Avgusta 2008, med kratkim poletnim zatišjem med Obamovo osvojitvijo demokratske predsedniške nominacije in trenutkom, ko je večina ljudi prvič slišala ime Sarah Palin, je John Edwards prišel na dan s priznanjem.
Nekdanji senator, ki se je prav tako potegoval za Belo hišo, se je priliznjeno nasmihal novinarki ABC Newsa in priznal, da je svojo soprogo prevaral s filmarko in sodelavko v kampanji Rielle Hunter. "Elizabeth sem povedal za napako, jo prosil odpuščanja, prosil Boga odpuščanja," je dejal Edwards.
Kaj pa trditev, - ki jo je že leto poprej vztrajno ponavljala rumena revija National Enquirer, tradicionalni novičarski mediji pa so jo ignorirali, - da ima s Hunterjevo hčerko? Edwards je bil odločen: "Ni res. Objavljeno v supermarkettabloidu." Edwards se je seveda lagal, saj je pozneje prišlo na dan, da je bila njegova kampanja mreža prikrivanj, skrivnih hotelskih zmenkov in telefonskih klicev ter izbruhov besa.

Kupujejo, a ne verjamejo
A večina Američanov bi se strinjala z Edwardsovo implicitno logiko: ne moreš verjeti vsega, kar prebereš v National Enquirerju. Pravi časopisi se prodajajo v trafikah. Revije, ki jih pobereš pri blagajni v supermarketu, ob žvečilnih in karticah zvestobe, nakazujejo že s svojimi kričečimi barvami, orjaškimi naslovi in poceni papirjem, da jih ne moremo jemati resno. Ta teden lahko morda v National Enquirerju izveste, da Whitney Houston "UMIRA!" - "ZGRUDILA SE JE po kokainski in alkoholni krokariji" - a tudi če kupite revijo, ni nujno, da temu verjamete. To je šund. Če je res ali ne, tu sploh nima veze.
Prav zato je mnoge presenetilo, ko se je prejšnji teden Pulitzerjev odbor, podeljevalec najbolj cenjenih nagrad v novinarstvu na svetu, usedel za mizo, pretehtal argumente in sklenil, da Enquirer ustreza merilom za nominacijo za nagradi raziskovalnega novinarstva in poročanja o nacionalnih novicah. Še celo pri Enquirerju so se zdeli rahlo šokirani nad to novico in takoj na svoji spletni strani objavili zgodbo (ob naslovih "Tiha žalost Swayzejeve vdove" in "Živčni zlom Susan Boyle"), ki je v par sto besedah trikrat uporabila besedo "zgodovinsko".

Izvršni direktor revije Barry Levine, ki je le nekaj dni predtem razlagal članom Pulitzerjevega odbora, kako morajo "potegniti glave iz peska", je bil navdušen: "Tista vztrajnost, tisto dobro staro novinarstvo, ki smo ga prikazali na tej zgodbi, je bilo tisto, kar so nam morali priznati tudi pri Pulitzerju."

Ko gledamo nazaj na razplet Edwardsove zgodbe, je težko ne sklepati, da so najpomembnejše medijske organizacije v ZDA in glavne TV-mreže spale za volanom. Ne da se zanikati, da je tu šlo za zgodbo politične pomembnosti, še celo brez obtožb o podkupnin: če bi Edwards dobil predsedniško nominacijo, potem pa bi resnica prišla na dan med glavnimi volitvami, bi prav medijski molk odločil tekmo. "National Enquirer je supermarkettabloid," je zapisala politična blogerka Emily Miller, "a prišel je čas, da medijska elita prizna, da ima odlično raziskovalnonovinarsko ekipo, ki je obelodanila največji politični škandal leta 2009."

Dolga, mračna zgodovina Enquirerja
Seveda se ob tem poraja tudi nekaj resnih pomislekov: biti prvi z novico (če je nepreverjena) ni nič, na kar bi bil lahko ponosen. Enquirer tudi brezsramno plačuje virom za namige - "IMATE NOVICE? Mastno vam bomo plačali," obljublja svojim bralcem. Pogosto revijo tudi ujamejo, da zgodbe naravnost potvarja, poleg tega pa njihova ekipa uporablja veliko močno sumljivih novinarskih metod.
In tu je še zgodovina samega National Enquirerja, zaradi katere bi ta tabloid še težje imeli za verodostojen. Leta 1926 ga je ustanovil fašistični privrženec, ki ga je uporabil kot podlago za antisemitično propagando, nato pa ga je leta 1952 kupil medijski mogotec Generoso Pope jr., baje z mafijskimi sredstvi; do 60. let se je Enquirer že prodajal v milijonski nakladi z naslovi kot "IZREZAL SEM JI SRCE IN GA POMENDRAL", "MATI SKUHALA SVOJEGA DOJENČKA IN GA POJEDLA" in "SKUHALA SVOJEGA FANTA, Z NJIM NAHRANILA GOLOBE".
Po anketi iz leta 2004 le 4 % Američanom verjame "vsemu ali večini", kar preberejo v Enquirerju, 61 % jih ne verjame nič.
Brisanje meja
Toda v 80. letih je Enquirer začel spreminjati svojo podobo - opustil je najbolj grafične naslove ter absurdne zgodbe o vesoljcih in dvoglavih psih. Meja med pravim poročanjem in trači se je po vzoru britanskih tabloidov začela megliti tudi v ameriških. Leta 1987 je Enquirer objavil fotografijo demokratskega predsedniškega kandidata Garyja Harta na jahti s svojo ljubico in tako sesul njegovo kampanjo. Poročal je o primeru OJ Simpsona in škandalu z Monico Lewinsky.

Ob vsem tem se institucije kot New York Times in Washington Post pogosto zdijo ohromljene z nesamozavestjo glede svoje lastne pomembnosti v ameriški politiki: če bi Times samo vprašal kaj takega, kot je Edwardsovo razmerje, bi lahko imelo velikanske posledice, ne glede na odgovore. A ker se uveljavljeni mediji večinoma v velikem loku ognejo takim zgodbam, blogosfera pa ni sposobna ali pripravljena na raziskovalno delo, imajo sumljivi tabloidi prosto polje.

In čeprav Enquirer ne bo osvojil Pulitzerjeve nagrade, je zabavno pomisliti, kaj bi idejni vodja nagrade, madžarsko-ameriški založnik Joseph Pulitzer porekel na to, da je tabloid v tekmi. Navsezadnje je bil le opravljivec par excellence, eden izmed ustanoviteljev ameriške tradicije rumenega novinarstva, ki je sam prakticiral napol etično novinarstvo, temlječe na poseganju v zasebnost.