Spomin na najhujšo jedrsko nesrečo človeštva

Četrti blok elektrarne so ovili v debel plašč iz betona in jekla. Zaradi slabe gradnje pa je prenova zaščitnega sarkofaga nujna. Foto: EPA

Posledice černobilske katastrofe — Otroški vrtec je po nesreči postal stavba duhov. Foto: EPA

Černobil je v očeh svetovne javnosti postal sinonim za jedrsko nesrečo, ta pa je hvaležen vir navdiha za računalniške igrice. Igrica Stalker se dogaja ravno v trenutkih eksplozije. Foto: EPA

Vse se je začelo dan predtem. Slabo plačani in nizko motivirani delavci, ki so zaznamovali sovjetsko gospodarstvo le nekaj let pred kolapsom, so izvajali poskuse na tisočmegavatnem 4. reaktorju v černobilski jedrski elektrarni, ki je veljala za eno od večjih v Sovjetski zvezi. Izklopili so sisteme za samouravnavanje moči reaktorja, izključeni so bili tudi varnostni mehanizmi, ki bi ob morebitno spodletelem poskusu samodejno zagotovili izklop in zadostno hlajenje reaktorja.

Gradnja černobilske elektrarne se je začela v 1970ih letih. Prvi reaktor so zagnali leta 1977, zadnjega, četrtega, pa 1983. V času nesreče je potekala širitev elektrarne. Sovjeti so gradili še dva reaktorja. Skupaj bi Černobil proizvajal kar 6 tisoč megavatov elektrike

Da bi bila mera popolna, so iz sklopa reaktorja odstranili še večino posebnih palic, ki upočasnjujejo verižno reakcijo. Reaktor so medtem pustili delovati pri 7 odstotkih moči. Delavci tudi niso bili dobro seznanjeni z delovanjem nameščenega tipa sovjetskega reaktorja. Med drugim niso vedeli, da se reaktor pri nizki stopnji delovanja obnaša nestabilno; konstruktorji so ta podatek "pozabili" omeniti v tehničnih priročnikih. Poleg tega so imeli vodilni v elektrarni večinoma izkušnje le iz elektrarn na premog; le eden od uslužbencev je pred prihodom v Černobil delal z jedrskimi reaktorji, pa še to le na majhnih vojaških, ki jih je Rdeča armada vgrajevala v podmornice.

Neznanje, neznosna lahkomiselnost, nedorečene tehnične rešitve, malomarnost in nikakršna varnost, ki je bila zaposlenim v tistem času zadnja skrb, so skupaj povzročili jedrsko nesrečo, ki se je v zgodovino človeštva zapisala kot najhujša dotlej.

Ognjena krogla iz reaktorja
26. aprila 1986 ob 1:23 zjutraj je verižna reakcija v sredici reaktorja ušla izpod nadzora. Ogromna eksplozija v obliki ognjene krogle je uničila zgornjo zaščitno plast reaktorja, zgrajeno iz masivnega jekla in betona. Grafitno plast je zajel požar, sredica pa se je začela topiti. Ogromne količine radioaktivnega materiala, med 100 in 185 milijoni curiejev, so imele prosto pot v ozračje, kar pomeni, da je bilo sevanje za nekajkrat večje kot po jedrskem napadu na Hirošimo in Nagasaki ob koncu 2. svetovne vojne.

Presenetljivo je, da se je nesreča zgodila zaradi preizkusa varnostnih mehanizmov. Tehniki so izvajali poskus na turbinah, ki so proizvajale elektriko za lasten pogon elektrarne. Bistvo poskusa je bilo preveriti obnašanje sistemov pri preklopu z glavnega na rezervno napajanje.

Sevanje se je zaradi vetrov in mikroskopskih radioaktivnih delcev širilo izjemno hitro. Ker je eksplozija potisnila sevajoče delce do kilometer visoko v zrak, posledice niso bile omejene na lokalno raven, ampak na skoraj celoten kontinent. Poleg Ukrajine sta bili najbolj prizadeti Rusija in Belorusija, vetrovi pa so sevanje proti zahodu razširili še daleč preko slovenskih krajev, saj so ga zaznali celo v Franciji. V ozračje se je sprostilo za deset ton radioaktivnega materiala.

Vsega tega javnost ni vedela. Vrh v Kremlju je sklenil, da bo nesrečo prikril, saj je bila ta v propagandni hladni vojni med Zahodom in Vzhodom za slednje ponižujoča. Evakuacija približno 35 tisoč okoliških prebivalcev, pretežno iz naselja Pripjat, ki leži komaj 16 kilometrov od černobilske jedrske elektrarne, se je začela šele 36 ur po nesreči, 27. aprila popoldan.

Sevanje zaznali na Švedskem
Černobilska nesreča bi odšla v kremeljske tajne arhive, če ne bi zaradi obsega katastrofe radioaktivno sevanje zaznale daljne švedske merilne postaje več kot tisoč kilometrov stran. Uslužbenci neke švedske jedrske elektrarne so se ustrašili, da je pri njih prišlo do izpusta radioaktivnih delcev, ki so jih občutljivi merilniki zaznali na oblekah zaposlenih tehnikov. Preiskava je te sume ovrgla; radioaktivnost je prihajala izza železne zavese.

Zahod je zahteval razlago in jo dobil: Sovjetska zveza je nesrečo v jedrskem reaktorju priznala. Prve omembe nesreče na sovjetski televiziji so bile 28. aprila, 30. aprila pa je o tem poročal tudi tamkajšnji tisk.

Medtem je v Černobilu na tisoče sovjetskih delavcev saniralo posledice nesreče. Med njimi so bili večinoma vojaški naborniki, ki sploh niso vedeli, za kaj pravzaprav gre; delo je potekalo brez ustreznih zaščitnih oblek in brez varnostnih predpisov. Visoko radioaktivno površino na strehi elektrarne so čistili kar z golimi rokami, sevanja, ki so ga prejeli, pa ni nihče meril.

Ukrajinski parlament je leta 1990 uvedel moratorij na gradnjo jedrskih elektrarn, a ga je zaradi pomanjkanja elektrike tri leta kasneje odpravil.

Do 4. maja so uspeli zajeziti izpuste radioaktivnih snovi v ozračje in pogasili požare. Zbran radioaktivni material so zakopali na 800 začasnih mestih po vsej državi, sredico reaktorja pa so obdali s plaščem iz mešanice jekla in betona, ki je še najbolj spominjal na nekakšen sarkofag.

Milijoni ostali na domovih
Čeprav so sovjetske oblasti evakuirale oz. preselile približno 200 tisoč ljudi, ki so bili neposredno ogroženi, so milijoni še vedno ostali na svojih domovih, čeprav je bilo območje 28.000 kvadratnih kilometrov okoli Černobila kontaminirano.

Začele so se pojavljati radiacijske bolezni, med njimi je poskočilo število rakavih obolenj, otroci in živali so se rojevali deformirani. Obdelovalna zemlja je bila neuporabna, gozdovi radioaktivni, podtalnica in površinske vode nepitne.

Moskva je najprej sporočila, da sta v nesreči umrla le dva delavca, zaposlena v elektrarni. Kmalu je priznala, da je bilo žrtev več, saj je nekaj reševalcev, ki so prišli na kraj nesreče po eksploziji, zaradi nikakršne zaščite proti sevanju umrlo v nekaj dneh.

Posredno število žrtev nesreče je težko oceniti, saj je mnogo ljudi trpelo zaradi podhranjenosti in drugih posledic življenja v slabih razmerah, veliko sta k večanju števila smrti pripomogla stres in psihološke krize zaradi bojazni pred »nevidno sevajočo nevarnostjo«.

Neposredno je v černobilski nesreči je tako umrlo 32 ljudi, na dolgi rok pa jih bo, ali jih je že, zaradi njenih posledic umrlo na tisoče.

Pri sanaciji škode je namreč sodelovalo 750 tisoč ljudi, med katerimi so se začeli pojavljati sumljivi primeri smrti; zdravstvene oblasti zaznale 22-kratno povečanje števila rakavih obolenj. Število ljudi, ki so bili v nesreči prizadeti, dosega pet milijonov.

Černobil obratoval še 14 let po nesreči
Pomenljivo je, da so oblasti spodbujale hitro sanacijo elektrarne tudi zato, ker so do zime hotele spet zagnati prvi in drugi reaktor, saj je elektrarna Ukrajini prispevala kar desetino potrebne elektrike.

Oba reaktorja, naj se sliši še tako nemogoče, so dejansko spet zagnali novembra 1986, rahlo poškodovani tretji reaktor pa leto dni kasneje. Zloglasno černobilsko elektrarno so dokončno ustavili šele decembra 2000.

R. S.