Prejšnji teden je ameriški časopis Washington Post poročal, da v ZDA želijo, da Ukrajina pokaže pripravljenost na pogovore, saj naj bi Washington skrbelo, da bi Kijev s preveč nepopustljivim pristopom lahko škodoval svoji mednarodni podpori. Po poročanju Washington Posta so višji ameriški uslužbenci Kijev pozivali, naj pokaže pripravljenost za pogajanja z Rusijo in opusti javno zavračanje razprave o koncu vojne, dokler je predsednik Rusije Vladimir Putin.

A kot piše Washington Post, pozivi Washingtona Kijevu v resnici niso zares namenjeni temu, da bi Ukrajino prisilili za pogajalsko mizo, ampak gre za preračunljiv poskus zagotoviti, da vlada v Kijevu "pokaže etično držo" in ohrani podporo mednarodnih podpornikov, ki že kažejo znake zaskrbljenosti, da bi se vojna lahko zavlekla v leta.

Časopis še piše, da tovrstne razprave nakazujejo, kako zapleteno je postalo stališče Bidnove administracije do Ukrajine, ko ameriški predstavniki javno izražajo podporo Kijevu z orjaškimi količinami pomoči, "kolikor dolgo bo treba", hkrati pa upajo na razrešitev konflikta, ki je v zadnjih osmih mesecih zadal hud davek svetovnemu gospodarstvu in sprožil strahove pred jedrsko vojno.

Sorodna novica Zelenski postavil pogoje za pogajanja z Rusijo

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je v torek nato dejal, da je pripravljen na pogovore z Rusijo, vendar le na pristna pogajanja, ki bodo vsebovala vrnitev zasedenega ukrajinskega ozemlja, zagotovilo odškodnin za ruske napade in kazni za odgovorne za vojne zločine.

Ukrajina je sicer po besedah Zelenskega že večkrat predlagala takšne pogovore, vendar so "vedno dobili nore ruske odgovore z novimi terorističnimi grožnjami, napadi, obstreljevanjem ali izsiljevanjem," kot je dejal ukrajinski voditelj.

Namestnik ruskega zunanjega ministra Andrej Rudenko pa je odgovoril, da Rusija ne postavlja nikakršnih pogojev za mirovna pogajanja, računa le na "dobro voljo" Kijeva. Ob tem je poudaril, da je bila Rusija na pogajanja vedno pripravljena.

"Ukrajina je enostransko sprejela odločitev, ki ji prepoveduje mirovna pogajanja z Rusijo. To je njihova odločitev. Mi smo vedno izražali pripravljenost na takšne pogovore – nismo bili mi tisti, ki smo jih prekinili," je dodal Rudenko.

Skratka, po skoraj devetih mesecih vojne in sedem mesecev po tem, ko so popolnoma razpadla mirovna pogajanja, skoraj takoj za tem pa še pogovori o mirovnih pogajanjih, namesto njih pa je politični prostor zasedla jastrebovska retorika na vseh ravneh parketa, od Washingtona do Bruslja, retorika, ki predvideva zgolj neskončno oboroževanje Ukrajine, ne pa tudi skiciranja kakršnega koli zemljevida miru, je zdaj nastopil pingpong treh strani glede tega, kdo je tisti, ki zares preprečuje mirovna pogajanja.

Kdo lobira proti pogajanjem?

Osrednjo vlogo po mnenju številnih analitikov tu igrajo ZDA, ki naj bi po nekaterih virih načrtno lobirale pri Zelenskem, da se ne pogaja z Rusijo, podobno, kot je to počela Velika Britanija, ko je takratni premier Boris Johnson junija, ko se je šušljalo o pogajanjih, nenapovedano obiskal Zelenskega v Kijevu in mu odsvetoval pogajanja, kar je potrdil pozneje tudi v pogovoru s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom.

Sorodna novica "Biden je bil na napačni strani zgodovine v skoraj vseh vprašanjih"

Novinar liberalne ameriške politične revije Jacobin Branko Marcetic, sicer avtor knjige o Bidnu z naslovom "Včerajšnji človek", je v pogovoru za MMC povedal, da je imelo vsako obdobje te vojne drugačne politične razloge, zakaj so pogovori propadli.

"Pred vojno so ZDA zavrnile pobudo Kremlja, da bi se pogajali okoli Nata, čeprav ni popolnoma jasno, zakaj. Putin naj bi nato zavrnil ponudbo Ukrajine na dan začetka invazije, kar je bila prav gotovo ena njegovih najbolj katastrofalnih odločitev – poleg vojne same. Marčevski pogovori med Ukrajino in Rusijo, pri katerih je bila posrednica Turčija, naj bi obrodili nekaj sadov, a je Ukrajinska Pravda pozneje poročala, da so propadli zaradi kombinacije odkritja pokola v Buči, s katerim bi imel Zelenski velike težave prodati idejo mirovnega sporazuma v javnosti, in nenadnega obiska takratnega britanskega premierja Borisa Johnsona, ki je Zelenskemu sporočil, da Zahod ne bi podprl kakršnega koli dogovora, ki bi ga podpisal."

"Potem sta vsakršno možnost pogajanja in dogovora zatrla dva dogodka: uspešna ukrajinska protiofenziva in ruski umik, ki je Ukrajini vzbudil apetite po ponovni priključitvi vseh ozemelj, ki jih je izgubila po letu 2014, zaradi česar je Zelenski tudi uradno zavrnil pogajanja z Rusijo, dokler je na oblasti Putin, in Putinova odločitev, da si nezakonito priključi osvojena ukrajinska območja, nad katerimi je imel krhek nadzor," razlaga Marcetic.

Demokrati razklani

Kje je tu vloga ZDA? Za zdaj trdno v rokah demokratov. Marcetic opozarja, da je situacija, ko gre za to, kdo točno zavira pogajanja, celo znotraj demokratske stranke precej kompleksna – manjšina bi se rada izognila jedrski vojni in si želi pogajanj, večini pa do tega ni.

"V zadnjih osmih mesecih je v javnem diskurzu o vojni v Ukrajini vzniknila vsesplošno razširjena narativa: ruski predsednik Putin je hitlerjanski norec, trdno odločen prevladati Evropi, če ne svetu, zato so dialog in pogajanja nesmiselni. Putin se ne bo pogovarjal, izjave ruskih predstavnikov o nasprotnem so zgolj zvijača, in tudi če ne bi bile, bi bili pogovori nemoralni – "nagrada" agresorski državi – in bi dejansko situacijo naredili še nevarnejšo, ravno tako, kot je popuščanje nacistični Nemčiji pripomoglo k vojni."

"Edini način za končanje vojne je prek vseobsegajoče sile na vojaški strani in s ponižanjem ruskega voditelja ali pa njegovo odstavitvijo. Tako uokvirjeno je diplomacija s ciljem deeskalacije in iskanjem poti iz konflikta, preden se sproži jedrska katastrofa, v Washingtonu postala skoraj zločin," kot je v Jacobinu zapisal Marcetic, pri čemer je oznako "skoraj zločina" povzel po mnenjskem članku urednika revije Politico Richu Lowryju.

Progresivna struja poslala pismo – in ga po 24 urah umaknila

Ob tem je treba opozoriti na novico, ki jo je večina svetovnih medijev ignorirala ali pa potisnila nekam na zadnje strani – konec oktobra je predsednica progresivne poslanske skupine v kongresu Pramila Jayapal po le enem dnevu in razgreti razpravi znotraj demokratske stranke umaknila pismo, ki ga je 30 progresivnih članov kongresa, vključno z Alexandrio Ocasio-Cortez, Ilhan Omar, Ayanno Pressley in Rashido Tlaib, poslalo Bidnu in v katerem so predsednika pozvali k neposrednim pogovorom z Rusijo, da bi končali vojno v Ukrajini.

Pramila Jayapal se je ob umiku pisma izmotavala, da je šlo pri objavi pisma za napako in da je bilo napisano pred meseci, razmere pa da so se v tem času spremenile. Guardian navaja ozadje "bizarnih 24 ur za politiko demokratov", ko je progresivna poslanska skupina vodila poziv za neposredne pogovore z Moskvo, čemur sta sledila ogorčen odpor zmernejše struje demokratov in neroden umik progresivcev.

V pismu so progresivni demokrati Bidna pozvali, naj začne “odločna diplomatska prizadevanja" za "dogovor in premirje". Ob tem so poudarili, kako je vojna privedla do svetovne lakote in revščine ter tudi do visokih cen goriva in hrane v ZDA, zato da bi morala biti prva prioriteta Washingtona, da "si prizadeva za hiter konec vojne".

Morda najspornejši del pisma je bil predlog, da Biden razmisli o "spodbudah, ki bi končale sovražnost, vključno z neko obliko sproščanja sankcij" za Rusijo.

Pismo je bilo deležno ostrih kritik več demokratskih predstavnikov in leden odziv Bele hiše. Mediji so vse skupaj interpretirali kot prvi znak napetosti glede Ukrajine znotraj demokratske stranke, ki je do zdaj trdno stala za Bidnovo brezpogojno podporo Kijevu v njegovem boju, da brani svoja ozemlja.

Pogrom je bil tako srdit, da je bila Pramila Jaypal prisiljena že po nekaj urah podati "pojasnilo". “Naj bom jasna: demokrati smo enotni v brezpogojni podpori Ukrajine v njenem boju za demokracijo in svobodo v luči nezakonite in nezaslišane ruske invazije, in nič v pismu ne zagovarja spremembe te podpore," je dejala.

Bela hiša je medtem odgovorila z Bidnovim pristopom od samega začetka – da bo Ukrajina sama odločila, kdaj in kako se bo pogajala z Rusijo.

"Nezaslišani" pozivi k miru

Marcetic je v pogovoru za MMC na vprašanje, kaj je v resnici v ozadju tega umika, dejal, da so demokrati, ki so pismo napisali, podali vrsto izgovorov, zakaj so se umaknili, a da so vsi ti izgovori izjemno neprepričljivi, saj so nekateri od njih pismo podpisali septembra, in ne "v začetku vojne", kot se izgovarjajo. Poleg tega je neimenovani vir za Vox povedal, da je pismo osebno odobrila vodja progresivne struje.

Sorodna novica Igra imperijev: grožnja Rusije kot krinka apetitov ZDA v Ukrajini?

"Poskusili smo z najbolj milo testno obliko diplomacije, jih dobili po glavi in nemudoma klonili pod pritiski," je povedal eden izmed razočaranih članov osebja. Častna izjema fiaska s pismom je kongresnik Ro Khanna, ki pismo vztrajno podpira.

A zakaj bi tak poziv sploh veljal za tako nezaslišanega? Namreč, še celo med hladno vojno je obstajal komunikacijski kanal med ZDA in Rusijo, danes pa se zdi, da si za vsak poziv k diplomatskim prizadevanjem za rešitev vojne označen za "putinista".

Marcetic na to odgovarja, da je v ZDA po ruski invaziji izbruhnilo nacionalistično politično ozračje, podobno tistemu po 11. septembru, samo da v tem primeru ZDA sploh napadene niso bile.

"Podobno kot v tistem obdobju in v prejšnjih obdobjih vojne vročice je vse, kar odstopa od uveljavljene narative, označeno kot izdaja, propaganda, simpatiziranje s sovražnikom itd., in v to je, na žalost in skrb vzbujajoče, postala vključena tudi ideja diplomacije," pravi Marcetic, ki meni, da je eden poglavitnih razlogov za tako brezkompromisno držo ZDA do Rusije Putinova "nesmiselna provokacija", ko se je leta 2016 Rusija poskušala vmešati v ameriške volitve.

Demokrati do danes verjamejo, da je prav zaradi teh akcij Hillary Clinton izgubila proti Donaldu Trumpu.

Se v Ukrajini bije posredna vojna med ZDA in Rusijo?

Zaradi vloge, ki jo ZDA igrajo v vojni v Ukrajini, ko gre za zalaganje z orožjem, obveščevalnimi podatki in usposabljanjem, pa tudi pri odvračanju Kijeva od pogajanj, mnogi bolj kritične narave že govorijo o t. i. posredni vojni med ZDA in Rusijo, ki se bije na bojiščih po Ukrajini.

Ko so se pojavili prvi namigi o tem, so jih mnogi označili za rusko propagando, a na seznamu tistih, ki so jo do zdaj označili kot tako, najdemo med drugim neimenovanega predstavnika Trumpove ekipe za državno varnost (v pogovoru za Yahoo), nekdanjega direktorja Cie in nekdanjega obrambnega ministra Leona Pannetto ter demokratskega kongresnika Setha Moulsona, medtem ko je šla Fiona Hill, vplivna predstavnica za državno varnost pod Bushem in Trumpom, celo tako daleč, da je dejala, da ZDA z Rusijo že bije tretjo svetovno vojno.

Marcetic pravi, da je dovolj, če uporabimo zdravo pamet: "ZDA so Ukrajino opremile z neprecedenčno vojaško pomočjo – približno v višini celotnega ruskega letnega proračuna za vojsko – in pomagajo v vojni z usposabljanji, vojaško strategijo, obveščevalnimi podatki, ki so privedli do atentatov na ruske generale in napadov na ruske vojaške ladje itd. Če to ni posredna vojna, potem sploh nič ni."

Na vprašanje, kaj bi bil lahko cilj take posredne vojne, pa Marcetic pravi, da je resnica verjetno najbližje tistemu, kar je dejal ameriški obrambni minister Lloyd Austin: da je cilj oslabiti Rusijo.

Dopisnik RTV Slovenija iz Bruslja Igor Jurič se s tem ne strinja in pravi, da je teorija o posredni vojni med ZDA in Rusijo "preveč na prvo žogo".

"Dejstva so namreč jasna: Rusija je napadla suvereno državo, in to že leta 2014, ko je zasedla Krim. Ukrajina se zgolj brani, za kar ima pravico po vseh določilih mednarodnega prava. Drži – ZDA in zahodne države podpirajo Ukrajino v njenem boju, ampak zato še ne moremo reči, da gre za posredno vojno."

"Je pa res, da gre tu za spopad dveh sistemov – Ukrajine, ki si želi demokracije zahodnega tipa, in Rusije, ki, če sodimo po izjavah Putina, Medvedjeva, patriarha Kirila …, vodi neke vrste 'sveto vojno' proti Zahodu in njegovim vrednotam ter za nekakšno obnovo sovjetskega imperija," pravi Jurič.

Sorodna novica Ko vojno zamegli propaganda družbenih omrežij: "Novinarstvo je blizu klinične smrti"

Kje je vloga Evrope pri reševanju konflikta?

Jurič se tudi ne strinja s tezo, da se je EU izkazal kot precej šibka entiteta, ko gre za poskuse diplomatskih prizadevanj rešitve vojne.

"Od začetka vojne sta s Putinom po telefonu govorila Macron in Scholz, v Moskvi je bil avstrijski kancler, tudi madžarski zunanji minister, čeprav ta predvsem zato, da je Budimpešti zagotovil dobave plina in nafte. V zadnjem času je bila cela vrsta klicev med ruskim obrambnim ministrom in nekaterimi njegovimi zahodnimi kolegi, ne smemo pozabiti na Turčijo, ki je tudi precej zaslužna, da je prišlo do dogovora z Rusijo o izvozu ukrajinskega žita čez Črno morje."

"Tako, da ne moremo reči, da diplomacije ni. Bi bilo pa seveda bolje, če bi je bilo več. Ampak to je tako kot v življenju – za pogovor sta potrebna dva, in dokler eden pretepa in brca drugega, je tak pogovor nemogoč. Za t. i. tiho diplomacijo pa morda sploh ne vemo. Je pa dejstvo, da se je težko pogovarjati o diplomaciji, dokler Rusija z raketami in letalniki uničuje ukrajinsko civilno infrastrukturo," še meni Jurič, ki kot Putinov cilj vidi razbiti enotnost med članicami EU-ja in spodkopati javno podporo ukrepom proti Rusiji in neomajni pomoči Ukrajini.

"Za zdaj se je pri tem uštel, tako kot pri predvidevanju, da bo Ukrajina padla po le nekaj dneh vojne," pravi.

Dva pola znotraj EU-ja in Nata

A tudi sama Eevropska unija in Nato sta v zakulisju bolj razklana, kot se zdi.

Washington Post je o tem poročal aprila, Wall Street Journal pa konec maja, in sicer, da obstaja razkol znotraj Nata glede pogajanj, ki jim je bil naklonjen blok pod vodstvom Nemčije in Francije, blok pod vodstvom ZDA in Velike Britanije pa je zagovarjal nadaljevanje vojne.

Tudi turški predstavniki so se podobno pritožili, da si nekatere članice Nata bolj želijo, da se vojna nadaljuje.

Marcetic v odgovoru na vprašanje, kam se je izgubila vloga Evrope pri vsem tem, skrajno neposreden: "Kar se tiče Evrope, je ta vojna pokazala, da je Evropa v večji meri nepomembna."

"Čeprav sta Francija in Nemčija najpomembnejši sili EU-ja, so bile njune pobude za pogovore popolnoma prezrte, državi pa sta nazadnje nejevoljno privolili tako v vojaško pomoč Ukrajini kot v ameriške sankcije, pri čemer te uničujejo njuni gospodarstvi in bodo privedle do hudega trpljenja ljudi to zimo. S to vojno dobivamo nekaj občutka, kako omejena je v resnici Evropa, ko gre za njeno neodvisnost od Washingtona."