Ameriški predsednik Donald Trump je uresničil napoved, da bo Mehiški zaliv preimenoval v Ameriški zaliv, v pojasnilo pa navedel: "V tem zalivu mi opravimo največ dela, zato je naš." Začela so se pojavljati vprašanja, kaj zdaj – odločitev upoštevati ali ne. Tehnološki velikan Google je na primer sporočil, da bodo v aplikaciji Google Zemljevidi Mehiški zaliv preimenovali v Ameriški zaliv, a bo ta sprememba veljala le za uporabnike storitve v ZDA. V Mehiki bo zaliv v aplikaciji še naprej poimenovan Mehiški zaliv, medtem ko bodo uporabniki zunaj ZDA in Mehike videli obe zemljepisni imeni.

Za pojasnila, kakšne pristojnosti ima Trump – ali katera koli druga aktualna oblast – pri spreminjanju imen geografskih pojmov, smo se obrnili h geografu Matjažu Geršiču, ki je zaposlen na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, kjer se ukvarja prav z zemljepisnimi imeni. Geršič je poleg tega tudi predsednik Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije.

V pogovoru je navedel vrsto primerov, pri katerih je prav poimenovanje neke geografske danosti jedro spora med dvema ali več državami. Dotaknil se je tudi vpliva politike na poimenovanje mest in pritiskov, ki jih države izvajajo, da bi mednarodna skupnost sprejela samo njihovo različico imena. V zadnjem delu pogovora pa je pojasnil tudi, kako v Sloveniji poimenujemo nove ulice in kraje in kakšna pravila veljajo pri tem.

Ameriški predsednik Trump je z odlokom preimenoval Mehiški zaliv v Ameriški zaliv. Kaj ste si kot geograf mislili ob tej novici – ste se nasmehnili, samo zamahnili z roko, postali zaskrbljeni?
Med geografi so imena zelo pomembna. Ne ukvarja se nas veliko z imeni, ampak vsaka geografska danost, kot mi temu rečemo, bodisi naravno geografska bodisi družbeno geografska, ima ime. Sploh se ne zavedamo, da z imeni stalno operiramo. Imenoslovci radi rečejo, da je prostor brez imen kaotičen, strašljiv. Moja prva misel ob Trumpovi potezi je bila, da se bodo s tem pojavila nova vprašanja in izzivi. Mehiški zaliv je namreč veliko, pomembno vodno telo. A Trump pač dela po svoje, mimo pravil.

Ključno vprašanje pri tem je: Ali to res lahko stori? Kako je s Trumpovo pristojnostjo spreminjanja imen na ozemlju ZDA in kakšno vlogo ima pri tem Ameriški urad za geografska imena (U. S. Board of Geographic Names)? Kako, če sploh, pa njegove odločitve vplivajo na druge države?
Vsaka država ima oziroma naj bi imela neko nacionalno telo, ki na svojem ozemlju skrbi za zemljepisna imena. Tudi v ZDA imajo ta odbor, ki ga omenjate. Imajo pa v ZDA to urejeno tako na zvezni ravni kot tudi po posameznih zveznih državah. Pri preimenovanju najvišje gore ZDA, Denali, nazaj v Mount McKinley verjetno ne bo težav, ker gora leži izključno na ozemlju ZDA in je to torej znotraj ameriškega pravnega reda. Če bodo Američani ime uradno spremenili, bomo tudi mi temu sledili.

Mehiški zaliv je drugačna zgodba, saj je to mednarodno vodno telo in zato za razmejitve in poimenovanja skrbi Mednarodna hidrografska organizacija (IHO). Imena držav, odvisnih ozemelj in večjih vodnih teles na mednarodni ravni se priglasijo v francoskem in angleškem jeziku, tudi v slovenskem standardu imen držav imamo različico v francoščini in angleščini. To je t. i. ISO-standard. Tako da imajo tudi vsa večja vodna telesa mednarodno sprejeto ime, in to ostaja Mehiški zaliv. Trump se lahko odloči, da bo nekaj naredil po svoje, ampak zakaj bi druge države to upoštevale? Ni jim treba.

Če bi ZDA želele, da se ime Mehiški zaliv uradno spremeni v Ameriški zaliv, bi morale v IHO-ju podati uradno pobudo za spremembo imena in nato bi o predlogu potekalo glasovanje. A sem skeptičen, da se bo to zgodilo. Da bi se novo ime mednarodno uveljavilo, torej ne bo šlo tako zlahka, saj veljajo neki mednarodni standardi.

Recimo, ena od zadnjih sprememb, ki se je v okviru Mednarodne hidrografske organizacije zgodila leta 2000, je bila, da smo štirim uradnim oceanom dodali še petega. Znotraj IHO-ja je bilo o tem predlogu glasovanje. Vse države v tej organizaciji imajo svoje delegate, tudi Slovenija. Če se prav spomnim, je bila na tistem glasovanju Argentina proti, večina držav pa je bila za, in tako je Antarktični ocean postal peti ocean.

Z vprašanji, kaj storiti glede Trumpove odločitve, so "napadli" tudi Združene narode oziroma skupino UNGEGN (ZN-ova skupina ekspertov za zemljepisna imena). Ta skupina je odvrnila, da se v to zadevo ne bo spuščala, ker je UNGEGN združenje nacionalnih komisij; posamezna komisija se ukvarja s posameznimi nacionalnimi zadevami. Dodali so, da je to vprašanje v pristojnosti Mednarodne hidrografske organizacije, ki je v UNGEGN-u sicer opazovalka. S to odločitvijo UNGEGN-a se strinjam.

Kako se torej v Sloveniji odločimo, kateri novosti slediti in kateri ne?
Če se neka stvar uradno preimenuje, mi običajno temu sledimo. Recimo pred nekaj leti se je kralj Svazilanda ob 50. obletnici samostojnosti odločil državo preimenovati v eSwatini. Mi temu imenu zaradi slovničnih pravil nismo mogli čisto slediti, smo ga prilagodili, ker po pravopisu imena držav slovenimo. Tako da smo se približali temu imenu, kolikor sta nam pravopis in slovnica to dopuščala, in se odločili za ime Esvatini.

Mednarodnim preimenovanjem torej sledimo, razen v redkih primerih, če imamo za to že uveljavljen eksonim (eksonim je uveljavljeno zemljepisno ime v določenem jeziku za tuj kraj, goro, pokrajino zunaj etničnega območja tega jezika, op. a.). Recimo, Avstrija je leta 2008 uradno spremenila ime Klagenfurt v Klagenfurt am Wörthersee. Ker v slovenščini za to naselje uporabljamo uveljavljeno slovensko ime Celovec, tega v našem standardu nismo spremenili. To pristojnost imamo.

Mehiški zaliv je uradni slovenski eksonim za angleško ime Gulf of Mexico in špansko različico tega imena, Golfo de México. Obe ti dve imeni imata status endonima (endonim je zemljepisno ime, ki se uporablja na območju, kjer je objekt, ne glede na jezik, op. a.), ker se ob obali tega zaliva uporabljata oba jezika. Torej, ker že imamo slovensko ime, slovenski eksonim, Trumpovo preimenovanje v Sloveniji ne bo imelo vpliva.

Tudi sicer nas nihče ne more prisiliti, da prevzamemo neko novo ime. Spominjam se, ko je Slovenija pred leti podpisovala mednarodni sporazum z Moldavijo. Mi za Moldavijo uporabljamo ime Moldavija, medtem ko so oni izvorno Republica Moldova, v angleščini pa Republic of Moldova. In oni takrat niso želeli podpisati tega sporazuma, ker so vztrajali, da mora biti v slovenskem besedilu namesto Moldavija napisano Moldova. Naši predstavniki so, kot to radi naredijo, takrat popustili in jim ustregli. Za to nisem videl razloga, ker mi za Moldavijo pač uporabljamo ime Moldavija. Seveda je to ime nastalo po prečrkovanju iz ruščine, ampak je obenem tudi slovensko ime.

Podobno je z ukrajinskimi imeni. Tudi Kijev je rusko ime, do njega smo prišli po prečrkovanju iz ruščine, ampak obenem je Kijev tudi slovensko ime za to mesto. In Kijev izvorno, etimološko, ni ne rusko in ne ukrajinsko, ampak je staroslovansko ime. Poleg Kijeva je v tem pogledu problematičen tudi Lvov. A za to mesto imamo že star, zelo uveljavljen slovenski eksonim.

Ko sva se že premaknila z Mehiškega zaliva širše, na vsa zemljepisna imena. IHO torej skrbi za mednarodna imena vodnih teles. Obstaja tudi kakšna organizacija, ki presoja o vseh zemljepisnih imenih po vsem svetu?
Da, to je že omenjeni UNGEGN, v katerem so članice posamezne države. Generalna zasedanja te skupine potekajo vsaki dve leti. Organizacija pa je razdeljena tudi na regionalne in delovne skupine. Slovenija, recimo, regionalno pripada vzhodnemu delu srednje in jugovzhodne Evrope, v tej skupini so med drugimi Češka, Slovaška, Madžarska. Nato pa so tu še delovne skupine, ki pokrivajo posamezna področja, kot so eksonimi, romanizacija, kulturna dediščina, baze podatkov in tako naprej. Tako da se srečujemo vsaj enkrat na leto. Na teh srečanjih dobimo na mizo konkretne predloge in se o njih poskusimo uskladiti. Naš cilj je seveda standardizacija, čim večje poenotenje, torej da bi vsi uporabljali čim bolj enotna zemljepisna imena.

Ali nova imena sprejemate z glasovanjem?
Gre za poseben postopek, ki se mu reče "silent procedure". Torej, praviloma se o vseh stvareh že prej dogovorimo na sestankih delovnih in regionalnih skupin in potem, na zasedanju v ZN-u, predlogu načeloma nihče ne oporeka. Po internem dogovoru se izogibamo spornim zadevam. Seveda pa kakšne stvari tudi eskalirajo. Spomnim se zasedanja po tem, ko si je Rusija priključila ukrajinski polotok Krim. Prva stvar, ki so jo Rusi takrat naredili – poleg tega, da so tja poslali vojsko, seveda –, je bila, da so na Krimu izdali nov zemljevid z ruskimi imeni. Seveda je Ukrajina v UNGEGN-u proti tej potezi protestirala, a ruska delegatka je bila zelo nonšalantna. Dejala je le, da je Krim zdaj pač ruski, da imajo ruske zemljevide in da se o tem ne bo več pogovarjala.

Verjetno strokovne institucije niso naklonjene hipnim spremembam zemljepisnih imen, sploh, če je razlog neko vsiljevanje vpliva in ideja širjenja imperializma.
Hipne spremembe pri zemljepisnih imenih so absolutno nezaželene. Izvajamo jih samo, ko se res pojavi nujna potreba, da država uradno spremeni ime. Takšna je bila zgodba Severne Makedonije, ki jo je Grčija toliko časa "stiskala" zaradi imena, da so morali popustiti. Ker je bila to uradna sprememba, smo ji sledili tudi drugi. Če bodo Američani na primer preimenovali Denali v Mount McKinley, to lahko storijo, a kdo ve, kaj se bo zgodilo čez štiri leta, ko se bo oblast tam morda spet spremenila. Ta sprememba je sicer absolutno v navzkrižju z mednarodnimi standardi in smernicami, ki spodbujajo rabo domačinskih imen oziroma imen v domačinskih jezikih.

Če pride v mednarodnem prostoru do sporov, kateri so ključni dejavniki, po katerih se tehta, na katero stran se nagniti – lokalna uporaba, zgodovinski razvoj, široka sprejetost nekega imena?
Vedno naj bi se zasledovala krajevna raba. A težava seveda nastane tam, kjer neka zemljepisna danost leži na meji in ji na eni strani meje rečejo tako, na drugi pa drugače. Takrat se je treba odločiti – in takrat smo tisti, ki se s tem ukvarjamo, praviloma na tnalu. Lahko nastanejo kar velike težave, ampak zadeve se skušamo lotiti kar najbolj strokovno. Če ostaneva pri že omenjeni gori Denali oziroma Mount McKinley. Po moje bi bilo zagotovo smiselneje ohraniti ime Denali. Mislim, da v jeziku staroselcev to pomeni "najvišja" ali "visoka gora". V obdobju, ko je bil Aljaska pod Rusijo, so Rusi ime prevedli v "Bolshaya Gora", kar je enako. Američani so potem tej gori dali več imen, nato pa so določene sile izsilile, da so jo poimenovali po McKinleyju, republikancu, ki je bil takrat nominiran za predsednika. A po zdravem razumu bi ime moralo ostati Denali.

Sploh v Avstraliji in na Novi Zelandiji je v zadnjem času pogosto opuščanje kolonialnih imen – na primer v avstralski zvezni državi Queensland so po desetletjih pozivov avtohtonih prebivalcev uradno spremenili ime priljubljenega otoka Fraser v K’gari. Opažate še kje drugod kakšne podobne trende?
Da, v Avstraliji in na Novi Zelandiji je teh primerov veliko, tudi v Kanadi in ZDA, saj tudi ti dve državi večkrat preimenujeta kakšne manjše enote spet s starimi imeni. Cel kup je takšnih primerov, posebej intenzivna pri tem pa je Nova Zelandija, kjer obstaja za to tudi posluh neavtohtonih prebivalcev, o tem obstaja neki družbeni konsenz. Nova Zelandija ima zdaj tudi tri uradne jezike, saj je uradni jezik tudi znakovni jezik. Stvari tam se izboljšujejo in se tudi ne spreminjajo z vsako spremembo oblasti. Zadeve se na tem področju premikajo tudi v Kanadi, kjer se vse bolj zavedajo, kako strašne zločine so v preteklosti storili avtohtonim prebivalcem, in morda skušajo s preimenovanji vsaj malo popraviti storjeno.

Kot sem brala, so zadeve glede imena najbolj zapletene v Južnokitajskem morju – tako ga poimenujemo tudi Slovenci, kajne? Vsaka država na tem območju (Kitajska, Filipini, Indonezija, Vietnam) to morje poimenuje drugače. Je ta spor rešljiv?
Ta spor je v UNGEGN prišel relativno pozno. Mednarodno ime tega morja je South China Sea / Mer de Chine méridionale, Slovenci smo ga podomačili v Južnokitajsko morje in tudi uporabljamo to ime. Dejansko pa ima vsaka država na tem ozemlju svoje poimenovanje za to morje. Kitajska, Malezija, Indonezija, Filipini in Japonska so dolgo časa uporabljali ime Južnokitajsko morje, nato pa je prišlo do spora o lastništvu otokov v tem morju, ki imajo prav tako več imen, v angleščini se imenujejo Spratly Islands. Takrat se je zapletlo tudi z imenom morja. Filipini so začeli uporabljati ime West Philippine Sea, potem se je s svojim imenom pridružila še Indonezija. Mimogrede, Indonezija je v tem pogledu zanimiva država, saj na zasedanja UNGEGN-a vedno pošlje ogromno delegacijo. Jaz na primer pridem sam, Indonezijcev pa je okoli 20 in so zelo glasni. Države pač skušajo svoj vpliv razširiti tudi s poimenovanji, saj na ta način želijo na zunaj reprezentatirati lastništvo.

Podoben primer je vprašanje Japonskega oziroma Vzhodnega morja, ki leži med Japonsko in Južno Korejo. Japonci mu pravijo Japonsko morje, Korejci Vzhodno morje. Še večja težava v tem morju pa je otočje Dokdo oziroma Takešima. Dvomim, da ste že slišali zanj, ker gre v resnici le za nekaj čeri. Obe državi si to otočje lastita in zato uporabljata zanj vsaka svoje ime. Angleško ime za otočje pa je Liancourt Rocks. Japonci in Južni Korejci glede imena tega območja nikakor ne pridejo skupaj, zato geografi radi rečemo, da je ena redkih stvari, kjer sta obe Koreji na istem bregu, prav vprašanje Vzhodnega oziroma Japonskega morja.

Seveda ta zaplet ni osamljeni primer. Vodi, ki ločuje Iran in Savdsko Arabijo, Iranci pravijo Perzijski zaliv, Savdijci pa Arabski zaliv.
Da, to je podobna zgodba, čeprav ni več tako zelo sporna. Slovenci in tudi mnogi drugi tej enoti rečemo Perzijski zaliv. S tem zalivom je tako. Na eni strani je Iran, na drugi je Saudova Arabija (Geršič uporablja Saudova Arabija in ne Savdska, saj je takšno standardizirano ime v slovenskem jeziku. V še veljavnem pravopisu pa je navedeno ime Savdska Arabija, op. a.). Argument Saudove Arabije pri poimenovanju Arabski zaliv je, da tudi na drugi strani zaliva niso živeli Perzijci, ampak Arabci. A mednarodno se je vendarle uveljavilo ime Perzijski zaliv.

V zvezi s tem imam tudi osebno zgodbo. Pred dvema letoma sem bil na nekem gostovanju v Saudovi Arabiji in videl, da je bilo ime neke ulice ob Perzijskem zalivu Zalivska ulica. Malo sem podrezal gostitelja, kaj je zdaj s tem imenom in mi je rekel: 'Veš kaj, mi se kaj dosti zaradi tega ne sekiramo. Vemo, da je mednarodno uveljavljeno ime Perzijski zaliv, a mi pač uporabljamo ime Arabski zaliv.' Zanje to ni več težava, s tem so se sprijaznili.

Medtem ko je med Korejci in Japonci spor okoli imena Japonsko oziroma Vzhodno morje še kako živ, pri tej temi nikakor ne pridejo skupaj – pa svet tudi ne. To je tudi edino tuje zemljepisno ime, pri katerem imamo tudi v atlasih v slovenskem jeziku zapisani dve imeni, ki sta ločeni s poševnico. Najprej imamo zaradi abecednega vrstnega reda napisano Japonsko morje, nato pa še Vzhodno morje. Obe državi izvajata tudi diplomatske pritiske na druge države, da bi uporabljale samo njihovo različico imena. V Seulu organizirajo celo izobraževanja za tuje strokovnjake, tudi Južni Korejci obiskujejo nas in nas prepričujejo. Japonci pa nas seveda skušajo prepričati na svoj način, vsako leto pri nas preverjajo, ali smo se morda odločili za uporabo izključno njihove različice imena. Tako deluje mehka diplomacija.

Navedite še kakšen takšen primer različnega poimenovanja, prosim. Bi lahko v ta koš dali tudi različici imena Falklandski/Malvinski otoki?
Pri Falklandskih otokih je jasno, da je to zdaj britansko ozemlje. Verjamem, da je Argentini hudo, ker jih je izgubila, ampak tu ne moremo kaj dosti pomagati. Dileme pri tem poimenovanju ni, imenujemo jih Falklandski otoki.

Seveda pa se nekatera imena spreminjajo. Primer je mesto Port Elizabeth v Južni Afriki. Mislim, da ima Južna Afrika zdaj že celo 13 uradnih jezikov, saj so tudi znakovni jezik zapisali v ustavo. Tudi oni se počasi vračajo na endonime, na stara imena. Port Elizabeth je seveda čisto kolonialno ime, zato so ga pred leti preimenovali v Gqeberha. Mi s tem imenom nimamo kakšnega posebnega stika, nimamo eksonima zanj. Ko bomo delali nov zemljevid ali atlas, bomo zato seveda vanj zapisali novo ime Gqeberha.

Mejni, problematični primer pa je ime Carigrad. Hvaležen sem RTV SLO, da ga uporabljate, večina medijev namreč uporablja ime Istanbul, zato je ime Carigrad s tega stališča ogroženo. Sam pa vendarle mislim, da se je v slovenskem jeziku že toliko uveljavilo ime Carigrad, da bi ga po moje veljalo ohraniti. Ko sva ravno pri Turčiji. Zanimivo je, da ima turški jezik ogromno eksonimov. Ne vem, ali ste opazili – na carigrajskem letališču, kjer so table z odhodi in prihodi letal, je vsako ime mesta zapisano v treh različicah – v turški, angleški in endonimski obliki, recimo v arabski, cirilični, vzhodnih azijskih pisavah. Turki so pri imenih zelo dosledni, zato se mi zdijo dober zgled. Pri nas na Brniku pa na tabli pač piše Istanbul. Ne vem sicer, ali piše Dunaj ali Vienna, ampak prav bi bilo, da bi bila tudi v Sloveniji imena napisana v obeh oblikah, slovenski in mednarodni. Tudi na vlaku, ki pelje iz Ljubljane v Beljak, ni prav nobenega razloga, da bi pisalo samo Villach. Naj piše Villach, ampak ko se napis obrne, bi moralo pisati tudi Beljak.

V slovenščini imamo sicer še nekaj starih eksonimov. Recimo Kodan je København, a za to ime zagotovo še niste slišali. Monakovo je München. Za Ancono smo od Čehov prevzeli eksonim Jakin, ki je tudi zapisano v starih slovenskih zemljevidih. Solnograd je Salzburg. Načeloma obdržimo tista imena oziroma eksonime, ki so uveljavljeni in so še v živi rabi, kot sta recimo Dunaj ali Peking – čeprav se nekateri trudijo, da bi Peking postal Beijing. A ta imena moramo ohranjati, ker so del kulturne dediščine jezika. Slovenija se zelo bori na tem področju. Nekateri delegati v ZN-u rabi eksonimov niso naklonjeni, na primer Grki. Njihova delegacija je želela v priporočila vnesti, da se eksonimi lahko uporabljajo samo v nacionalni, notranji komunikaciji, ne pa tudi v mednarodni. Sam pa vedno trdim, da jezika, v katerem govorimo, ne moremo ločevati.

Nekateri jeziki pa morajo zaradi svojih slovničnih pravil vsa tuja zemljepisna imena spremeniti. Tak jezik je latvijski, ki zaradi pravil ne more ohraniti endonimske oblike. Pri njih Triglav tako ne more ostati Triglav (je Triglavs), Ljubljana pa ne Ljubljana (je Ļubļana), ampak tem imenom vedno dajo še nekaj zraven. A s tem druge države nimamo težav, ta pravila so pač zakoreninjena v njihovem jeziku.

Glede neskladja z imeni se spomnimo tudi domačega primera, ko so Hrvati za Piranski zaliv uporabljali ime Savudrijska vala. Kakšno je zdaj mednarodno poimenovanje tega območja?
Mednarodno ime je Piranski zaliv. Moji kolegi so napisali celo knjigo o poimenovanju Piranskega zaliva, v kateri je objavljen tudi hrvaški pomorski zemljevid. Sploh ne vem, kako smo Slovenci prišli do njega, ker se ga nikjer ne da več dobiti, izginil je z vseh hrvaških portalov. Na njem je tudi v hrvaščini ime za to območje Piranski zaliv. Na drugem zemljevidu, ki je prav tako iz uradne hrvaške baze, pa piše Piranski zaljev. Torej, v obeh primerih so tudi oni to vodno telo poimenovali piranski, ne pa savudrijski. Savudrijska vala je pravzaprav nekaj drugega – to je majhen zaliv južno od polotoka Savudrija. Slovenci smo tako dosegli, da mednarodna skupnost ni posvojila Savudrijske vale.

Ostaniva v Sloveniji. Ste predsednik Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. Katere so glavne naloge te komisije? Kako sploh pride do poimenovanj novih geografskih pojmov?
V Sloveniji imamo zakon, imenovan ZDOIONUS, ki obravnava to tematiko (Zakon o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb). Komisijo, ki jo vodim sam, sestavlja 11 članov, ki prihajajo z različnih ministrstev in služb, med njimi so tudi jezikoslovci, geodeti, geografi. Naša glavna naloga je skrb za standardizacijo imen, pri tem se ravnamo po določenih smernicah.

Najpogosteje se ukvarjamo z imeni novih ulic. Postopek pri tem je naslednji: občina predlaga neko ime in ga pošlje na našo komisijo. Mi njihov predlog potrdimo ali pa tudi ne. Vsako leto imamo okoli 30 primerov novega poimenovanja ali preimenovanja ulic.

Obstajajo kakšna pravila glede novega poimenovanja ulic, krajev? So kakšna imena prepovedana?
Praviloma se ulice ne poimenujejo po živih ljudeh, preteči mora tudi nekaj časa, da se lahko ulica poimenuje po pokojnikih, pa še za to je v nekaterih primerih potrebno predhodno soglasje potomcev. Ustavno sodišče je tudi prepovedalo rabo imena Tito pri poimenovanjih. To je bil velik spor v Ljubljani, kjer so želeli novo cesto, ki je zdaj Štajerska, poimenovati Titova ulica.

Enako je z imeni naselij. Recimo zadnje naselje, ki je bilo na novo ustanovljeno, je bil Zatrnik. To je kraj, ki leži na poti na Pokljuko. Prej je bilo to območje del Krnice v občini Gorje, dokler se krajani niso odločili, da se želijo ločiti. Občina je to odločitev potrdila. Ker je bilo ime Zatrnik uveljavljeno že prej, ga je tudi naša komisija potrdila.

Komisija lahko zavrne predlagano poimenovanje, če je v njem pravopisna napaka ali kaka druga neskladnost s smernicami. Recimo, včasih so bile po Sloveniji Ulice dr. Franceta Prešerna in podobno. Mi zdaj praviloma nazive brišemo, tako da bi se zdaj ta ulica imenovala Ulica Franceta Prešerna. Če bi rekli samo Prešernova ulica, se ne ve točno, katerega Prešerna imamo v mislih, zato smo tej različici manj naklonjeni. Včasih so problematične kakšne predložne zveze. Včasih se zaplete tudi pri tem, ker bi rade občine neko razvejan sistem ulic oziroma ulico z veliko kraki poimenovale samo z enim imenom. Recimo pred leti v Šenčurju smo z občino dosegli soglasje, da so takšni ulici dali štiri imena. To je zelo zgleden primer sodelovanja.

Eden zadnjih primerov, ki se mi zdi, da je bil uspešen, je bilo novo ime oziroma preimenovanje Stari Ljubelj, kakor je zdaj uradno ime starega mejnega prehoda, s katerega se je pozimi mogoče tudi sankati. Ko so zgradili predor za v Avstrijo, so domačini za stari prehod začeli spontano uporabljati ime Stari Ljubelj, da bi ju ločili. To je bilo že v 60. letih, a vseeno je uradno ime ostalo Ljubelj. Potem pa je občina Tržič dala pobudo za preimenovanje, geografi smo skupaj z jezikoslovci naredili raziskavo in ugotovili, da je res čas, da se ime uradno spremeni, kar se je tudi zgodilo.

Seveda pa se vedno najde nekaj ljudi, ki takšnim spremembam nasprotujejo. Nekaj nejevolje je v Bohinju povzročilo novo ime za greben med Bohinjem in Tolminskim. Ta greben je skozi zgodovino imel zelo različna imena, zadnja uradna in standardizirana različica je bilo ime Peči, ki se je uporabljalo na tolminski strani. Pred nekaj leti pa smo dobili na komisijo predlog, da bi se, ker raba ni bila enotna, uveljavilo ime Bohinjsko-Tolminsko gorovje. Mi smo res to ime standardizirali in spremenili Peči v Bohinjsko-Tolminsko gorovje. To poimenovanje se, sodeč po analizi korpusnega gradiva, počasi uveljavlja, razumem pa, da se nekateri posamezniki z njim ne strinjajo. A pri takšnih spremembah je vedno tako, in to ni nič novega.

Obstaja kak seznam, iskalnik vseh zemljepisnih imen v Sloveniji?
Da. Slovenija ima register zemljepisnih imen, in to je edina uradna baza zemljepisnih imen v Sloveniji. Razdeljena je na več slojev v različnih merilih. Nekatera imena znotraj te baze so standardizirana in jih je treba uporabljati. Postopek je sicer tak – ko naša komisija potrdi neko ime, ga Geodetska uprava Republike Slovenije vnese v bazo. In ko na primer planinska zveza tiska zemljevid, vzame ime iz te baze.

Kako pa je s preimenovanji letališč? Na primer preimenovanje brniškega letališča v Letališče Jožeta Pučnika in preimenovanje milanskega letališča Malpensa v Mednarodno letališče Milano Malpensa Silvio Berlusconi. Imate kaj besede tudi pri tem, ali so takšne odločitve izključno v pristojnosti aktualne politike?
Mi se s takimi primeri še nismo ukvarjali. A s tem je tako. Tudi če smo v Sloveniji spremenili ime v Letališče Jožeta Pučnika, je v letalskih bazah to ime še vedno ostalo letališče Ljubljana, tam je kratica za to letališče še vedno LJU, takšna, kot je bila pred 30 leti.

Zanimiv primer politično motivirane spremembe imena je bil pred nekaj leti, ko je Kazahstan prestolnico Astana preimenoval v Nursultan, čez tri leta pa spet v Astano. Razlog je bil spor med nekdanjim in novim predsednikom države. Kot rečeno, tisti, ki neko stvar poimenuje, si jo s tem tudi malo lasti.

Lahko omenim tudi primer imena Črna gora. Njihovo veleposlaništvo pritiska na nas zaradi rabe velike začetnice, saj v slovenščini gora pišemo z malo začetnico, ker je to druga sestavina lastnega imena, ki ni naselbina, ki jo po naših pravilih pišemo z malo. Oni pa bi želeli, da pišemo obe besedi z veliko začetnico.