21. stoletje bo po mnenju številnih strokovnjakov v znamenju te azijske velesile, ki jo njeni prebivalci od nekdaj imenujejo osrednje cesarstvo. Toda kakšna je pravzaprav kitajska vizija sveta in kakšne družbene spremembe sta Kitajski prinesla hitri gospodarski vzpon in povsod navzoča visoka tehnologija?

Nove geostrateške negotovosti
Med številnimi negotovimi področji, o katerih je z nastopom novega ameriškega predsednika težko napovedati kaj trdnega, so tudi odnosi med dvema svetovnima velesilama – Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Zdi se namreč, da se drugo za drugim kršijo pravila, na katerih je v zadnjih desetletjih slonelo sodelovanje med državama. Donald Trump je na primer kar mimogrede napravil vprašljivo pravilo ene Kitajske, po katerem je Tajvan, vsaj kar zadeva diplomatske stike, neločljiv del te države – tega pravila so se držale vse ameriške administracije, odkar je predsednik Nixon leta 1979 znova vzpostavil diplomatske odnose s Pekingom. Kitajski je prav tako mimogrede zagrozil s trgovinsko vojno. Novi ameriški državni sekretar Rex Tillerson pa bi, recimo, Kitajski prepovedal dostop do spornih otočkov v Južnem kitajskem morju, na katerih gradi vojaška oporišča. Prihodnji odnosi med velesilama bodo zagotovo doživljali številne hude preizkuse.

Naraščajoča kitajska samozavest
Nagli gospodarski in tehnološki razvoj v zadnjih desetletjih je temeljito preobrazil kitajsko družbo in pomembno vplival na samopodobo Kitajcev. Kitajska se znova zaveda svoje moči in skuša to tudi pokazati, ne le svetu, ampak še bolj domači javnosti, poudarja sinolog prof. Mitja Saje. Rane, ki so jih kitajski samopodobi prizadejali opijske vojne in kolonializem, se namreč še vedno niso popolnoma zacelile. Na drugi strani je ostrejše nastopanje na svetovnem parketu tudi v interesu kitajske vojske, ki si tudi tako skuša pridobiti večji vpliv v domači politiki. V tej luči je treba razumeti tudi vse močnejšo kitajsko vojaško navzočnost v Južnem kitajskem morju.

Seveda pa je motiv za graditev vojaških oporišč na oddaljenih čereh Južnega kitajskega morja tudi čisto ekonomski. Čeprav so na tem območju znatne zaloge nafte in plina, to pravzaprav ta hip ni ključnega pomena. Na njem je namreč izvršenih 5 ali 6 odstotkov transakcij svetovne trgovine, vrednih približno 5.000 milijard dolarjev; to ni pomembno samo za Kitajsko, temveč tudi za Japonsko in Južno Korejo. V luči ambicioznega načrta kitajskega predsednika Ši Džinpinga, da vzpostavi sodobno različico svilne ceste, ki bi povezala celotno Evrazijo od Kitajske do zahodne Evrope – ne samo po kopnem, ampak tudi po morju – ima to območje v Južnem kitajskem morju pomembno strateško vlogo, poudarja ekonomist dr. Matevž Rašković.

Največja urbanizacija v zgodovini človeštva
Finančna kriza leta 2008 je Kitajsko naučila, da je lahko pretirana odvisnost od tujega povpraševanja in dogajanja na tujih trgih zelo nevarna. Aktivno se je preusmerila k spodbujanju domačega povpraševanja, pri tem pa se naslanja na hitro rastoči srednji razred. Spremembe, ki jih je prinesel vrtoglavi vzpon srednjega razreda na Kitajskem, v svetu nimajo primere. Pred 30 leti je le 24 odstotkov prebivalstva, ki je tedaj štelo le milijardo, živelo v mestih, danes pa je urbanega kar 53 odstotkov kitajskega prebivalstva - 400 ali 500 milijonov ljudi je torej v treh desetletjih zapustilo podeželje in se preselilo v mesta.

Srednji razred na Kitajskem seveda ni tako homogen, kot si po navadi predstavljamo. Toda v grobem se po generacijski logiki deli v dve večji skupini. Za skupino, starejšo od 35 let, še vedno velja, da daje prednost materialnemu porabništvu, pridobivanju statusnih simbolov ipd. Pri mlajših generacijah pa že stopajo v ospredje kakovost življenja, osebno zadovoljstvo in preživljanje prostega časa z družino, še razlaga dr. Rašković. To so generacije edincev, rojenih v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja – na Kitajskem jih pogosto imenujejo mali cesarji.
Te generacije, ker gre za edince, rojene v obdobju eksplozivnega razvoja, se morajo spoprijemati z izredno visokimi pričakovanji svojih staršev. Velika pa so tudi njihova lastna pričakovanja. Uspeh pomenijo visoke ocene v šoli, vpis na ugledno univerzo in dobro plačane službe. Resničnost je nato pogosto precej drugačna in prinaša številna razočaranja, razlaga študentka sinologije Sanela Kšela. Na kitajskih univerzah diplomira več kot 6 milijonov mladih na leto. Tudi tako obsežno gospodarstvo, kot je kitajsko, ne more zagotoviti primernih delovnih mest vsem šolanim mladim.

Paralelni splet
Specifičen je tudi kitajski spletni prostor, ki postaja središče družabnega in poslovnega življenja. Kitajska ima namreč na spletu popolnoma paralelni sistem. Večina svetovnih spletnih velikanov, ki sicer obvladujejo večino svetovnega spleta drugje, ima na Kitajskem le obrobno vlogo ali pa jih tam sploh ni. To pa ne pomeni, da kitajski splet - tehnološko gledano - zaostaja, prej nasprotno. V zadnjih letih številne tehnološke rešitve že prekašajo svoje zahodne vzporednice.

Visoko tehnološki je konec koncev tudi t. i. Zlati ščit oziroma Veliki kitajski požarni zid, kot so ga poimenovali v šali. Sistem, ki onemogoča dostopanje do določenih vsebin oziroma ponudnikov, je tehnološko zelo napreden in omogoča tako cenzuriranje določenih vsebin kot spremljanje vedenja spletnih uporabnikov na Kitajskem.

V Evropi smo sorazmerno občutljivi glede vprašanja zasebnosti na spletu in se precej ukvarjamo s tem, kaj z našimi podatki pravzaprav počnejo različna spletna podjetja. Na Kitajskem to vprašanje ni v ospredju. Vsekakor tudi tamkajšnja podjetja zbirajo velikanske količine podatkov o kitajskih uporabnikih spleta, pri tem pa ima lahko eno samo podjetje še veliko natančnejši vpogled v življenjske navade uporabnikov, kot je mogoče v preostalem svetu.

Splet uporablja 50 odstotkov Kitajcev, to pomeni več kot 700 milijonov ljudi. To počnejo po večini s pametnimi telefoni. Na področju mobilnih plačil in pretakanja različnih vsebin na mobilne naprave Kitajska prekaša tudi Združene države Amerike. Ena najbolj priljubljenih aplikacij je na primer Wechat, ki se lahko pohvali z več kot 800 milijoni aktivnih uporabnikov in ki v eni aplikaciji združuje različne storitve. Deluje kot družbeno omrežje, na splošno je v uporabi za pošiljanje hipnih sporočil, tako zasebnih kot poslovnih, za klepetanje in objavljanje fotografij. Njena ključna prednost pa je, da omogoča tudi finančne transakcije, pa naj gre za spletne nakupe ali plačilo čisto konkretnega kosila v restavraciji. Vsestranska uporabnost te aplikacije je ključna za njen uspeh, posledica tega pa je, da je danes povezana s precejšnjim delom spletnih življenj kitajskih uporabnikov, tako zasebnih kot poslovnih.

Visoka okoljska cena razvoja
Nagli razvoj je seveda Kitajski prinesel tudi številne težave. Ena največjih, dobro vidna tudi iz Zemljine orbite, je izredna onesnaženost zraka. Kitajska mesta se danes že skoraj pregovorno kopajo v smogu, dovoljena vrednost trdih delcev v zraku je pogosto večkratno presežena. To se opazno pozna tudi pri zdravju kitajskih prebivalcev – pričakovana življenjska doba na Kitajskem je predvsem iz tega razloga že začela padati.

Temeljni razlog za hudo onesnaženje je, da je edini energent, ki ga ima Kitajska veliko, premog. Ob tem je na Kitajskem še vedno izredno veliko termoelektrarn in tovarn, ki so tehnološko zastarele. Kitajska v svetu daleč vodi po količini energije, ki jo lahko zagotovi s premogom – kapaciteta kitajskih termoelektrarn je približno 1100 GW, hkrati pa te niso popolnoma izkoriščene. Tudi na Kitajskem pa se smernice počasi obračajo. Vse nadaljnje graditve termoelektrarn na premog so prejšnji teden ustavili – v načrtih ali že v postopku graditve je bilo več kot sto novih. Načrtujejo tudi zaprtje številnih obstoječih termoelektrarn, ob tem pa se zelo intenzivno vlaga v sončne in vetrne elektrarne. Toda glede na samo količino teh objektov se bo učinek pokazal šele čez čas.

Huda ekološka katastrofa je spodbudila tudi iskanje alternativnih pristopov. Po vsej državi na primer izvajajo različne poskusne projekte, s katerimi preizkušajo različne oblike bolj trajnostno naravnanih, samozadostnih skupnosti, različnih oblik recikliranja in gospodarstva, ki temelji na čim manjšem okoljskem odtisu. Tako na manjših skupnostih preverjajo različne pristope in njihovo učinkovitost v praksi. Glede tega postaja današnja Kitajska tudi nekakšen laboratorij različnih družbenih praks, razlaga dr. Helena Motoh.

Vprašanje, ali bo torej 21. stoletje kitajsko, ostaja odprto, toda ne glede na razvoj dogodkov je jasno, da bo azijska velesila v njem imela eno ključnih vlog.