Zdi se skoraj posmeh feminizmu. Tisto, kar se je zgodilo na pariškem tednu mode namreč. Pred približno dvema tednoma je Karl Lagerfeld v pariškem Grand Palaisu predstavil svojo novo kolekcijo, ki jo je oblikoval za Chanel. Modni oblikovalec, ki je znan tudi po zasmehovanju modelov, ki ne dosegajo njegovih 'estetskih standardov', je svoje manekenke oblekel v protestnice in jim v roke potisnil transparente s precej 'prozornimi' sporočili. Manekenke niso nastopile le za mir na Zemlji, ampak tudi za pravice žensk. Modni tisk je ob tem navdušeno pisal o feministični gesti na modni pisti, a vse skupaj se zdi slaba šala. Podobno velja tudi za nastop Beyoncé na podelitvi nagrad Video Music Awards. Oblečena v nekakšen svetleč triko, se je pojavila pred svetlečim napisom 'Feminist', glas po zvočniku pa je obiskovalcem v nekaj stavkih oddrdral 'šnelkurz' iz feminizma ... Je feminizem postal moda?

To je bilo eno izmed vprašanj, ki smo ga zastavili Silvii Federici, eni ključnih teoretičark na področju marksističnega feminizma. Federicijeva je bila gostja festivala Mesto žensk, z njo pa smo se srečali po seminarju, na katerem je razvijala tezo o tem, kako globalizacija preobrazila organizacijo ženskega dela v domačem gospodinjstvu in tako tudi na novo določila agendo feminističnega boja. Federicijeva je sicer dolga leta predavala v ZDA, veliko časa pa je preživela tudi v Nigeriji, kjer je spoznavala negativni vpliv globalizacije in politike velesil in z njihovimi interesi zvezanih mednarodnih organizacij na ženske pravice in prizadevanje žensk za avtonomnost in svobodo; predvsem pa za boljšo izobrazbo.
Kako da ste se začeli zanimati za feministično teorijo in da ste postali feministična aktivistka?

Ključna za moj aktivizem in teoretsko ukvarjanje s feminizmom je bila moja izkušnja odraščanja v Italiji tik po drugi svetovni vojni. Vojna je bila točka, na kateri so ženske v Italiji, Nemčiji in drugih evropskih državah prekinile tiho družbeno pogodbo, ki je obstajala med njimi in državo. V tej pogodbi je ‘pisalo’, da imaš zagotovljeno varnost in blaginjo, če si dobra mati in žena. Vojna je pokazala, da to ni bilo res. Kot otrok sem vsak dan gledala , kako težko je bilo moji materi z dvema majhnima otrokoma. Nikoli ni vedela, ali bo moj oče naslednji dan še živ. In čeprav je bila zelo preprosta ženska in tradicionalna gospodinja, me je vedno učila, da se moram zanašati le nase. Ni naključje, da je moja generacija začela postavljati neprijetna vprašanja glede nuklearne družine in ‘obsojenosti’ žensk na predanost reproduckciji družine.

Še kot študentka ste se pridružili odmevni mednarodni kampanji za plačilo gospodinjskega dela, ki ga je leta 1972 v Padovi organizirala Selma James. Kako je se sploh začela ta kampanja?
Izhodišče te kampanje je bila analiza življenjskih razmer žensk v kapitalistični družbi. Njen sklep je bil, da je diskriminacija žensk v razmerju do moških in pa to, da imajo manj družbene moči kot moški, posledica tega, da so ženske sicer že od nekdaj delale toliko kot moški, vendar pa so po večini opravljale dela, ki jih družba ni priznavala kot službe. Družbena nemoč žensk je posledica razvrednotenja dela v gospodinjstvu. Pa čeprav gre tu za zelo pomembno delo, ki zagotavlja reprodukcijo delovne sile. Pa vseeno je to delo nekako nevidno, obstajal je družbeni konsenz, da gre za nekaj, kar je za ženske ‚naravno‘, in da zato vendar ni treba, da bi bile ženske za opravljanje gospodinjskih opravil upravičene do socialnega varstva, zdravstvenega zavarovanja, dopusta …

Gospodinje nikoli nimajo dopusta! Nasprotovale smo strategiji večine feminističnih gibanj, ki so zatrjevala, da se osvoboditev žensk začne z njihovim odhodom v službo. Me smo rekle, da je seveda pomembno in potrebno, da gredo ženske delat, vendar pa da to ne sme pomeniti zanikanja, da je gospodinjsko delo tudi delo. Pomembno se je zavedati, da so ženske delale od nekdaj in da so države privarčevale milijarde in milijarde pri vseh socialnih prejemkih, ki jih niso nikoli izplačale ženskam za delo, ki so ga te opravile. Vsi delodajalci so pridobili na račun žensk in so pravzaprav dobili dva delavca za ceno enega. In nikoli ne bo dokončne osvoboditve žensk, če se ne bo razčistilo vse v zvezi z izjemnim delom, ki ga ženske opravljajo pri reprodukciji delovne sile.
Prav vi ste bili tisti, ki ste gibanje za plačilo gospodinjskega dela prenesli v ZDA, ta kampanja pa je trajno zaznamovala tudi vašo znanstveno kariero. Njene premise so postale osnova vašega razmišljanja o eksploataciji žensk in pred dvema letoma ste tudi izdali knjigo Revolution at Point Zero: Housework, Reproduction, and Feminist Struggle. Je danes, ko večina žensk hodi v službo in ko večina tudi zase meni, da so emancipirane, opozarjanje na'skrito delo' še vedno pomembno?
Seveda je pomembno in to govori sama zgodovina, ki je potrdila pravilnost našega angažmaja. Če pogledamo dogajanje v zadnjih 30 ali 40 letih: ženske so postale bolj avtonomne v razmerju do moških. Ker pač same služijo svoj denar. In postale so bolj neodvisne. Ampak za kakšno ceno! Za ceno življenja, ki je povsem predano delu! Kajti moderna ženska dela v službi in dela doma, in če vse to seštejemo, ugotovimo, da je delovni dan žensk dolg, kot je bil dolg delovni dan v času industrijske revolucije. V ZDA denimo, danes ogromno žensk trpi zaradi depresije, ker delo dobesedno 'golta' njihovo življenje.
Ampak v tem istem času opažamo, da ni bilo nove resne politične feministične razprave, ampak da je kapitalizem pogoltnil tudi feminizem; da ga je naredil za modo. Kot se je zgodilo že z 'ikonografijo' subkultur, denimo panka. Če samo pomislimo na zadnjo modno revijo Karla Lagerfelda v Parizu, kjer je manekenke 'našemil' v protestnice, ki so med drugim nosile plakate s 'prozornimi' feminističnimi sporočili. Pa gre vendar za modno revijo oblikovalca, za katerega je znano, da se dobesedno posmehuje modelom, ki ne ustrezajo njegovim predstavam o 'idealnem' telesu ...
Ta proces 'prisvajanja' feminizma in njegovega pretvarjanja v nekaj sprejemljivega in prijaznega je očiten. Ampak za to ni kriv le sistem kapitalistične popkulture. Najprej so to začeli Združeni narodi. V sedemdesetih so začeli zelo močno posegati na področje feministične politike in redefinirali so agendo feminističnega boja. Z nje so odstranili vse subverzivne elemente, ki se niso postavili le proti tradicionalni družini, ampak so pod vprašaj postavili tudi celoten družbenoekonomski sistem. Tako da, denimo, nova definicija feminizma kritizira patriarhalno avtoriteto, ne kritizira pa sistema, znotraj katerega se dogaja izkoriščanje žensk, in ki od 'nevidnega' dela žensk, torej od njihovega izkoriščanja, pridobiva.
Ampak kako si potem vi razlagate to, da se pravzaprav vedno manj žensk odloča za sodelovanje v feminizmu, da celo zanikajo, da je potreben in – še več – prostovoljno sodelujejo v novem seksizmu. Zanimivi se mi zdijo nekateri novi oglasi, ki so nekakšne satirične parodije na temo 'idealna' sodobna žena, za katere pa se zdi, da v resnici niso le parodija ...
Najprej bi omenila, da smo imele me v primerjavi s sedanjo generacijo žensk srečo. Imele smo manj pravic, kot jih imajo ženske danes, ampak nam je bilo zato tudi bolj jasno, za kaj se bojujemo. Mlade ženske danes so zmedene. Družba danes od njih pričakuje, da bodo privlačne, izjemne v službi in da bodo ustvarjalne celo pri vodenju gospodinjstva. Ključno pa je predvsem to, da je ravno v zadnjih 30 letih, ki so pomenila množičen vstop žensk na delovni trg, v mnogo državah začeli razpadati javni sistemi varstva otrok in skrbi za starejše. V ZDA, kjer živim, je to še posebej očitno. V ZDA tako po zadnji reformi zdravstvenega sistema ljudi po operaciji zelo 'hitro' vržejo iz bolnišnice in so prepuščeni domači oskrbi, kjer običajno zanje skrbijo ženske. Torej v času, ko vedno več žensk hodi v službo, propadajo sistemi skrbi za nemočne ljudi, kar pomeni, da vedno večje breme skrbi za otroke in starejše pade na ženske, ki pa tudi v službi vedno več delajo.

Če se vrneva k temi, ki ste jo odprli. Zakaj pravite, da je OZN naredil veliko škode boju za ženske pravice?
Naj to pojasnim na konkretnem primeru. Leta 1995 je OZN sprejel tako imenovano pekinško platformo za razvoj politik, ki bi prinesle več pravic in boljše življenje ženskam, ki bi spodbujale njihovo izobraževanje in sodelovanje v političnem procesu in podobno. Ampak obenem agencije OZN-a v t. i. tretjem svetu izvajajo politike, ki so mnogo ljudi pahnile v revščino in ki so osiromašile cele države in jim tako onemogočile boj za cilje iz pekinškega akcijskega programa. Poglejmo si samo primer izobraževanja. Tudi mediji pogosto govorijo o tem, da deklice ne hodijo v šolo, ker jim to preprečujejo njihove patriarhalne družine. Resnica pa je, da so bili javni izobraževalni sistemi predvsem v afriških državah uničeni. Ena izmed zahtev programov strukturnega prilagajanja, ki so ga morale zaradi velikanske zadolženosti sprejeti mnoge afriške države, je namreč prav korenito zmanjšanje sredstev za javni šolski sistem. In pomembno je seveda tudi to, da je bil ta dolg umetno ustvarjen, da je posledica svetovne ekonomske politike in ideologije, ki vodi zdaj programe strukturnega prilagajanja in reševanja vprašanja zadolženosti. Kako naj se ženske torej izobražujejo, če jim pa to preprečujejo programi Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada itn.

Enako seveda velja za zdravstveni sistem. In če mi dovolite kratko digresijo ... Moram omeniti še sedanjo epidemijo ebole. Pot izbruha ebole je pot vojne; pot vojne v Liberiji, Sierri Leone in še nekaj državah. In kdo je odgovoren za spopade v teh državah? Za spopade v Sierri Leone so odgovorne številne družbe, ki bogatijo z naravnimi bogastvi te države, na primer z diamanti in ki jih razvoj infrastrukture in dvig kakovosti življenja ljudi v državi niti malo ne zanima. Le še bolj pustošijo državo; pustošijo državo, katere javni programi so bili že pred vojno uničeni zaradi omenjenih programov strukturnega prilagajanja.
Ampak enako oziroma podobno se dogaja tudi v ZDA. Mlade spodbujajo k študiju, obenem pa so cene študija narasle enormno. Ko mlada ženska danes konča študij, ima v povprečju dolg za od 40.000 do 60.000 dolarjev. Pri 22 ali 24 letih se s takšnim bremenom znajde na delovnem trgu, na katerem pravzaprav ni rednih služb. Kakšno prihodnost torej vidi ... Tudi v boj za emancipacijo se ne upa 'vreči', predvsem se ukvarja z golim preživetjem, in če si pri tem lahko pomaga s telesom in z nekaterimi načini, proti katerim so se ženske v sedemdesetih odločno borile, to pač sprejme.
Poleg tega so nas v zadnjem letu pretresla tudi mnoga poročila o nasilju proti ženskam. Spomnimo se le številnih posilstev in umorov v Indiji in ugrabitev deklet v Nigeriji. Zdi se, da nasilje nad ženskami celo narašča.
Seveda narašča, in to po vsem svetu. Tu je treba opozoriti na institucionalno, sistemsko odgovornost za ta porast nasilja. Eden izmed razlogov za večje nasilje nad ženskami je namreč militarizacija vsakdanjega življenja. Predvsem od začetka 21.stoletja vidimo izreden porast služb za moške, ki vključujejo takšno ali drugačno uporabo nasilja; ali pa jo vsaj predvidevajo. O tem je veliko pisala francoska sociologinja Jules Falquet. Falquetova opozarja, da se je v razvitem svetu število razpoložljivih delovnih mest za moške zelo zmanjšalo, obenem pa je prišlo do rasti delovnih mest, ki vključujejo uporabo nasilja: vojaki, člani paravojaških sil, vojaki plačanci, osebni telesni varuhi ... Sodelovanje v takšnih službah pa spodbuja vsesplošno nasilnost moških.
Še na en primer nasilja nad ženskami bi želela opozoriti, ki je tudi povezan z vsesplošnim širjenjem zahodne ekonomske ideologije in pa zahodnjaških predstav o uspešnem moškem. Gre za umore mladih nevest v Indiji. Prišlo je silovitega stopnjevanja teh umorov, kajti moški kot najboljšo možnost za hitro pridobitev dobrega gmotnega stanja vidijo doto. Zato je v Indiji v zadnjih letih vedno več primerov, ko moški kmalu po poroki ubijejo svojo ženo, da se lahko še enkrat poročijo in dobijo še eno doto. V preteklosti tega ni bilo oziroma tega vsaj ni bilo veliko. Danes pa je veliko indijskih moških prepričanih, da jim vstop na delovni trg ne bo omogočil zaslužka, ki ga potrebujejo za nakup vseh 'nujnih' statusnih simbolov, in se zato odločijo za uboj neveste ...
Zanimiva je tudi vaša teza, da je gibanje za ženske pravice prispevalo k demokratizaciji političnega procesa. Zakaj tako mislite?
Ni dvoma, da je žensko gibanje prispevalo k demokratizaciji politike. Politika se začenja doma in žensko gibanje se je najprej postavilo zoper avtoritarne strukture družine in gospodinjstva. Ženske so prispevale k demokratizaciji vsakdanjega življenja, tudi k demokratizaciji seksualnosti. Pripadam generaciji, ko si ženske moškemu niso upale reči, naj uporabi kondom, ali pa si niso upale reči, da tudi one želijo dejavno sodelovati v spolnem odnosu in ne biti le njegov objekt. Postavile so se po robu predstavam, da je tepež žensk nekaj naravnega, kar je seveda do pred kratkim 'tiho' priznavalo ali pa vsaj toleriralo sodstvo. Prav tako je zasluga gibanja za ženske pravice, da je bilo priznano, da nekaj takega kot posilstvo v družini sploh obstaja; da poroka ne pomeni, da svoje telo daš v uporabo moškemu. Danes seveda vsi priznavamo, da posilstvo v družini obstaja. In to je zelo pomembno. Poleg tega so ženske demokratizirale izobraževalni sistem in veliko so pripomogle k boju za pravice istospolno usmerjenih.
Ker sem že prej omenila modo. Prav za modo in z njo povezane oglase se zdi, da v službi ustvarjanja dobička manipulirajo s podobo (ne)svobodne ženske.
Mediji včaih prav nevarno 'pačijo' podobo svobodne in avtonomne ženske in manipulirajo s tem, kar so temeljni zastavki feminističnega gibanja. Pravzaprav se včasih zgodi, da te zastavke obrnejo proti ženskam. Poglejte si samo, kakšno žensko seksualnost predstavljajo različni plakati za kozmetiko, Govori se o avtonomni, sodobni ženski, ki ve, kaj hoče. Ampak podoba ženske, ki je opremljena s takšnim besedilom, je pogosto izredno agresivna; njena seksualnost je izredno agresivna in njeno sporočilo je, da želi 'moškega pojesti'. Ne bi se zdaj spuščala v podrobno analizo, ampak tu vidimo podobo ženske, ki pogosto kar vabi k agresivnemu odzivu moškega; k posilstvu pravzaprav. In to se mi zdi zelo nevarno in treba je opozoriti, da to nima nobene zveze s politiko feminističnega gibanja.
Končajva pogovor malo bolj optimistično. Katero je tisto sporočilo, s katerim naj feminizem nastopa danes?
Mislim, da ključno ostaja sporočilo, da je za izboljšanje položaja žensk potrebna sprememba celotnega družbenega sistema. In pomembno je še nekaj. Sprožiti je treba razpravo o nuklearni družini. V feminističnem gibanju smo že zdavnaj opozarjale, da nuklearna družina ni primerna družbena oblika. Da gre za institucijo, ki ne omogoča zares svobodnega razvoja ljudi, ker jih duši. Preveliko breme nalaga na njene člane, preveč zahteva od njih. V preteklosti je obstajalo mnogo družb, v katerih je bil velik del dela opravljen kolektivno, in mislim, da bi tudi zaradi propadanja javnih sistemov skrbi za šibkejše člane družbe morali na novo razmisliti o tem, kaj storiti z nuklearno družino. Kakšno organizacijo družbe bi potrebovali, da bi se vsak od nas lahko razvil v svobodno in avtonomno osebnost, ki pa bi bila še vedno sposobna skupinskega dela in tesnega sodelovanja z drugimi člani družbe.