Dr. Oto Luthar, holokavst je eno najpogosteje obravnavanih zgodovinopisnih vprašanj. Zakaj se je treba še vedno ukvarjati s to temo?
Podobno kot drugi prelomni dogodki te vrste je holokavst še vedno aktualen. Ne le zaradi aktualnih dogodkov, ampak zaradi tega, kakšne posledice je to obdobje imelo za človeško zgodovino. Gre za podobne procese, kot jih srečujemo skozi celotno človeško zgodovino, vse od osvajanja drugih celin, ko je prišlo do večjih genocidnih postopkov. Ljudstva Južne, Srednje in Severne Amerike so se spoprijemala z evropskim konceptom poklicanih in nepoklicanih in posledice so nam znane. Nimamo pa jih toliko v zavesti, ker imamo o njih zelo malo podatkov.

V ZDA se zgodovinarji v zadnjih 10 letih zelo veliko ukvarjajo z genocidom nad Indijanci in izhaja vse več razprav, člankov in knjig o tem, kako so te ljudi preseljevali, s kakšnimi izgovori so jih premikali iz prostora v prostor in tako naprej. Pred kratkim je izšla zelo zanimiva razprava ameriškega kolega, ki govori o preselitvi indijanskih plemen s področja današnje zvezne države Tennessee čez reko Misisipi. V nekem trenutku je namreč kolonizacija ameriške celine mejo postavila na tej reki.

Torej holokavst je vendarle nekoliko v ospredju, ker je šlo za industrializirano pobijanje ljudi, za postopke, ki so bili pogojeni z različnimi idejami, ki pa vse izhajajo iz rasizma. Obseg in sistematičnost je tisto, kar še vedno šokira ljudi. Čeprav smo danes navajeni na marsikaj, se ta šok vedno znova vrača. Razlike so v tematizaciji. Enkrat so v ospredju podatki, enkrat posamične intimne zgodbe tistih, ki so bili del tega procesa. Podobno kot na vseh področjih človeškega delovanja velja tudi na tem področju možnost za nova spoznanja.

Morda se zaradi tega, ker priče odhajajo, večji interes postavlja na posamezne zgodbe. Ti redki pričevalci ali pa njihova pričevanja prihajajo v ospredje. To se mi zdi tudi prav, ker to je tista raven, ki jo ljudje najlažje podoživljajo in razumejo.

Kako si lahko razložimo to, da je bil holokavst v 20. stoletju sploh mogoč?
Človeška zgodovina je po eni strani tudi zgodovina spopadanja in obračunavanja z drugimi. Na začetku so to bila sosednja plemena, potem bolj organizirane državne strukture, od fevdalnih tvorb, kraljestev, cesarstev in tako naprej. Zelo pogosto je bilo osvajanje povezano s fizičnim uničenjem. Ampak večina teh stvari ostane zamolčanih.

Če beremo Pavla Diakona, ki je pisal o langobardski zgodovini v 9. stoletju, beremo, kako so Franki langobardski upor zatrli tako, da so premaganim sovražnikom rezali nosove, ušesa in tako naprej, skratka, jih za naprej onemogočali.

Spomnimo se samo osvojitve Carigrada. Tri dni po osvojitvi so napadalci še vedno plenili po mestu, pobijali in posiljevali. Človeška zgodovina je žal vedno bila in je še vedno povezana z iztrebljanjem nasprotnika. Zato je to na neki način sestavni del naših življenj. Seveda pa se percepcija tega dogajanja spreminja.

S kultiviranjem, s civilizacijo se to umika, takšnih dogodkov je manj, zato je seveda dogodek, ki se zgodi sredi 20. stoletja, tako nepojmljiv. V 19. stoletju bi še nekako bil razumljen. Če pogledamo kolonizacijo Afrike ali Azije, je to vedno povezano tudi z zasužnjevanjem ljudstev, ki so tam živela. O tem pa imamo malo podatkov, malo ustnih virov se je ohranilo, zato nam je ta stvar manj prezentna. Vmes je bilo teh ekscesnih situacij manj in zaradi tega med drugim tudi ta šok.

Lahko bi rekli, da ima nekaj, kar se zgodi sredi 20. stoletja, svojo predzgodovino v prejšnjih stoletjih, dinamika, okoliščine in način izvedbe pa se razlikujejo.

S tehnološkim razvojem se zgodi sprememba v tem načinu eliminiranja nezaželenih. Če imamo sredstva, s katerimi lahko v enem dnevu sprocesiramo 10.000 ali tudi 40.000 ljudi, jih ubijemo oziroma odstranimo, je to v primerjavi s prejšnjimi obdobji šokantno.

Zakaj se zdi, da predvsem v zadnjih letih prihaja do relativizacije nacističnih zločinov in da se kljub materialnim dokazom in dokumentom vedno pogosteje pojavlja celo zanikanje holokavsta?
To je pomembno vprašanje. V prvih 15–20 letih povojnega obdobja je vladal strah na obeh straneh tako žrtev kot storilcev. Pri žrtvah dejansko, da se to lahko ponovi. Pozabljamo, da je bil nacizem in fašizem v ZDA, Veliki Britaniji in še kje zelo močan in ljudje, ki so zbežali, niso vedeli, kaj se jim lahko zgodi. Še posebej po nürnberškem in pozneje frankfurtskem procesu, ki je neupravičeno potlačen, so pa tam Nemci, torej nemške sodne oblasti obračunavale z zločinci, in je zato pomemben, nikoli pa tako razkričan kot nürnberški, so storilci dobili občutek, da se jim njihovo dejanje lahko maščuje. Strah je bil na obeh straneh.

Stvari se spremenijo v 70. letih, ko nastopi naslednja generacija, torej tisti, ki so bili premladi za sodelovanje v vojni. Tu je pomembna tudi prizma svobode govora. En tak ekscesen primer je članek nekega lyonskega profesorja za Le Monde o plinskih celicah, češ da tega ni videti, ko obiščemo prizorišče zločinov. Tedaj pride do nenavadne situacije, ko Noam Chomsky brani svobodo govora tega človeka, ki ga akademske sredine napadejo. Tedaj se začne nekaj, kar Francozi poimenujejo negacionizem in se seli po Evropi.

Sredi 80. let srečamo v Nemčiji tako imenovani spor zgodovinarjev, ki je potekal med nekom, ki pravi, da je treba upoštevati tudi trpljenje Nemcev, in drugimi, ki pravijo, da je do trpljenja Nemcev prišlo zaradi tistih, ki so jih Nemci preganjali. Ob koncu 90. imamo zanimiv proces, ko revizionist David Irving napade kolegico Deborah Lipstadt zaradi tega, ker ga ta obtoži revizionizma in negacionizma. Organizirajo velik proces. Njen zagovornik je bil isti odvetnik kot odvetnik princese Diane, ko je želela izposlovati boljše ločitvene pogoje. In Lipstadtova na sodišču zmaga. Pozneje sicer tega istega Davida Irvinga v Avstriji aretirajo in ga za nekaj časa zaprejo. Videti je, kot da stvari še vedno potekajo normalno, ampak take situacije se ponavljajo.

V Sloveniji, kjer do konca 80. nismo bili soočeni z nobeno, kaj šele javno razpravo, kaj se je v resnici zgodilo in ali je slovenski prostor povezan s holokavstom, doživimo konec 80. let sistematično desekracijo judovskega pokopališča na Žalah, kjer skupina neznancev, kot piše v policijskem zapisniku, poslika spomenike s kljukastimi križi; sistematično. Tedaj se tudi v tem prostoru začenja, najprej sramežljivo, potem pa odprto in agresivno razprava o tem, da je treba rehabilitirati tudi Nemce, saj da so bili pod pritiskom hegemonih Judov, še posebej v urbanih središčih, kjer so prevzemali vse vodilne položaje. In če poslušate gospoda Brščiča, vam bo znal postreči s kakšnimi še bolj pikantnimi interpretacijami. V zadnjem času se mu pridružuje tudi njegova sopotnica in rezultat je tipični negacionizem, češ, stvari je treba pogledati tudi z druge strani, treba jih je uravnotežiti, da ni kriva samo ena stran, krivi sta vedno obe. To je tipični diskurz.

In ravno zaradi tega je treba te stvari vedno znova analizirati, dekonstruirati in pokazati, kaj se je v resnici zgodilo. Žal je ta razprava skoraj vedno omejena na čas konec januarja, ko imamo dan spomina na žrtve holokavsta.