Za vrnitev mandata se je Davutoglu odločil, potem ko so v ponedeljek spodleteli pogovori s Stranko nacionalnega gibanja (MHP), pred tem pa prejšnji teden še pogajanja z največjo opozicijsko Republikansko ljudsko stranko (CHP), ki je zdaj prepričana, da bi moral predsednik mandat za sestavo vlade podeliti njej.

Davutoglujeva Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) je na junijskih volitvah prvič po 12 letih izgubila absolutno večino v parlamentu, za kar je delno kriv zgodovinski uspeh kurdske Stranke ljudske demokracije (HDP). Tudi če bi Erdogan mandat za sestavo vlade podelil CHP-ju, bi ta stranka za koalicijo potrebovala MHP in HDP, kar pa je zelo malo verjetno, tako da se vse nagiba k novim volitvam.

Politična nestabilnost Turčije v času krhkih koalicijskih vlad v 90. letih prejšnjega stoletja sovpada z varnostno krizo, saj je Turčija vpeta v boj proti skrajni sunitski skupini Islamska država v Siriji in proti kurdskim borcem na domačih tleh.

Če vlada ne bo oblikovana do 23. avgusta, mora Erdogan v skladu z ustavo razpustiti začasno vlado pod vodstvom Davutogluja in vodenje Turčije do novih volitev jeseni prepustiti prehodni vladi, v kateri bi morale teoretično sodelovati vse štiri stranke, med katerimi pa so ogromne ideološke razlike, zato se ta scenarij zdi na ravni nemogočega.

Nekateri visoki predstavniki AKP-ja računajo, da nacionalisti iz MHP-ja za nobeno ceno ne bodo želeli podeliti kurdskim politikom več moči z njihovim imenovanjem na ministrske položaje, a vse kaže, da vodja nacionalistov Devlet Bahceli ocenjuje, da bi kurdski ministri razjezili desno usmerjene volivce, ki bo tako na naslednjih volitvah množično glasovali za nacionalistično stranko.

AKP pridobiva na podpori
Čeprav je AKP na junijskih volitvah osvojil 41 odstotkov glasov volivcev, pa je bilo to vseeno premalo, da bi sam sestavil vlado, že od začetka pa se je vedelo, da bodo koalicijski pogovori izjemno težki. S CHP-jem so propadli, ker se stranki nista uskladili glede zunanje politike in izobraževanja.

V zadnjih tednih je podpora AKP-ju narasla, kar gre pripisati stopnjevanju napetosti, potem ko je turška vojska napadala položaje Islamske države na sirskem ozemlju, hkrati pa še kurdske borce iz prepovedane Kudrske delavske stranke (PKK) na severu Iraka.

Erdogan je HDP že obtožil, da so politično krilo kurdskih upornikov, s katerimi so pred dvema letoma sklenili premirje, ki pa je propadlo prejšnji mesec, ko se je samomorilski napadalec razstrelil na srečanju prokurdskih aktivistov na jugu Turčije.

Napad je izvedla Islamska država, a Kurdi so prepričani, da so turške oblasti naredile premalo za njihovo zaščito, zato so sledili napadi na varnostne sile, Ankara pa je odgovorila z množičnimi aretacijami pripadnikov PKK-ja in napadi na kurdske borce.