"Veliko otrok je prav takšnih, kot sem jaz, a nimajo toliko sreče, da bi preživeli," je dejal Hjuk Kim, ki je osirotel pri enajstih letih, ko mu je umrl oče, mater je izgubil, ko je bil star komaj šest let.

Njegova nova družina je postala skupina šestih otrok, ki so se kot volčje krdelo borili za preživetje. Še posebej hudo je bilo po zimi, saj se temperature v Severni Koreji spustijo tudi pod minus deset stopinj Celzija.
Smrt v spanju
"Pozimi smo vdrli v lope s transformatorji, ki so bile v bližini tovarn in tržnic, da smo se lahko pogreli. A mnogo otrok se je med spanjem po nesreči s telesom dotaknilo transformatorja, zato so umrli,” se spominja danes 21-letni Hjuk, ki je prebegnil v Južno Korejo.

V Severni Koreji sirote imenujejo "kotjebes" ali "lastovke v cvetju", saj živijo svobodno kot ptice, ki letijo neobremenjeno, stran od bremena strogih družbenih norm. Brez staršev, družine in izobrazbe niso izpostavljeni politični propagandi.

Boj za preživetje
Njihov pobeg na Kitajsko tako nima političnega vzgiba, ampak nagonskega – po hrani, je v svojem prispevku Sirote in brezdomci: preživetje na ulicah Severne Koreje zapisala novinarka CNN-a Madison Park.

Čeprav kakršne koli uradne statistike za Severno Korejo seveda ni, so Združeni narodi podali oceno, da je v 28-milijonski državi pomanjkanju hrane izpostavljenih 16 milijonov ljudi.

Mrtvi so ležali po tleh
Lakoto je še kako na svoji koži občutila Jun He. Šest mesecev pred rojstvom sta se njena starša ločila in jo po rojstvu prepustila v oskrbo prijatelju. Ko je Jun dopolnila osem let, se je vrnila k materi, nato pa se je ta nekega dne odpravila od doma "in nikoli več je ni bilo nazaj". Kako ironično, Jun je ostala živa ravno zato, ker je vse svoje mlado življenje iskala mater, a je ni nikoli našla. A njena zgodba se ne konča tu.

Več kot desetletje je Jun živela na cesti in se prehranjevala tako, da je s tal pobirala odvrženo zrnje riža ali pa se je znašla na kakšen drug način. A ko je 30. novembra 2009 vlada Severne Koreje objavila devalvacijo, so ljudje ostali brez vseh prihrankov, kar je sprožilo splošni kaos. Cene hrane so se povzpele v višave.

Pobeg
"Takrat je umrlo toliko ljudi. Ko sem odprla vrata sosedov, so ti mrtvi ležali na tleh. Veliko ljudi je zbežalo na Kitajsko, tudi jaz sem mislila, da bi to lahko bila moja edina možnost," se spominja Jun.

Zato je zbežala. Izbrala je zimo, ko površina reke ob meji s Kitajsko zamrzne in ponuja možnost za hiter pobeg. Ni ji uspelo. Kar trikrat so jo kitajske oblasti poslale nazaj v Severno Korejo, kjer so jo v zaporu zasliševali s pomočjo pesti, palic in brc.
Še ena ovira
Severnokorejske lastovke v cvetju so na Kitajskem lahka tarča trgovcev z belim blagom. Dekleta prodajo v prostitucijo ali pa za žene kitajskim kmetom, fantke pa kitajskim družinam, ki niso imele "te sreče", da bi se jim rodil sin.

Podhranjeni in slabo razviti
Peter Jung, ustanovitelj organizacije Pravica za Severno Korejo (Justice for North Korea), se je prvič srečal s severnokorejskimi sirotami leta 1998, ko se je na severni del Kitajske odpravil, da bi se naučil mandarinščine.

"Ko sem prvič videl te sirote, sem bil šokiran in kar nisem mogel verjeti svojim očem. Otroci so imeli kožne bolezni, napihnjene trebuhe, zaradi podhranjenosti so na ulicah omedlevali,” se spominja Peter Jung, ki pomaga pobeglim severnokorejskim sirotam.

Po podatkih revije Economics and Human Biology iz leta 2009 so severnokorejski otroci za od tri do štiri centimetre nižji od svojih vrstnikov. Po podatkih Združenih narodov pa naj bi imelo 28 odstotkov otrok motnje v telesnem razvoju.

Druga stran kovanca
Jun He se je končno nasmehnila sreča. Na Kitajsko ji je uspelo pobegniti v četrtem poskusu. Še večjo srečo je imelo takrat 13-letno dekle, da je spoznalo aktiviste, ki sodelujejo s krščanskimi aktivisti in misijonarji, prek njih pa je spoznala Daniela Parka.

Omenjena organizacija obstaja s pomočjo donacij, njen cilj pa je pomagati ubežnikom pri nezakonitem prestopu meje s Kitajsko. Pri tem podkupuje kitajske uradnike in uporablja svojo mrežo vplivnih poznanstev. Organizacija ima svoje podružnice v Laosu, na Tajskem in v Vietnamu, torej v državah, ki so v bližini Kitajske in kjer oblasti severnokorejskih ubežnikov ne pošljejo nazaj v državo.
Danes 19-letna Jun He živi z Danielom Parkom, njegovo ženo, njunima dvema biološkima otrokoma in štirimi severnokorejskimi sirotami v Seulu, kjer je svoj novi dom našel tudi Hjuk Kim.

Nove ovire
Po podatkih seulske vlade v državo vsako leto prebegne 50 Severnokorejcev, mlajših od 24 let, ki predstavljajo dva odstotka vseh nezakonitih pribežnikov. V Južni Koreji jim podelijo novo državljanstvo, ponudijo jim tako možnost izobrazbe kot tudi posvojitev, ki pa med Južnokorejci sicer ni ravno priljubljena.

A novo življenje prinaša nove ovire. Osvobojene sirote morajo usvojiti zanje povsem novo južnokorejsko kulturo, katere sestavni del je popkultura, pa sodobna tehnologija iPadov, prenosnih telefonov in računalnikov. Prav tako novo jim je ravnanje z denarjem.
Vse to so razlogi, da kaj hitro postanejo tarča posmeha sovrstnikov. Za lažjo integracijo v družbo in socializacijo so zato severnokorejskim sirotam namenili posebno šolo, v kateri izvajajo njim prilagojen učni program.

V sanjah je vse mogoče
Jun He včasih v sanjah še vedno sanja svojo mater, ki je ni videla že skoraj deset let. Mater, po objemu katere je tako zelo hrepenela kot deklica, in isto mater, ki ji je z zavrnitvijo pravzaprav omogočila boljše življenje. A lahko bi bilo zelo drugače. "Raje bi ji dala ljubezen, kot pa da bi jo krivila, pa čeprav nisem bila ljubljena," pravi Jun He.

Prispevek je povzet po zgodbi novinarke Madison Park, CNN