Catherine Ashton je v ponedeljek dejala: "Ko vidimo, kaj se je danes zgodilo v Toulousu, ko se spominjamo, kaj se je zgodilo na Norveškem pred letom dni, ko vemo, kaj se dogaja v Siriji, ko vidimo, kaj se je zgodilo v Gazi in Sderotu in na drugih koncih sveta, se spominjamo mladih ljudi in otrok, ki so izgubili svoja življenja." Ashtonova je s tem želela opozoriti nam vsem znano dejstvo, da so otroci po vsem svetu podvrženi različnim oblikam terorja. Da ni mogla iti mimo Sderota, mesta na jugu Izraela, in pa Gazo, je popolnoma razumljivo. To izjavo je namreč podala na konferenci Združenih narodov o palestinskih beguncih, ki je potekala v Bruslju.

A je bila omemba otrok iz Gaze očitno dovolj, da je izzvala ostre odzive izraelske vlade pod vodstvom Benjamina Netanjahuja, ki je Ashtonovo posredno napadel z izjavo: "Bil sem še posebej vznemirjen nad primerjavo med namernim pokolom otrok in kirurškimi obrambnimi posegi izraelske vojske v Gazi." Zunanji minister Avigdor Lieberman je dodal: "Otroci, na katere naj se Ashtonova osredotoči, so otroci, ki živijo na jugu Izraela v nenehnem strahu pred raketami iz Gaze. Izrael je najbolj moralna država na svetu." Obrambni minister Ehud Barak pa je povedal, da ga je izjava Ashtonove "razjezila", saj naj bi bila "daleč od resničnosti".
Kirurški posegi v Gazi?
Gaza je največje koncentracijsko taborišče na svetu. Na 380 kvadratnih kilometrih se stiskata že blizu dva milijona ljudi. Stanje je najhujše v posamičnih betonskih taboriščih, kot je Šati, kjer na pol kvadratnega kilometra životari 82.000 registriranih beguncev iz nekdanjih predelov Palestine, pri čemer gre za uradne podatke UNRWE-ja, Agencije Združenih narodov za palestinske begunce. 56 odstotkov prebivalcev Gaze je otrok. Kot v poročilu Bearing the brunt again (Ponovno prejeli udarec) opozarjata človekoljubni organizaciji, palestinska Al Mezan ter Mednarodna Save the Children, so otroci iz Gaze zelo pogoste in namerne žrtve nasilja izraelskih vojaških sil. V zadnjih desetih letih so izraelski vojaki pobili že skoraj tisoč otrok iz Gaze. Samo med operacijo Cast Lead (dobesedno pomeni Vreči svinec) (december 2008 – januar 2009) so jih ubili 353.

Posebni odbor Združenih narodov pod vodstvom ameriške sodnice Mary McGowan Davis je pozneje ugotovil, da izraelska vojska v Gazi sploh ni določila vojaških tarč, torej tarč, na katere je upravičeno streljati. Iz tega je mogoče izpeljati le to, da je bila celotna Gaza tarča operacije Cast Lead. Tudi taborišča, kakršno je Šati. Nadalje je poročilo McGowan Davisove z zaskrbljenostjo poudarilo, da odboru ni uspelo ugotoviti, ali je Izrael sploh preiskal hude vojaške incidente, ki so jih po poročanjih številnih človekoljubnih organizacij takrat zagrešili izraelski vojaki. Med drugim je prišlo tudi do napadov na šole Unrwe, v katere so se zatekli civilisti, vojska pa jih oblegala z belim fosforjem, po mednarodnih konvencijah prepovedanim orožjem. Eden izmed odmevnejših zločinov izraelskih vojakov je bil poboj družine Al Samuni na vzhodu mesta Gaza. Celotni, razširjeni, družini so izraelski vojaki ukazali, da se mora nastaniti v eni sami hiši, potem pa so to hišo tri dni obstreljevali in preprečevali ambulantnim vozilom dostop do NJE. Amnesty International je takrat navajal: "Otroci so tri dni brez hrane in vode ležali v ruševinah zraven trupel sorodnikov." Ubitih je bilo 29 članov družine Al Samuni, med njimi številni otroci, kar pa ni bil edini »kirurški« poseg izraelske vojske med operacijo Cast Lead.

Izraelski vojaki so z zemljo zravnali celotne soseske, zato ne preseneča, da je bila velika večina od 1.409 ubitih Palestincev civilistov. Poleg politične so vojaki uživali tudi precejšnjo versko podporo. Že maja 2007 je eden izmed vplivnejših rabinov Mordečaj Elijahu poslal tedanjemu premierju Ehudu Olmertu javno pismo, v katerem je med drugim zapisal, da so vsi prebivalci Gaze kolektivno odgovorni za Hamasove rakete, in sklenil, da tako "ni popolnoma nobene moralne prepovedi glede nediskriminatornega pobijanja civilistov med potencialno vojaško operacijo v Gazi".

Operacijo Cast Lead je obsodila širša mednarodna skupnost. Predsednik Generalne skupščine ZN-a, sicer nekdanji katoliški duhovnik in zunanji minister Nikaragve, Miguel D'Escoto Brockmann, jo je označil za genocidno, izraelski politični vrh pa Brockmanna za antisemita. Tako kot zdaj za antisemitko označuje Ashtonovo.
Boj proti terorizmu?
"Razjarjeni" obrambni minister Barak je znan tudi po tem, da je arhitekt zapore Gaze, pod katero je to območje že od leta 2006. Izrael vztraja, da je zapora namenjena boju proti Hamasu in posledično terorizmu. Toda med proizvode, ki jih je Barak uvrstil na seznam stvari, ki imajo prepovedan vstop v Gazo, so tudi otroške igrače, sladkarije, glasbila, odeje in podobno. Premier Olmert je po navajanju številnih izraelskih medijev dejal: "Prebivalcem Gaze ne bomo dovolili, da živijo udobno in prijetno.« Spet, 56 odstotkov jih je otrok. Izraelska človekoljubna organizacija Giša se je dokopala do tajnih vladnih dokumentov, v katerih je z matematičnimi formulami izračunano, kako je mogoče z zaporo počasi dušiti Gazo oziroma njene ljudi. V Gazi zato vlada tudi zdravstvena kriza, ki občasno dosega izredne razmere, in nemalokrat se dogaja, da otroci umirajo zaradi pomanjkanja zdravil in izpadov električne energije v bolnišnicah.

Tretji morilci otrok so ostrostrelski stolpi, ki obkrožajo Gazo oziroma so sestavni del izraelskega vojaškega zidu, ki obkroža to območje. Redko mine dan, da z omenjenih stolpov ne streljajo na Palestince, tudi otroke iz najrevnejših družin, ki na prostem pobirajo kamenje za gradbeni material, ki je prav tako na izraelskem seznamu prepovedanih dobrin. Na to opozarja tudi poročilo Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev z naslovom Between a Fence and a Hard Place (Ime poročila nima smiselnega prevoda v slovenščino, izhaja pa iz angleške fraze "between a rock and a hard place”, kar bi se v slovenščino lahko prevedlo kot "med kladivom in nakovalom).
Korak nazaj
Ashtonova je po množici kritik iz Tel Aviva, ki še vedno ne pojenjajo, stopila korak nazaj in dejala, da jo "žalosti, ker so bile njene besede izkrivljene …", pa čeprav je bilo njihovo sporočilo popolnoma jasno: otroci so najbolj nedolžne žrtve nasilja, pri čemer ne sme biti pomembno, kje na svetu so se rodili. Ob tem je še dodala, da "ni delala nobenih primerjav med to tragedijo (ubojem treh judovskih otrok v Toulousu) in dogajanjem na Bližnjem vzhodu". Primerjava verjetno res ni na mestu. En pokol je zagrešil – milo rečeno - blaznež, druge pa izvaja najmočnejša vojska na Bližnjem vzhodu z najbolj izpopolnjenim orožjem na svetu.