18. november 1991 je v hrvaški domovinski vojni zapisan s krvjo. Na ta dan je po 87 dneh srditih bojev Vukovar padel v roke enot JLA in srbskih prostovoljcev, več sto ranjencev pa je v dneh, ki so sledili, končalo na množičnem grobišču v Ovčari. Mesto je bilo zravnano s tlemi, več kot tisoč 600 ljudi je bilo ubitih, več tisoč ranjenih, še vedno več sto ljudi pogrešajo.

Takratnim srbskim prostovoljcem sta poveljevala Vojislav Šešelj in Željko Ražnjatović Arkan. Peščica hrvaških branilcev je bila prešibka, obljubljeno orožje, ki je tudi iz Slovenije potovalo za obrambo Vukovarja, pa tja ni nikoli prišlo. Marjan Jerman, novinar Radia Slovenija, je bil takrat vojni dopisnik RTVS in se v pogovoru s kolegom Dejanom Štamfljem spominja: "To orožje in te konvoje, ki so šli iz Zagreba, kot da grejo za Vukovar, so preusmerili v Hercegovino."

Na vprašanje, ali je bil Vukovar žrtvovan na račun delitve Bosne in Hercegovine, o tem sta se dogovarjala Slobodan Milošević in Franjo Tuđman, gostja Globusa Florence Hartmann odgovarja: "Vukovar je bil res žrtvovan. Po drugi svetovni vojni skoraj nobeno drugo evropsko mesto ni bilo tako porušeno. Nekako je bilo mesto žrtev pogajanj Miloševića in Tuđmana o delitvi ozemlja."

Obletnica
Vukovar je bil že pred letom 1991 etnično mešano mesto, kaka tretjina prebivalcev je Srbov. Pred vojno je imelo mesto nekaj več kot 40 tisoč prebivalcev, danes okoli dvajset tisoč; bilo je eno največjih industrijskih mest na Hrvaškem, danes je to mesto z najnižjim življenjskim standardom na Hrvaškem. Tovarna Borovo je pred vojno zaposlovala 22 tisoč ljudi, zdaj 800. Politika odgovorov na vprašanja in težave prebivalcev nima, ji gre pa dobro od rok netenje konfliktov, v Vukovarju s sogovorniki ugotavlja naš dopisnik Vanja Vardjan. Hrvat Marijan Živković, ki je v vojni ostal brez obeh sinov, je za Globus strnil želje Vukovarčanov: "Težava ni v Srbih. Oni nočejo cirilice, hočejo delo, kot vsi, hočejo zaslužiti za kruh."

Procesi brez epiloga
"Miloševićev režim je slonel na treh oporah - na paravojaških enotah, posebnih policijskih enotah in na vojski. Oprostili so vse, vojsko, policijo, zdaj še paravojaške enote. Iz tega sledi, da ni bilo vojne, da so Hrvati sami porušili Vukovar. Strašno." Tako je v studiu Globusa Florence Hartmann ogorčeno komentirala izpustitev Vojislava Šešlja iz haaškega pripora po 12 letih.

Naključje ali ne, da je bil Šešelj zaradi slabega zdravja izpuščen le teden pred to krvavo obletnico. Ali pa je to dokaz, da sodišču v Haagu res ni mar za pravico in pravo, da je preveč spolitizirano in zmanipulirano. Zato se ne gre čuditi tudi mlačnim odzivom uradnega Zagreba in Sarajeva ob Šešljevi izpustitvi, pravi hrvaški novinar Ivica Đikić: "Se mi zdi, da so se ljudje in uradne oblasti teh držav sprijaznili s tem, da je v zadnjih treh, štirih letih haaško sodišče nekako moralno propadlo. To je le še en korak tega propada, ki traja že kar nekaj časa."

Izpustitev Vojislava Šešlja je bila zadnji primer haaškega obtoženca, ki je brez pravnomočne obsodbe odkorakal na prostost, in balkanskega krvnika, ki se je izognil roki pravice.