"V Lasi, ki ima toliko prebivalcev kot Ljubljana, živi kar 100.000 Kitajcev, tja so jih načrtno naselile kitajske oblasti. Sociologi vam bodo povedali, da če v eni skupnosti živi več kot 7 odstotkov tujega prebivalstva, potem je to problematično in lahko pride do trenj. Tibetanci so potisnjeni v kot, ker jim vse vodijo Kitajci."

"Seveda so olimpijske igre in pritisk Zahoda povezani, vedno je bilo tako, da so skušali izvedbo iger izkoristiti za pritisk na vladajoči režim," pravi Doberškova in v poduk potegne primer iz nedavne zgodovine. "Tik pred OI-jem v Seulu je Zahod skušal spremeniti režim in pozneje so ga res." Kitajske oblasti so v preteklosti že večkrat s silo opravile s protestniki, tokrat res le na pogled mogoče bolj v rokavicah, pravi Doberškova. "Tibet je rakrana za Kitajce, tako kot je Čečenija za Ruse ali Kosovo za Srbe." Kot poudarja, bi morale človekove pravice veljati vedno, za vse.

Dalajlama storil velik korak naprej
Glede iskanja morebitnih rešitev, ki bi ustrezala tako Pekingu kot dalajlami, pravi, da je dalajlama naredil velik korak v procesu iskanja rešitev. "Zavzema se za večjo avtonomijo, po vzoru Hongkonga in Macaa, ne pa za neodvisnost." A Peking ostaja neomajen. Opozarja tudi, da je treba omeniti, da se Tibetanci, ki se zavzemajo za miroljubno rešitev, starajo, krepi pa se mladi rod, ki živi npr. v drugih kitajskih pokrajinah in Indiji, ki opuščajo to miroljubno politiko in se zavzemajo za ostrejšo politiko proti Pekingu. To dejstvo zanemarja tudi Peking. Glede mogočih scenarijev, Doberškova ponuja dva. Prvi, bolj optimističen, predvideva pogajanja med dalajlamo in kitajskimi oblastmi, bolj črnogled pa napoveduje stopnjevanje nasilja.

K. T.