Končno odigrali tekmo, na katero so leteli
Med potniki nesrečnega letala je bilo tudi ragbijsko moštvo Stari kristjani iz Montevidea, ki je potovalo na tekmo v Čile. Na cilj niso prispeli, saj je njihovo letalo strmoglavilo v Andih.
V spomin na nesrečo sta moštvo Starih kristjanov in čilsko moštvo, ki naj bi se pomerili pred 40 leti, tekmo odigrali ob obletnici tragedije.

Med igralci so bili tudi člani urugvajske ekipe, ki naj bi sodelovali že na tekmi leta 1972, a jim je nesreča to preprečila. "Ob tem času smo strmoglavili v Andih. Danes smo tu, da zmagamo," je pred tekmo dejal 61-letni Pedro Algorta, ki je preživel 72 dni v zasneženih gorah.

Prizorišče tekme so preletela vojaška letala, na igrišču pa so pristali padalci s čilskimi in urugvajskimi zastavami. Na slovesnosti, ki so se je udeležili tudi nekateri preživeli, so odkrili tudi spominsko ploščo s fotografijami ljudi, ki so v nesreči izgubili življenje.

Več kot dva meseca na 4.200 m
Letalo urugvajske letalske družbe je bilo 13. oktobra 1972 na poti iz Montevidea, Urugvaj, v čilsko prestolnico, ko je zaradi slabega vremena strmoglavilo v zasneženih Andih. Preživeli v razbitem letalu na 4.200 metrih nadmorske višine so imeli na voljo zelo malo hrane in nobenega gretja.
V izjemno težkih razmerah so se hranili z mesom umrlih tovarišev, ki so jih zakopali v sneg. Dva od potnikov, Nando Parrado in Roberto Canessa, sta odšla po pomoč, ki sta jo našla po desetih dneh pešačenja, in tako rešila še druge. Zadnji preživeli so bili iz osrčja Andov rešeni 23. decembra 1972, le dan pred božičnim večerom.

"Najbolj žalosten trenutek v življenju"
"Mislim, da so bili trenutki, ko sem moral jesti meso s trupel, najbolj žalostni v mojem življenju," je povedal danes 56-letni Canessa, ki je bil ob strmoglavljenju še najstnik.
"Potem ko sem umrl, sem se vrnil med žive," pa je poudaril Parrado in dodal, da je po nesreči živel polno življenje, ki ga je užival previdno, a brez strahu.