranje, meni Pavanellijeva.

Zdravniki so zatrdili, da so delovali v skladu s prepričanji Cerkve, ki prepoveduje evtanazijo in poudarja svetost življenja.

Papež sam naj bi odklonil cevko
Pavanellijeva je do sklepov prišla na podlagi svojih zdravniških izkušenj in opazovanj kot tudi medijskih poročil in knjigi papeževega osebnega zdravnika. Napaka pri vstavitvi cevke za prehranjevanje nekaj dni pred smrtjo je še pospešila njegovo hiranje, meni Pavanellijeva in dodaja, da so papežu njegovi zdravniki pojasnili stanje, papež sam pa naj bi odklonil cevko za hrano, potem ko so ga februarja in marca dvakrat odpeljali v bolnišnico.

V članku z naslovom Sladka smrt Karla Wojtyle se je Pavanellijeva dosledno lotila okoliščin papeževe smrti, pod vprašaj pa je postavila tudi pravila Vatikana glede medicinske etike. Katoliška cerkev namreč prepoveduje evtanazijo in se zavzema za ohranitev življenja na vse načine. "Presenečena sem nad seboj, da nisem kritično pregledala informacij, pustila sem, da so me zavedla poročila o okrevanju in uradna poročila o stanju papeža, ne da bi verjela kliničnim znakom, ki so bili pred menoj." Potem ko je Vatikan ves čas izpostavljal zaskrbljenost nad papeževimi težavami z dihanjem, Pavanellijeva v članku poudarja, da so premalo pozornosti namenili očitni izgubi teže in težavam s požiranjem. "Pacient je umrl zaradi razlogov, ki niso bili izrecno omenjeni. Od vseh težav, s katerimi se je spopadal papež, težave z dihanjem niso najbolj ogrožale njegovega življenja. Papež je umrl zaradi posledic parkinsonove bolezni, ki je vplivala na mišice požiralke, zaradi česar ni mogel požirati. Težav s požiranjem pa zdravniki niso zdravili."

Oster odziv Vatikana
V Vatikanu so se ostro odzvali na pisanje doktorice. Papežev dolgoletni zdravnik Renato Buzzonetti, ki zdaj bedi tudi nad zdravjem papeža Benedikta XVI., je dejal, da so se zdravniki in Janez Pavel II. sam borili za življenje vse do zadnjega, njegovo zdravljenje pa ni bilo prekinjeno niti za trenutek. Dodal je, da so papežu tri dni pred smrtjo skozi nos vstavili cevko za hrano, ki mu je ves čas dovajala hranilne snovi, saj ni mogel več jesti in piti, ni pa se posebej odzval na namige Pavanellijeve, da bi morali papežu cevko vstaviti že tedne prej.

Plemika o okoliščinah papeževe smrti je nastala v času, ko se v Vatikanu znova razplamteva razprava o evtanaziji. Katoliški urad za doktrine je izdal eno stran dolg dokument, ki ga je odobril papež Benedikt XVI., ki prepoveduje prekinitev hranjenja pacientov v stanju vegetacije, četudi ni možnosti, da bi se še kdaj zavedeli. Leta 2004 je papež Janez Pavel II. nasprotoval evtanaziji Terri Schiavo, katere primer je po vsem svetu dvignil veliko prahu.

Lani je v Italiji močno odmeval tudi primer Piergiorgia Welbyja, ki so ga aparati devet let vzdrževali pri življenju, sam pa je prosil, da bi upoštevali njegovo pravico do smrti. Pozneje so odklopili aparate, ko pa ga je njegova žena želela pokopati, je Vatikan njeno željo po katoliškem pogrebu zavrnil. Pavanellijeva je dejala, da jo je tudi ta primer spodbudil, da je pod drobnogled vzela okoliščine smrti papeža Janeza Pavla II., ki pa jih je težko verodostojno oceniti, gledano od daleč. Vatikan in zdravniki so prepričani, da so delovali v skladu s prepričanji Cerkve in papeža samega.

K.T.