"Severnokorejski voditelj Kim Džong Un je pravkar izjavil, da je jedrski gumb več čas na njegovi mizi. Bi mu lahko prosim nekdo iz njegovega izčrpanega in lačnega režima sporočil, da imam tudi jaz jedrski gumb, a da je moj mnogo večji in močnejši kot njegov, poleg tega pa moj gumb deluje!" se je glasil tvit ameriškega predsednika, objavljen drugega januarja. Na družbenih omrežjih so se nato pojavila ugibanja, ali res obstaja razvpiti gumb, kje se skriva in ali lahko s pritiskom nanj Trump res spremeni svet.

Dobra novica - ameriški predsednik ima na svoji mizi v Ovalni pisarni Bele hiše res majhen rdeč gumb, a z njim ne more poslati jedrskih konic nad Iran, Severno Korejo, Pakistan ali kakšno drugo državo oziroma režim, ampak lahko le pokliče osebnega asistenta, pristojnega za prinašanje hrane, pijače ali drugih stvari, ki si jih v tistem trenutku zaželi. (Glede na govorice, ki prihajajo iz Bele hiše, Trump največkrat po gumbu naroči dietno kokakolo in hitro hrano iz McDonald'sa).

"Nogomet" je vedno na dosegu predsednikove roke
Postopek za uporabo jedrskega orožja pa je k sreči vseeno nekoliko bolj zapleten, čeprav je res, da ima v ZDA samo in edino predsednik države pristojnost, da ukaže uporabo jedrskega orožja. Znano je, da ameriškega predsednika ves čas - dobesedno ves čas - spremlja pomočnik, pripadnik ameriške vojske, ki s seboj prenaša črno usnjeno torbo s poklopcem, ki se uradno imenuje predsedniška torba za izredne razmere, a ima vzdevek "jedrski nogomet". To ime je dobila po prvem ameriškem načrtu za jedrski napad, ki je imel šifro DROPKICK. Gre za izraz tako iz wrestlinga kot različic nogometa, tudi ameriškega, ki pomeni, da igralec žogo spusti, nato pa nasprotnika preseneti, ko jo odbije od tal.

Kakor koli, "nogomet" mora biti vedno na dosegu roke predsednika ZDA, pa naj bo to v Beli hiši, med vožnjo, na predsedniškem letalu ali med potovanji v tujino. Torba se pelje v dvigalu s predsednikom, v hotelih prenočuje v istem nadstropju, varujejo jo isti obveščevalni agentje kot predsednika. Ko Trump igra golf, je torba ves čas v rokah pomočnika za njim. Ko je šel nekdanji predsednik Jimmy Carter na rafting, je bila torba v raftu na reki za njim. Na dan Trumpove inavguracije je torba prišla z Barackom Obamo, po predaji poslov je odšla s Trumpom.

Obstajata sicer dve identični torbi, saj ena ves čas kot senca sledi tudi podpredsedniku ZDA - v mandatu Donalda Trumpa je to Mike Pence -, saj po ameriški ustavi podpredsednik nasledi predsednika, če se temu kaj zgodi in je nezmožen opravljati svoje delo.

Štiri ključne stvari v torbi
V torbi ni gumba za sprožitev jedrskega napada ali ure, ki bi zlovešče odštevala čas do eksplozije - kljub morda splošnemu prepričanju Američanov in drugih, ampak so tam oprema in dokumenti. Natančneje, torba po poročanju CNN-a vsebuje štiri stvari: črno knjigo, v kateri je seznam možnosti in vrst uporabe jedrskega orožja - te naj bi segale od "šibkega" in "srednjega" do "konkretnega" napada, papir, velik 3 x 5 palcev (7,6 x 12,7 centimetra) s šiframi, s katerimi predsednik ZDA potrdi svojo identiteto, seznam močno varovanih bunkerjev, v katere se predsednik lahko zateče, in navodila za uporabo sistema za izredne razmere, kot se celoten postopek imenuje.

"Predsednik sam ne more pritisniti gumba in sprožiti jedrskega izstrelka. Lahko da le ukaz, ki ga podrejeni izvedejo. Sistem ne dovoljuje možnosti, da se predsednik po naključju nasloni na mizo ali spotakne in s tem začne jedrski napad, čeprav je v popkulturi pogosto tako prikazano. Ti strahovi so odveč," je dejal Peter Feaver, profesor političnih znanosti na univerzi Duke. Pojasnil je, da so za izvedbo napada nujni vojaški pomočniki pa tudi ljudje v različnih uradih in službah, vse od generalov do vojakov, ki so zaposleni v podzemnih konstrukcijah za shranjevanje in izstreljevanje raket. Poleg tega morata vojaka, ki bi dejansko sprožila jedrski napad, vedno delovati v paru, saj morata oba potrditi, da je vse nared za takšno dejanje.

Čisto natančno, pot izvedbe napada je takšna: ko predsednik odpre črno torbo, vzame iz nje papir s šiframi, da se lahko identificira. Nato ukaz o uporabi jedrskega orožja izroči načelniku štaba, ki je najvišje postavljeni ameriški vojaški uradnik. Ukaz gre nato na sedež strateškega poveljstva v zračnem oporišču Offutt v Nebraski, od tam pa vojaškim ekipam na terenu (ki so lahko tudi na morju ali pod zemljo). Ukaz za napad se prenaša prek šifer, ki morajo biti enake šifram v sefih različnih vojaških sestavov.

"Trumpu ne moremo zaupati šifer"
Predsednik pa je en sam in samo on je pristojen za ukaz o uporabi ameriškega jedrskega orožja. Večina postopkov, ki se ob tem sprožijo, je sicer skritih pred očmi javnosti, kljub temu pa mnoge navdaja z zaskrbljenostjo in dvomom to, da lahko en človek - in to je od januarja lani Donald Trump, ki velja za impulzivnega, nepremišljenega, svojeglavega in vase zavarovanega človeka, ki le redko posluša druge - sprejme odločitev s tako daljnosežnimi in tako uničujočimi posledicami.

Na to je med drugimi opozoril tudi nekdanji predsednik ZDA Barack Obama, ki je na zborovanju v Severni Karolini februarja lani dejal: "Mu lahko zaupamo šifre za jedrski napad? Ne, ne moremo mu jih."

"Ne vem, kaj bi se zgodilo, če ne bi ubogal predsednika"
A Robert Kehler, upokojeni ameriški general, ki je med letoma 2011 in 2013, torej prav pod Obamo, vodil ameriško strateško poveljstvo, je lani v pričanju pred kongresnim odborom izjavil, da v trenutnem sistemu vendarle obstaja več varovalk, ki preverjajo, ali je ukaz predsednika o jedrskem napadu tako zakonit kot sorazmerno primeren. "Ta sistem nadzorujejo ljudje, nič se ne zgodi samodejno," je dejal in zatrdil, da ameriška vojska ne sledi slepo predsedniškim navodilom - čeprav je ameriški predsednik tudi vrhovni poveljnik ameriški sil - in da mora biti vsak tak ukaz zakonit. "Če bi predsednik izdal ukaz o jedrskem napadu, bi ga takoj ocenila in preverila skupina civilnih in vojaških najvišjih uradnikov. Sam bi ukaz izvedel le, če bi bil zakonit. Če bi videl, da ni, bi rekel, da ustavljam postopek." Neki senator ga je nato vprašal: "In kaj bi se nato zgodilo?" Kehler je v smehu odgovoril: "Ne vem."

Tudi general John Hyten, trenutni poveljnik ameriškega strateškega poveljstva, je moral med pričanjem v senatu nedavno odgovoriti na vprašanje, kako bi ravnal, če bi predsednik ukazal jedrski napad. "Predsedniku svetujem. On bi mi ukazal, kaj moram storiti, a če bi bil njegov ukaz nezakonit, kaj menite, da bi se zgodilo? Rekel bi mu: 'Gospod predsednik, to je nezakonito.' On bi me nato verjetno vprašal: 'Kaj pa bi bilo zakonito?' Nato bi skupaj prišla do različnih možnosti, ki bi bile primerne v določeni situaciji. V resnici ni tako zapleteno," je dejal.

S tem pa se v celoti ne strinja Garrett Graff, avtor knjige Raven Rock: The Inside Story of the US Government's Secret Plan to Save Itself - While the Rest of Us Die, ki je v pogovoru za CNN dejal, da obstaja šifrirani sistem komunikacije med predsednikom in človekom, ki dejansko izvede njegov ukaz, opozoril pa je na odsotnost kakršnega koli preverjanja ali pretehtanja odločitve, da je predsednikov ukaz za sprožitev jedrskega napada resnično utemeljen. "Ni potrebno drugo mnenje, na primer tisto obrambnega ministra ali vojaškega vodstva," je dejal.

Dodal je: "Verjetno se postopek sliši kar malo nor, a vedeti moramo, da se je sistem oblikoval v času hladne vojne, ko nam je Sovjetska zveza ves čas grozila z več tisoč jedrskimi konicami. Če bi nas napadli, bi imel predsednik ZDA le 15 minut, včasih še manj, da odgovori na takšen napad. Zato smo več milijard dolarjev namenili vzpostavitvi sistema, s katerim se predsednikov ukaz kar najhitreje lahko izvede."

Clinton več mesecev ni našel svojega "piškotka"
Čeprava gre za usodne odločitve, ki lahko spremenijo podobo nekega naroda ali kar celotno zgodovino, pa so v javnost pricurljali tudi spodrsljaji. Nekateri predsedniki so namreč papir s šiframi za identifikacijo, ki ima vzdevek "biscuit" - piškotek, raje nosili kar s seboj, namesto da bi bil spravljen v torbi. Bill Clinton, 42. predsednik ZDA, ki je vodil državo v obdobju med letoma 1993 in 2001, je imel po besedah njegovih takratnih sodelavcev "piškotek" spravljen v žepu svojih hlač - natančneje v denarnici, kjer je bil z elastiko zvezan s kreditno kartico. Njegov vojaški svetovalec Robert Patterson pa je pred leti izjavil, da je Clinton omenjeni papir izgubil in da nekaj mesecev nihče v Beli hiši ni vedel, kje tiči. "Prav na dan izbruha afere Lewinsky je predsednik priznal, da že nekaj časa ni videl "piškotka", zato so mu hitro naredili novega," je dejal Patterson.

Donald Trump je kmalu po selitvi v Belo hišo na vprašanje, kakšni občutki so ga prevevali ob tem, ko je prejel "piškotek", odgovoril: "Ko so mi razložili, kaj ta papir predstavlja in kakšno uničenje lahko povzroči, sem doživel občutek streznitve. V bistvu gre za zastrašujočo, zelo zastrašujočo stvar."