Pred predsednikom republike Koehlerjem je v skladu z ustavo priseglo tudi 15 ministrov novega kabineta.
Spet odločilni liberalci
Liberalna stranka je do uveljavitve stranke zelenih (v 80. letih) in stranke levih (po združitvi vzhodnonemškega PDS-ja z levimi gibanji v Zahodni Nemčiji pred 6 leti, kar je razširilo nabor parlamentarnih strank) pogosto veljala za jeziček na tehtnici. Medtem ko je večinoma sodelovala v desničarskih koalicijah, je njen voditelj Schell (ko je postal predsednik države, ga je nasledil Genscher) z vstopom v vlado Willyja Brandta in pozneje Helmuta Schmidta na začetku 70. let pripomogel k temeljitim spremembam v politični usmeritvi takratne ZR Nemčije (odpiranje na vzhod, soodločanje delavcev, kritičnejši odnos do Nata).
Liberalci so bili tudi tisti, ki so l. 1982 prekinili sodelovanje s SPD-jem in se povezali s CDU/CSU-jem v desnosredinsko koalicijo, ki je pod kanclerjem Kohlom vladala vseh 16 let (do 1998), zaznamoval pa jo je čas ponovne združitve Nemčije. Prvič od leta 1994 ima Nemčija spet "čisto meščansko večino, skrajneži z desne in leve v tej državi nimajo besede, začenjamo znova", je svoje pojmovanje na nedeljskem kongresu stranke pojasnil voditelj FDP-ja in novi podkancler ter zunanji minister Guido Westerwelle. Pohvalil se je tudi, da je njegovi majhni stranki, ki zastopa predvsem podjetniške interese različnih slojev, uspelo v vladni program vnesti prav vseh 20 predvolilnih zahtev.
Opazovalci menijo, da je sredinska kanclerka Merklova, ki prihaja iz nekdanje Vzhodne Nemčije, še edina zagovornica socialnih vrednot v tržnem gospodarstvu v novem kabinetu, ki se je z vso močjo usmeril v spodbujanje gospodarstva in olajšave poslovnežem, čeprav na račun socialne varnosti.
Pomenljiv je naslov, pod katerega so strnili 6.137 vrstic koalicijskega vladnega programa - "Rast, izobraževanje, ohranjanje". Pred štirimi leti so dokument velike koalicije naslovili še "Skupaj za Nemčijo - s pogumom in človečnostjo". Nova vlada namerava spodbuditi konjunkturo z znižanjem davkov za 7 milijard in s prihrankom pri dajatvah delodajalcev za zdravstveno zavarovanje v višini 14 milijard (predlog prejšnje vlade). Obseg znižanja naj bi do 2011 presegel 20 milijard, vendar bodo povišali proračunske izdatke in zadolžitev.
Za boljše razpoloženje volivcev bodo takoj povišali otroške dodatke za 20 evrov in znižali davčne obdavčitve družin z več otroki. Glede perečih težav zdravstva se za zdaj še niso poenotili. Finančna prerazporeditev bo prizadela zvezne dežele in posebno lokalne skupnosti, ki so se v okviru prejšnjega svežnja lotili naložb v javno infrastrukturo in premoščanja krize z javnimi deli, saj bo zanje zmanjkalo denarja.
Najvplivnejši Schauble
Največje presenečenje nove vlade je vzpon dozdajšnjega notranjega ministra 67-letnega Wolfganga Schaubleja na najpomembnejši položaj finančnega ministra, ki ima pravico veta do vseh ključnih odločitev. Schauble velja za skrajno konservativnega politika, ki so mu doslej očitali, da želi pravno državo spremeniti v državo pod popolnim nadzorstvom. Po odhodu Kohla in uveljavitvi Merklove je bil nekaj časa predsednik CDU-ja in vseskozi v nenajboljših odnosih s kanclerko, ki mu je 2004 preprečila kandidaturo za predsednika države.
Očitno je Schauble kompromis med krili znotraj CDU-ja, ki se ni mogel upreti zahtevam FDP-ja, če je hotel sestaviti koalicijo. Schauble je minister na invalidskem vozičku. Hrom je postal od atentata, ki ga je leta 1990 nanj izvedel duševni bolnik, ko ga je zadel s tremi streli. Med koalicijskimi pogajanji se je izkazal kot edini mogoči kandidat, ki bi ob temeljiti spremembi vladne strategije zmogel obvarovati državno blagajno pred neobvladljivim povečanjem dolga. Toda vlada je že napovedala, da ji v njenem mandatu ne bo uspelo uravnotežiti proračuna.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje