Spletni novinarji so bolj optimistični glede prihodnosti novega medija, kot so njihovi kolegi v tradicionalnih medijih (radio, televizija in tisk). Kljub temu pa si ne mečejo peska v oči, ko priznavajo, da z novim načinom dela spreminjajo temeljne vrednote novinarstva. Vsaj tako pravijo rezultati raziskave med ameriškimi spletnimi novinarji, ki jo je opravil raziskovalni center Project for Excellence in Journalism (2009).

Med novinarji spletnih in tradicionalnih institucionalnih uredništev obstaja vrzel. "Spletni novinarji niso novinarji", "spletni novinarji so le urejevalci vsebin, ki ne opravljajo novinarskega dela in ne objavljajo avtorskih prispevkov", "so poceni delovna sila, ki jo večinoma sestavljajo neuki, nepismeni in nerazgledani (večni) študentje in honorarni delavci", so dnevne 'mantre' skeptikov in kritikov dela novinarjev na spletu.

Profil spletnega novinarja: 27 let, štiri leta delovnih izkušenj
Čeprav so rezultati omenjene raziskave pokazali, da so spletni novinarji bolj optimistični glede prihodnosti novega medija in glede oblikovanja modela, ki bi jih dokončno utrdil kot verodostojen in dobičkonosen medij, ni prav nič drugače v Sloveniji. Tanja Oblak Črnič je pred tremi leti v okviru mednarodnega projekta evropske mreže COST A20 "The Impact of Internet on Mass Media" ugotovila podobna spoznanja. V vzorcu treh glavnih slovenskih dnevnih časopisov, v katerega so bili vključeni tako novinarji tiskanih kot spletnih redakcij, je ugotovila, da so novinarji iz tiskanih uredništev kritičnejši do spleta kot novinarji spletnih uredništev. Ti menijo, da so spletni novinarji bolj urejevalci novic kot pisci izvirnih zgodb, da zaradi spleta novinarstvo postaja površnejše in da splet celo ogroža novinarstvo, saj je točnost poročanja žrtvovana na račun hitrosti poročanja.

"Kot opažam in ugotavljam v raziskavah ter v pogovorih z novinarji in uredniki iz institucionalnih spletnih redakcij, se vselej kaže, da se spletnim oddelkom namenja bolj malo denarja, saj ga ti ne prinašajo veliko nazaj. Kot posledica konflikta med poslovnimi in novinarskimi cilji se v spletnih oddelkih v Sloveniji zaposluje praviloma manj izkušene novinarje, ki imajo v povprečju štiri leta delovnih izkušenj, stari pa so okoli 27 let," razlaga asistent na Katedri za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede Igor Vobič.

"Malo denarja, malo muzike"
Ravno ekonomski dejavnik je po mnenju urednika portala Vest.si in nekdanjega urednika tednika Mladina tisti, zaradi katerega se v spletnem novinarstvu uveljavlja vse več kopiranja novic. "Spletni medij počaka, da nek resen medij nekaj objavi, pa naj bo pri nas ali v tujini. Nato le povzame slike, prekopira nekaj stavkov in iz tega naredi novico, ki jo javnosti celo predstavi, kot da jo je on naredil prvi," razlaga Sever in izpostavlja paradoks, da spletni mediji tako med seboj pravzaprav tekmujejo, kdo bo najhitreje objavil že objavljeno novico. "Ne bom govoril o imenih, a poznam slovenske spletne redakcije, ki imajo najete honorarne ljudi, ki nenehno osvežujejo agencijske novice zato, da bodo prvi. Ko nekaj pride, to čim hitreje objavijo, nato pa gledajo, ali so koga prehiteli. V bistvu pa tekmujejo, kdo bo najhitreje uporabil copy-paste," pojasni Jani Sever.

Zanimivo je, da so tudi sami spletni novinarji v raziskavi Project for Excellence in Journalism priznali, da se v procesu izgublja izvirno poročanje. Na vprašanje, v čem je pravzaprav prednost dela na spletu, so odgovorili, da sta to predvsem njegova tehnologija (31 %) in hitrost dela (30 %), sposobnosti pisanja zgodb so namenili 16 odstotkov, raziskavam in poglobljenim zgodbam pa le 12 odstotkov. Okoli 300 novinarjev, ki so člani Online News Association (ONA) in so sodelovali v raziskavi, je tako zaskrbljenih nad upadom navajanja točnosti informacij, kar naj bi bila ravno posledica hitrosti in ekskluzivnosti zgodb.

Vobič: Agencijske novice reciklirajo tudi drugi mediji, ne le splet
"Produciranje, recikliranje tiskovnih agencij in drugih medijev pa ni značilno le za splet, temveč tudi za televizijo, radio in tisk. Poslušajte komercialne radijske postaje, ki dobesedno berejo novice Slovenske tiskovne agencije (STA). Podobno je na spletu in televiziji. Dela se kolaže avtorjev iz različnih medijev, s čimer se izgublja transparentnost in odgovornost avtorja, ki je to spisal. Na koncu sploh ne vemo, kdo je pisec," opozarja Vobič.

Tudi blogarji so del spletnega novinarstva
Pri tem se pojavi še ena težava, na katero je že pred desetletjem opozoril profesor medijskih in komunikoloških študij Slavko Splichal (FDV). Na spletu se med milijoni obiskovalcev "neprekinjeno ustvarjajo, poustvarjajo in posredujejo informacije", zaradi katerih so meje med novinarstvom in nenovinarstvom postale zabrisane.

Bralci o neki temi vedo več kot uredništvo
"Blogarsko novinarstvo je v določeni meri zabrisalo mejo med profesionalnim in državljanskim novinarstvom, saj obstajajo ljudje, ki o določenih področjih vedo precej več kot nespecializirani novinarji. Arhitekti vedo povedati o arhitekturi, urbanizmu in financiranju kakšnih gradenj več kot novinarji. To velja za vse stroke. Ti ljudje so zaposleni v svojih službah, 'popoldansko' pa so lahko zelo koristni novinarji," pravi Sever, ki dodaja, da so mnenja takšnih strokovnjakov pomembna in so "v zadnjih letih našla odmev v mainstream medijih". Kot primer navaja citiranje kolumn Razgledov, tudi portala Vest.si, in blog nekdanjega ministra za razvoj Žige Turka. Vobič ob tem izpostavlja težavo "podcenjevanja" bralcev in uporabnikov s strani spletnih institucionalnih uredništev, saj "je dejstvo, da bralci katerega koli medija vedo o neki temi več kot uredništvo".

Rumeno, ker te ljubim rumeno
Se pa ob tem zastavi vprašanje, kako držati in obdržati raven kakovostnega novinarstva. Kodeks novinarjev Slovenije kot prvo vodilo novinarjev navaja "pravico javnosti do čim boljše informiranosti", saj je obveščenost javnosti "temelj delovanja sodobnih družb in je pogoj za delovanje demokratičnega sistema". Ali je pravica javnosti, da je obveščena tudi o tem, ali so ob umrlem Baričeviču našli spolne pripomočke, je seveda druge vprašanje. A zdi se, kot da je javnost lačna zgodb, lačna kruha in iger. Kljub raznovrstnim vsebinam, ki jih ponujajo spletni mediji, pa se med najbolj branimi vedno pojavi cvet predvidljivih vsebin: šport, erotika, zvezdniki, vremenske nevšečnosti in politični škandali.

"Tako pač je, ljudje to radi gledajo. Presežek užitka ali pomanjkanje užitka - to nas zanima. Če ljudje nekaj hočejo, bodo to prej ali slej dobili. Ali je to v skladu z etiko, resnico - to so druge debate in tukaj gredo vsi mediji pogosto čez mejo dobrega okusa. Splet je zelo natančno opredelil, kaj imajo ljudje radi. To se da pogledati po spletni analitiki, po njihovih komentarjih. Zdi se mi, da se je v Sloveniji zelo razpaslo nekaj, česar drugje po svetu ne opažam pri resnih spletnih medijih. Klike pridobivajo z erotiko in pornografijo, ki sta običajno strogo ločeni od drugih vsebin. V Sloveniji pa se je to razpaslo, saj obstaja lov na klike – šport in pornografija pa zagotavljata določeno maso klikov. Pri tem je hecno, da se v svetu te stvari ne mešajo. Pa ne toliko zaradi etike lastnikov ali urednikov, temveč zaradi zahtev oglaševalcev, ki nočejo oglaševati na straneh, kjer so takšne vsebine," pravi Sever.

Kdo je torej odgovoren? Mediji, ker takšne vsebine objavljajo, ali bralci, ker takšne vsebine prebirajo? Vobič meni, da je odgovornost za to, kaj imamo v javnem komuniciranju, sploh zdaj, ko je zabrisana meja med tem, kdo je avtor in kdo je bralec, na strani obeh. "Če ti občinstvu ne ponudiš nekih vsebin, jih ne bo poslušalo in gledalo. Na drugi strani pa imajo vsi možnost, da teh stvari ne spremljajo, jih ne klikajo, a to kljub vsemu počnejo. Vprašanje je, zakaj. To bi gledal v kontekstu širših procesov v poznomoderni družbi, in ne le kot del popularizacije, ki je zaradi pretirane trivializacije navadno negativna strategija in zaradi poneumljanja, kot pravijo nekateri, otežuje demokratizacijo javnega komuniciranja. Toda popularizacija je lahko tudi strategija, ki s poskušanjem vključevanja čim širšega kroga ljudi lahko prinaša tudi to, da se nekateri ljudje počutijo vključene in na podlagi tega tudi lažje delujejo in sodelujejo v družbenih procesih. To bi lahko bil pozitivni vidik popularizacije, toda ne le v novinarstvu, temveč širše v družbi," dodaja Vobič.

Kako naprej?
Spletni mediji nenehno iščejo poti, kako čim bolj prilagoditi svoje vsebine uporabnikom, da bodo te prijaznejše do njih, s čimer bi na svojo stran pritegnili tudi pozornost potencialnih oglaševalcev. Vobič pomanjkljivosti slovenskih spletnih medijev v grobem orisuje na treh ravneh. Povečana negativna popularizacija vsebin v smislu tabloidizacije. Vzpostavitev večjega nadzora nad vsebinami bralcev, posebej komentarjev, "ki jih moderirata le rtvslo.si in 24ur.com, na drugih medijih pa to počnejo novinarji sami med delavnikom, ko imajo čas, kar je neodgovorno", pravi Vobič. Kot tretji poudarek pa mladi raziskovalec poudarja več pozornosti videovsebinam. Tako Vobič kot Sever se strinjata, da se logika vzpostavitve sistema pri prilagoditvi videa na spletno novinarstvo še vzpostavlja.