1. maj, praznik dela ali praznik mladosti, kakor vam je ljubše, se v Ljubljani kaže s popolnoma opustelimi ulicami, a naša nekdanja prestolnica, dobrih 500 kilometrov vzhodneje, kaže popolnoma drugo podobo.
Na beograjski tržnici
"Ajd, smeši se, zar ne vidiš, da te cura slika," zakliče prodajalec uvoženega makedonskega paradižnika sosednjemu prodajalcu "slatkih seljačkih jagod" na beograjski tržnici. Gneča tu je približno taka kot na ljubljanski, razlike so v detajlih: napisi v cirilici, cene v dobrih starih dinarjih, nostalgične starinske viseče tehtnice, ki so jih pri nas že popolnoma izpodrinile bolj praktične, a grše elektronske …
Blago na stojnicah prehaja od sladkih prvih jagod in obveznih balkanskih pekočih feferonov prek kupov belega sira, kolutov kačkavalja in vencev klobasic do starin in raznorazne krame, razpostavljene tik za tablo z napisom "Zabranjeno prodavati staro".
Romska problematika v Srbiji ni problematika
Precejšen del prodajalcev sestavljajo stare ciganke in mladi ciganski dečki, ki vabijo stranke k svoji robi. Ko moji srbski gostiteljici pripovedujem o vsem cirkusu, nacionalni sramoti, pravzaprav, ki jo je pri nas sprožil spor med nikjer zaželenimi Strojanovimi in z državljansko nepokorščino grozečimi Ambrušani, mi pove, da se je omenjeni primer znašel celo na njihovih prvih straneh dnevnih časnikov.
"Kako pa deluje pri vas sožitje med Romi in ostalim prebivalstvom?" "Pa, normalno," odgovori ona z glasom, ki da še bolj vedeti, da smo Slovenci edini, ki se nam lahko pripeti kaj takega. "Pri nas se točno ve, da kamor pridejo cigani, se ne bo kradlo. Zakaj bi kradli iz svoje vasi, ko pa vedo, da bi se vsi najprej obrnili na njih? Saj niso nori."
Ob tem se naslednje vprašanje poraja kar samo: So srbski cigani pametnejši od slovenskih ali so Slovenci bolj nestrpni od Srbov?
Srbski šport v rokah 19-letnika s Kopaonika
Ko se s tramvajem vozimo proti starem centru Beograda, se zdi, da se je mesto v le nekaj letih razvilo od žalostnih ruševin, ki so bile nekoč, pred Natovim bombardiranjem, najpomembnejše zgradbe nekdanje Jugoslavije, do moderne evropske prestolnice z butičnimi trgovinami Hugo Bossa, MaxMare in Cavallija.
Slovenci na šoping v nekdanjo prestolnico
Beograjčani tudi za praznik ne zapustijo metropole, tako da je gneča na ulicah popolna – študenti se mešajo z dekoltiranimi lepotičkami z "doline silikona" (ulica Strahinjića bana je tako ime dobila zato, ker pred tamkajšnjimi kavarnami poseda toliko umetnih prsi), starci, ki hranijo golobe, protestniki in – slovenskimi turisti.
"Ne boste verjeli, koliko Slovencev pride v mojo trgovino," poroča bratranec Boban, ki razmeroma uspešno fura biznis s prodajo ribiškega pribora. "Pravijo, da je ceneje kot pri njih ali v Avstriji." Bobanov sin Nikola je nek računalniški genij in bo na poletnem festivalu Exit v Novem Sadu nastopil kot DJ.
Usmerjeni v turizem
Kopaonik danes že daje podobo vabe za turiste – v širokem drevoredu cvetočih divjih kostanjev, ki vodi do trdnjave Kalamegdan, je občina z javnim natečajem uličnim prodajalcem zdizajnirala in postavila lesene vozove, narejene po vzoru starih. Pod malimi platnenimi belimi sončniki stare tetke prodajajo čipke in kovano srbsko srebro, spet drugi voz pa ponuja lectove srčke, karamele in jabolka, oblita z rdečo glazuro. Le streljaj stran upokojenci igrajo šah v senci mogočnega obzidja trdnjave iz 17. stoletja z razgledom na sotočje Donave in Save.
Plača 200 evrov, stanovanje 500 evrov
Zmagovalka natečaja za oblikovanje vozov je Jelica Borovac, 30-letna študentka arhitekture in ena od mnogih mladih Beograjčanov, ki jim je bombandiranje grobo poseglo v študij. Fakultete so študentom zaradi olajševalnih okoliščin omogočile, da prelagajo izpite, in če je to nekaterim pomagalo, je drugim kot Jelici delovalo ravno v obratni smeri. Po vojni in petih letih faksa ji je ostalo 17 izpitov in zasvojenost s tabletami proti migreni – veliko Beograjčanov se je prebilo skozi vsakodnevno obstreljevanje in prelete Natovih bombnikov le s pomočjo takih ali drugačnih tablet.
Danes je Jelica ozdravljena odvisnosti, zaključuje diplomsko nalogo – načrt za samostan na pobočjih Avale – in z možem čakata na odgovor, če so jima odobrili imigracijo v Avstralijo. Mladi prihodnosti ne vidijo v Srbiji – plače svežepečenih diplomantov se gibljejo med 150 in 200 evri, najem stanovanja v Beogradu pa stane več kot dvakrat toliko.
Avala še vedno čaka na nov stolp
Medtem se vsi meščani, ki praznujejo praznik dela/mladosti, napotijo na Avalo, "romarsko" točko nad Beogradom, kjer se od jutra dalje kolone jugov in drugih pri nas že davno preživetih avtomobilov, vijejo proti vrhu, kjer osem let kasneje še vedno postavljajo nov oddajnik potem, ko je stari podlegel bombardiranju.
Zeleni hrib je za 1. maj dobesedno prekrit s staro pločevino, med katero se vijejo dimi tisočerih roštiljev in odmeva glasna mešanica tehno verzij domobranskih pesmi in remixov ameriških hitov. Vrh Avale ima nek retro pridih stare Juge, kjer upokojenec s četniško čepico prodaja stare značke na pokrovu svojega fiča, za njim ima svoj prostor prodajalec rožnate sladkorne pene, usidran nekako med skupino srednješolcev, ki plešejo na mizi in pečejo čevape, ter hišo strahov na koleščkih. Družine z otroki se ustavljajo ob stojnicah s kokicami in helijevimi baloni, ob 11-ih dopoldne že rahlo okajeni mladi pa agresije izživljajo na lunapark avtomobilčkih.
Ob sončnem zahodu se kmet Mikica v Zucih, vasi kake 20 kilometrov od Beograda, z dvorišča svoje hiše ozre proti zelenim njivam in Avalo nad njimi. "Lep razgled imate," mu pravim. "Da ... ko so nam zrušili stolp, sem imel razgled na to s prve vrste ...," se grenkobi ne tako davne zgodovine ne more izogniti priletnik, ki se s prodajo belega sira sosedom res ne more preživljati.
Srbska vdanost v usodo
Tisti dan sta glavni novici na večernih poročilih srbske televizije, da so Albanci v severni Grčiji ustanovili svojo Osvobodilno vojsko Epira in da je nemška kanclerka Angela Merkel posvarila ameriškega predsednika Georgea Busha, naj ne rešuje vprašanja kosovske neodvisnosti brez sodelovanja ZN-a. Nekakšno (pre)pozno zadoščenje za Srbe, od katerih se je večina že poslovila od Kosova.
"Nobenega smisla nima več razpravljati o tem, kako je bilo Kosovo zgodovinsko gledano od nekdaj srbsko," pravi vdano v usodo Liljana Kovačević, upokojena učiteljica arhitekture, ki zdaj nekaj malega mizerni pokojnini doda z izdelovanjem pravoslavnih ikon. "Šiptarji so bili pametni - doselili so se in vedeli, da je edina pot do prevzetja pokrajine z množenjem. Morda smo zgroženi, obupani in se nam ne zdi pošteno, a Kosovo je zdaj dejansko njihovo."
Selektivnost zahodnih medijev
Jelica Borovac se ob tem spominja svojih šolskih dni, ko so pri zemljepisu gledali stopnjo natalitete. V Srbiji je bila v tistih časih 2 promila. Pri kosovskih Albancih - 25. Ob novici o albanski širitvi v Grčiji se Jeličin mož Nikola, inženir solarnih sistemov, spomni na neko albansko vojaško specialko, kjer je bilo začrtano ogromno ozemlje od Bosne vse do Makedonije in zahodne Bolgarije. "Zapomni si moje besede - to bo neoč velika albanska država," mu je pred več kot 20 leti rekel nek albanski vojak.
Liljana se le grenko nasmehne. "Morda bo pa zdaj končno tudi ostali svet doumel, kakšni so šiptarji v resnici." Morda. Če bi o Osvobodilni vojski Epira poročali še kakšni drugi mediji, ne le grški in srbski.
Pa bodo Srbi mirno sprejeli, če mednarodna skupnost proglasi Kosovo za neodvisno? "Kaj pa misliš? Da se bomo spustili v novo vojno z Ameriko?" odvrne Lilja. "Veliko jih neodvisnosti pač ne bo priznalo, a za ostale od nas je Kosovo že davno izgubljeno."
Nad politiki dvignili roke
Kakšnega večjega zaupanja tudi v politike nimajo. "Edini sposobni politik je odšel, ko so ubili Đinđića," se atentata na nekdanjega premiera leta 2003 spominja Milica Kovačević, univerzitetna veterinarska raziskovalka, ki si znanje izpopolnjuje v Franciji, Italiji in Sloveniji. "On je resnično razumel politiko - imel je nekakšno Kennedyjevo kvaliteto in Srbi so z njegovo smrtjo izgubili ogromno."
Pogovor o zanjo (kot tudi za mnoge ostale Srbe) preemocionalni temi - politiki - Kovačevićeva zaključi s šalo, ki kroži po državi: "Veš, kaj dobiš, ko opereš Koštunico (Vojislava Koštunico, srbskega premiera, op. a.)? Umazano vodo in čistega radikalca."
Kaja Sajovic
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje