V filmu glavni lik, ki ga upodablja Jeremy Renner, opravlja morda najbolj stresno delo na terenu – razstavlja bombe. Ko se mu misija končno izteče in se vrne domov k ženi in pravkar rojenemu sinu, je vse, kar si želi, da bi se končno spet vrnil na teren. In se. Vojna kot najmočnejše mamilo. In določen delež tega je tudi v vojnem dopisništvu, novinarskem poslu, polnem adrenalina, a tudi polnem frustracij, izgub in osebnih stisk. Nekatere so tako močne, da morajo novinarji poiskati strokovno pomoč.

Tudi zgoraj citirani Hedges se je dobro spoznal s pastmi vojnega dopisništva – le, da v njegovem primeru ni šlo za psihične travme, ampak za objavljanje lažnih izpovedi domnevnih iraških oporečnikov, s katerimi je ameriška vlada zbirala argumente za napad na Irak.
A to je že druga zgodba. Anthony Feinstein, kanadski doktor psihiatrije in začetnik obravnave duševnega zdravja vojnih poročevalcev, se ukvarja s psihičnimi motnjami in depresijami, za katerimi trpijo vojni dopisniki, ki pa se – podobno kot vojak v Bombni misiji – vseeno vedno znova vračajo v prve bojne linije.

Travme, ki terjajo svoj davek
V svojem članku War Photography: The Physical and Psychological Cost (Vojna fotografija: Fizična in psihološka cena), objavljenem v časopisu The Journal of Humanities in Rehabilitation, se spominja pacientke, ki so jo k njemu napotili, potem ko je bila na urgenco pripeljana zaradi simptomov možganske kapi. Čeprav s slike možganov ni bilo videti nobenih posebnosti, pa je nevrološka preiskava pokazala določene znake, ki so nakazovali na psihološko travmo.

Po njunem srečanju se je slika razjasnila – travma, ki jo je izkusila v dobrem desetletju poročanja s prvih bojnih linij, je terjala svoj davek. In ko se je vrnila s kriznih žarišč, se je pekel zanjo šele začel. Stisko je skrivala, tesnobnost pa reševala z alkoholom. Na Feinsteinovo vprašanje, zakaj ni poiskala pomoči, pa je odgovorila: "Ne razumete mojega poklica. Če si čustveno nestabilen, te ne bodo nikoli več poslali na tovrstne misije. To pomeni konec tvoje poklicne poti. Životariš naprej, vendar ne pokažeš, kako čutiš. To vemo vsi."
Ob tem razkritju se je Feinstein, profesor psihiatrije na Univerzi v Torontu, s svojo ekipo nemudoma lotil preučevanja psiholoških učinkov vojne na poročevalce, česar ni storil še nihče. Pri tem je opravil pogovore z več kot 800 novinarji, ki so poročali o vojnah v Jugoslaviji, Siriji, Iraku itn., o svojih dognanjih pa je v četrtek predaval tudi v Ljubljani v sklopu spremljevalnega programa razstave enega izmed velikanov vojnega fotoreporterstva, Roberta Cape (več o njem in njegovemu delu v enem naših prejšnjih člankov).

S Feinsteinom smo se pogovarjali o tem, ali je kaj resnice v tem, da so vojni dopisniki nekakšni adrenalinski zasvojenci, s kakšnimi psihološkimi težavami se najpogosteje srečujejo in kje potegniti mejo med golim poročanjem in udejstvovanjem v vojni.

Za vašo raziskavo ste zbrali podatke novinarjev, ki so poročali o vojnah v Jugoslaviji, Mehiki, Siriji, Keniji … Zavedam se, da so vse vojne gnusne, pa vseeno – katera je bila zanje najtežja?
Mislim, da imate prav, vse vojne so težke. Izzivi, s katerimi se spopadajo novinarji na teh območjih, so podobni. Je pa bil položaj v Mehiki do neke mere unikaten, saj novinarji, ki so si jih za tarče vzeli mamilarski kralji, niso mogli na letalo in zapustiti nevarnosti za seboj. Nevarnost jih je obdajala in jih konkretno zadevala – ne le njih, ampak tudi njihove otroke, žene in družinske člane. Zaradi tega je bilo to zanje zelo težka osebna situacija.

Ko govorimo o poročanju z vojnih območij, vojni fotografiji, vojnem dopisništvu, veliko ljudi govori o določeni stopnji zasvojenosti. Bi se strinjali?
Pri nekaterih vojnih reporterjih bi morda res lahko govorili tudi o določeni meri zasvojenosti, a osebno ne verjamem, da je to zanje glavni motivacijski dejavnik. Veliki vojni reporterji, tisti, ki vzdržujejo svojo kariero več desetletij, tega ne počnejo zgolj na podlagi gole zasvojenosti. Zagotovo, delo na vojnih območjih je lahko za nekatere vznemirljivo in za nekatere ima to vznemirjenje res zasvojljivo naravo, a menim, da je to le manjši motivacijski dejavnik za novinarje.

Eden najpogostejših očitkov vojnim reporterjem in fotoreporterjem, ki imajo doma družine, je podoben tistemu, ki ga poslušajo alpinisti in adrenalinski športniki – zakaj ne pomislite na družino, na otroke? Zakaj ste tako sebični? Obstaja preprost odgovor na to?
Prav imate, ko opažate, da imajo nekateri novinarji s prvih bojnih linij težave, ko nastopi vračanje v ustaljeno družinsko življenje. To gre pripisati temu, da se počutijo udobneje v situacijah, ki so zanimive, nove ter občasoma vznemirljive in nevarne. Vrnitev k banalnim gospodinjskim opravilom v sklopu družinskega življenja, kot so pranje perila, popravilo pomivalnega stroja in podobno, jim lahko predstavlja težave. In če niso sposobni opraviti te vrnitve uspešno, lahko to povzroča veliko težav v odnosih.

Pa lahko potegnete kake vzporednice med vojnimi novinarji in adrenalinskimi zasvojenci?
Težko podprem izraz adrenalinski zasvojenec pri opisovanju vojnih reporterjev. Seveda, obstaja stopnja vznemirjenja, ki pride s tem delom in ki lahko postane zasvojljivo, a zgolj to ni dovolj, da bi si novinar zgradil kariero dobrega vojnega reporterja.

Kaj pa je potem po vašem mnenju njihov glavni motivacijski dejavnik? Kaj jih pritegne, kaj je tisto, zaradi česar se vračajo na vojna območja – kljub travmatičnim izkušnjam?
Novinarji se vračajo na vojna območja, ker verjamejo v delo, ki ga opravljajo. So sodobni zgodovinarji. So priče zgodovinskim dogodkom, ko ti potekajo, in to je pomembno. Morajo povedati zgodbe tistih, ki so jim vojne, revolucije in konflikti vzeli vse. Tem ljudem dajejo glas. Vojni dopisniki opravljajo ključno državljansko funkcijo obveščanja javnosti o konfliktih, o katerih moramo vedeti. Izkušeni vojni reporterji to razumejo in to postane močan motivacijski dejavnik. In kot ste pravilno opazili, je to gonilo po vračanju tako močno, da pogosto pretehta nad vsakršnimi zadržki in strahom, ki bi se lahko porodili iz slabe izkušnje na terenu.

Za katerimi psihološkimi težavami in motnjami pa vojni reporterji najpogosteje trpijo?
Psihološke težave, ki jih srečujemo pri vojnih novinarjih, vključujejo depresijo, anksioznost, posttravmatsko stresno motnjo in zlorabo substanc. Vseeno pa je treba poudariti, da večina novinarjev ne razvije teh težav.

Lahko delite z nami kakega bolj travmatičnih primerov, ki so jih novinarji delili z vami? Kaj so kaj takega izkusili, česar se preprosto ne morejo otresti?
To vprašanje bom preskočil, ker ne želim razkriti ničesar, kar mi je bilo povedano v zaupnosti. Lahko pa vam brez težav povem, da občasno naletim na novinarje z občutno posttravmatsko stresno motnjo (PTSD), ki jih močno potre. Enako velja za primere hude depresije.

Veliko ljudi zreducira vojne novinarje na željne pozornosti, na egomanijake na samomorilski misiji. Vi se z definicijami stanj in diagnozami ukvarjate profesionalno. Kako bi jih vi imenovali?
Na velike vojne novinarje, na tiste, ki že desetletja gradijo kariere na vojnih območjih, ne gledam kot na pozornosti željne posameznike, egomanijake ali samomorilneže. Zagotovo je delo zelo nevarno, a se prav dobro zavedajo nevarnosti. Take oznake se mi zdijo netočne in ne odražajo osebnosti, ki jih zaznavam pri vojnih reporterjih, ki že desetletja poročajo s kriznih žarišč.

V vaši raziskavi ste ugotovili, da 29 odstotkov vojnih novinarjev trpi za PTSD-jem. To se zdi visok delež. Morda veste, kako visok delež je med vojaki?
To številko 29 odstotkov je treba brati s precejšnjo mero opreznosti. Nanaša se namreč na razširjenost skozi njihovo celotno življenje. S tem hočem reči, da je učinek tu kumulativne narave. Ti podatki so bili zbrani od novinarjev, ki so na kriznih žariščih preživeli v povprečju po 15 let ali več. PTSD pride z akumulacijo. Če pa bi kdo opravil presečno raziskavo, da bi preverjal vojne dopisnike v enem samem momentu, bi bila številka znatno nižja. Delež med vojaki bo variiral glede na delež njihove izpostavljenosti neposrednim spopadom. Imajo pa vojni veterani, ki so bili udeleženi v spopadih, prav tako lahko visoke ravni PTSD-ja, primerljive s tistimi, ki jih videvamo pri veteranskih vojnih dopisnikih.

Kaj se zgodi z novinarji, ki se zdravijo za PTSD-jem? Jih po terapiji pošljejo nazaj na teren? Si sploh želijo nazaj? Imajo morda njihovi uredniki in vodilni kake ugovore na to? Zdi se namreč, da bi lahko predstavljali kar veliko tveganje na terenu …
Novinarji, ki so bili zdravljeni zaradi PTSD-ja, se običajno vrnejo na prve bojne linije. Vsaj po mojih izkušnjah. Menim, da je to osebna odločitev. Če je novinar po terapiji čustveno v dobrem stanju, potem je vrnitev na bojne linije mogoča. Če je to pametno, je seveda odločitev, ki jo je najbolje prepustiti novinarju samemu. Za psihiatra ni primerno, da kateremu koli strokovnjaku govori, kako naj živi svoje življenje. Lahko seveda damo priporočila, a na koncu mora odločitev sprejeti posameznik.

Ali vojni dopisniki opravijo kakšno psihološko usposabljanje, preden gredo na teren?
Nekatere medijske organizacije imajo zdaj uvedeno usposabljanje za novinarje, preden gredo ti na teren. Pri New York Timesu je to že redna praksa. Številni mediji pa tega nimajo.

Reciva, da se novinar vrne domov s PTSD-jem, obiskuje terapije, nato pa se vrne na krizno žarišče. Koliko se po vaši izkušnji takim pacientom epizoda ponovi? Koliko jih je ponovnih strank?

To je zelo dobro vprašanje. Odgovora na to ne vem. Kolikor jaz vem, se tega dotičnega vprašanja še nihče ni lotil.

Razlika med vojakom, zdravnikom ali nevladnim delavcem na kriznih žariščih in novinarjem je, da so prvi trije dejavno vpleteni v konflikt, medtem ko zadnji v resnici samo poroča od tam, pogosto ima celo striktno prepoved prisostvovanja v kakršni koli reševalni misiji, da bi lahko ohranil videz objektivnosti. Vi pravite, da določen delež PTSD-ja lahko izvira tudi iz tega občutka krivde, da ne morejo pomagati … Lahko poveste kaj več o tem?
To je izvrstno vprašanje in s kratkim odgovorom bi mu storil krivico, a zadostuje reči, da je krivda, ki jo občutijo novinarji na kriznih žariščih, bolj povezana z nečim, čemur rečemo moralna poškodba kot pa PTSD. To je za novinarje težko področje, saj se ob tem poraja vprašanje, koliko vpleteni bi morali biti v konflikt, ki jih obdaja. Vedno obstaja tveganje, da če novinar odloži kamero in začne delati kot humanitarec, se meje zameglijo in možnost, da bo novinar razvil psihološke težave, se poveča. Istočasno pa je težko samo apatično stati ob strani in opazovati ljudi v mukah. Na vaše vprašanje ni lahkega odgovora in mislim, da bi bilo za novinarski poklic pomembno, da najde pristop, kako minimizirati tveganje moralnih poškodb pri novinarjih.

Kakšna je povezava med vojnimi novinarji in zlorabami mamil in alkohola za lajšanje grozot, ki so jim priča? Je to velika težava?
Po mojih izkušnjah novinarji, ki so nagnjeni k zlorabam alkohola in mamil na kriznih žariščih, to pogosto počnejo za samozdravljenje čustvenih stisk.

Zame je bil zelo zanimiv podatek, da čeprav je delež depresije, anksioznosti in PTSD-ja med prebivalstvom dvakrat višji pri ženskah, v vojski in vojnem dopisništvu razlik med spoloma v tem pogledu ni. Zakaj mislite, da je tako?
Vprašanje spola je fascinantno. Menim, da gre enakost med spoloma, ko gre za PTSD in depresijo, pripisati temu, da so novinarke, ki opravljajo tovrstno delo na prvih bojnih linijah, strogo selektivna skupina, s tem pa pride tudi določena mera odpornosti na PTSD in depresijo. Odpornost ne pomeni imunosti, je pa osupljivo, da je delež PTSD-ja in depresije med novinarkami primerljiv z deležem pri njihovih moških kolegih.

Spominjam se, kako dobro je film Bombna misija (The Hurt Locker) predstavil ta vidik življenja vojaka, adrenalina polnega strokovnjaka za razstavljanje eksplozivnih naprav, ki, ko se končno vrne domov, k družini in novorojenemu sinu, komaj čaka, da se vrne nazaj na teren. Imamo pa v resničnem življenju še precej hujše primere, ko vojaki ob vrnitvi domov trpijo za tako hudim PTSD-jem, da tudi pobijejo lastno družino. Pri vojnih dopisnikih je to malce drugače, pa vseeno – kako se vrneš v staro rutino, ko si enkrat izkusil vročico vojne?
Prav gotovo je za nekatere novinarje tranzicija od kriznega žarišča do miru in tišine varne domače soseske zelo težka. Če pri tej tranziciji ni uspešen, potem partnerska razmerja trpijo, kot smo videli v Bombni misiji. Del terapije, ki jo nudim novinarjem, se loteva prav te problematike, da bi se tako naučili uspešno navigirati med vojnimi območji in domačim življenjem. Ohranjanje dobrih zasebnih odnosov je nekakšna varovalka za duševno zdravje posameznika. Za novinarja je zelo težko, če se s kriznega žarišča vrne domov v razmerje, ki je prav tako polno konfliktov.