O primerih kanibalizma poroča medijska hiša Aisa Press, ki ima sedež v Osaki na Japonskem, in trdi, da je v Severni Koreji oblikovala mrežo dopisnikov, povsem običajnih prebivalcev. Ti so poročali, da so nekega moškega usmrtili, potem ko je dva svoja otroka ubil, da je imel hrano, neki drugi moški pa je izkopal truplo svojega vnuka, da je vsaj malo ublažil neznosno lakoto, poroča britanski Independent.
Lakota neznosna
Novinarji trdijo, da je lakota v kmetijskih pokrajinah Severni in Južni Hvanghae umorila že 10.000 ljudi, po vsej državi pa se zaradi nevzdržnih razmer pojavlja strah, da se obupani Severni Korejci zatekajo kar k hranjenju s človeškim mesom. Ta poročila naj bi bila verodostojna, uradni Pjongjang pa se nanje še ni odzval.
Neki prebivalec iz pokrajine Južni Hvanhae je tako dejal: "V moji vasi je maja vojska ustrelila moškega, ki je zaradi mesa ubil svoja otroka. Ko je šla žena po opravkih, je najprej ubil starejšo hčer, ker pa je sin videl, kaj je storil, je pokončal še njega. Ko se je žena vrnila domov, ji je ponudil hrano in rekel: 'Poglej, imava meso.' Sumničava žena je obvestila ministrstvo za javno varnost in tragedija je prišla na dan." A to menda še zdaleč ni edino takšno pričanje, h kanibalizmu naj bi se zatekalo vse več ljudi, ki ne vidijo več druge možnosti za preživetje.
Pjongjang ni ublažil retorike
Razmere v Severni Koreji so namreč vse hujše, saj je novi dokument Združenih narodov še razširil sankcije, ki jih je uvedel proti tej državi, potem ko je leta 2006 in 2009 izvedla jedrske poskuse. Pjongjang namreč vztraja, da si bo še prizadeval za izstrelitev rakete dolgega dosega, saj trdi, da gre za miroljubno misijo utirjenja satelita v orbito. Oblast je nedavno spet zaostrila retoriko, tokrat je vnovič zagrozila svoji južni sosedi. "Če bodo južnokorejske marionete neposredno vključene v tako imenovane sankcije ZN-a, bomo uvedli stroge protiukrepe," je izjavil severnokorejski odbor za miroljubno združitev domovine.
Kakšno je v resnici stanje v komunistični trdnjavi, ki jo vodi najmlajši sin decembra leta 2011 umrlega voditelja Kim Džonga Illa, Kim Džong Un, je težko reči, jasno pa je, da v državi vladata revščina in lakota. Nekdanji britanski veleposlanik v tej državi John Everard (v Pjongjangu je služil med letoma 2006 in 2008) je v časopisu Independent objavil svojo izkušnjo z življenjem povprečnega prebivalca Pjongjanga. Zapisal je, da mu je uspelo kljub vsemu trudu oblasti, da bi onemogočili stike med domačini in tujci, spoznati kar nekaj Severnih Korejcev.
Dejal je, da se ne strinja z mnenjem, da gre za "avtomate" brez možganov, ki brez vprašanj ubogajo in ustrežejo vsakemu ukazu svojih voditeljev. Tisti, ki jih je poznal on, so imeli vsak dan kaj za pod zob, čeprav so bili ti obroki skromni - večinoma riž in kuhana zelenjava, meso zelo redko. Oblečeni so skromno, živijo pa v obsežnih blokovskih naseljih. Predvsem pa je pomembno, da si ves čas izmenjujejo drobce informacij, ki jih izvejo o življenju v domovini in za njenimi mejami.
Hrepenijo po prikazu življenja tujcev
Po celodnevnem delu se udeležijo političnega sestanka, za katerega so dejali, da ne znajo povedati, o čem so se sploh pogovarjali, nato pa se vrnejo domov, kjer klepetajo z družino in gledajo televizijo, na kateri se ves čas ponavljajo domači filmi, ki so vsi stari že nekaj let.
Večina ljudi ima dostop do tekoče vode, a je le redko topla, kar v mrzlih zimah, ko se temperature gibljejo okoli -20 stopinj Celzija, povzroča hude težave. Dostop do zdravil je po pričanju Everarda precej otežen, zato so ga številni prosili, ali jim lahko kakšna priskrbi, predvsem pa so ga spraševali, ali jim lahko da devedeje televizijskih serij, tako ameriških kot južnokorejskih, v katerih je prikazan sanjski svet vsakega Severnega Korejca - bivanje v opremljenih in urejenih hišah, obloženi krožniki na mizah in vožnja s privlačnimi avtomobili.
In njihov odnos do državne propagande? Nekatero sprejemajo na primer to, da je Severna Koreja herojska država, ki se bojuje proti zaroti ZDA, drugo ignorirajo. Seveda ne verjamejo, da so gore plesale od veselja na dan, ko je bil rojen Kim Il Sung, a so obenem užaljeni, ko jih je veleposlanik o tem vpraševal. Naučeni so bili, da morajo Američane sovražiti.
O svoji severnokorejski izkušnji je pisala tudi Sophie Schmidt, hči direktorja Googla Erica Schmidta, ki je svojega očeta nedavno spremljala na politično-poslovnem obisku v Pjongjangu. Na blogu je kot študentka in popolna nestrokovnjakinja za razmere v državi zapisala svoja opažanja. Začela je z neznosnim mrazom in neogrevanimi stavbami, nadaljevala z mišljenjem, da so Severni Korejci vzgajani v veri, da so lahko srečni, da so bili lahko rojeni v tej državi, zato jih je poimenovala "talci v lastni državi". Njen splošni vtis je, da gre za "čudno, res čudno državo" in da tujca "nič ne more pripraviti na to, kar bo videl". "Najboljši opis bi lahko bil: To je Trumanov šov, a na državni ravni."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje