Popoldne je 1.009 elektorjev začelo postopek izvolitve 12. predsednika Italije, ki bo v Kvirinalu nasledil 89-letnega Napolitana. Ta je odstopil zaradi starosti in utrujenosti. Volilno skupščino sestavlja 630 poslancev spodnjega doma parlamenta in 321 senatorjev ter 58 predstavnikov 20 dežel. Z začetkom volitev se vse druge dejavnosti parlamenta prekinejo in bodo znova stekle šele po izvolitvi predsednika.

Imena kandidatov niso javna
V prvih treh krogih je za izvolitev potrebna dvotretjinska večina, nato pa le še absolutna. Ker naj dveh tretjin glasov ne bi mogel zbrati noben kandidat, se bo prava bitka predvidoma začela šele s četrtim krogom v soboto ali nedeljo. Glasovanje poteka za zaprtimi vrati.

Kandidate za predsednika predlagajo politične stranke in največ možnosti za izvolitev ima načeloma kandidat najmočnejše od njih. Levosredinska Demokratska stranka (PD) premierja Mattea Renzija je za svojega kandidata podprla ustavnega sodnika Sergia Mattarello.

73-letni ustavni sodnik in nekdanji minister za obrambo je politično pot začel v vrstah krščanskih demokratov, a nato prestopil v levosredinski tabor. Njegova najvišja politična funkcija je bilo mesto namestnika premierja v letih 1998-1999 v vladi Massima D'Aleme. Prihaja iz sicilijanske politične družine, njegovega brata je leta 1980 ubila mafija.

PD ima v volilni skupščini manj kot 450 glasov in je daleč od večine, potrebne za izvolitev predsednika, zato mora Renzi poiskati kompromisnega kandidata, ki ga bo podprla še kakšna druga stranka. Kot ključna se je ves čas omenjala predvsem podpora Berlusconijeve konservativne Naprej Italija, druge največje stranke v parlamentu.

A kot pišejo mediji, se Berlusconi z izbiro Mattarelle ne strinja. "Renzi izziva Berlusconija," nastali položaj opisuje časopis La Stampa. Nekdanji premier in medijski tajkun naj bi Mattarelli zameril, da je leta 1990 odstopil kot takratni minister za šolstvo, in sicer v znak nasprotovanja zakonu, ki je favoriziral Berlusconijeve televizijske mreže.

Izvolitev Mattarelle v četrtem krogu bi bila mogoča, če bi zanj skupaj glasovali elektorji iz vrst PD-ja, "odpadniki" iz opozicijskega populističnega gibanja Pet zvezd ter člani leve opozicije.

Ob prvi izvolitvi leta 2006 je Napolitano postal prvi nekdanji komunist, ki je zasedel predsedniški stolček, leta 2013 pa prvi, ki mu je parlament zaupal še drugi mandat. Zaradi starosti je odstopil pred dvema tednoma.