Ai Aojama ali Kraljica Ai je pred 15 leti delala v spolni industriji kot domina. Danes, pri 52 letih, je njeno delo, kot pravi sama, precej zahtevnejše - kot svetovalka za spolnost in odnose skuša ozdraviti Japonce "sindroma celibata" (japonski mediji temu pravijo sekusu šinai šokogun).

Prebivalci dežele vzhajajočega sonca namreč pospešeno izgubljajo zanimanje za seks in konvencionalne zveze. Zlasti tisti, mlajši od 40 let. Vlada je zadevo vzela skrajno resno in "sindrom celibata" celo postavlja v širši okvir preteče nacionalne katastrofe. Japonska ima namreč že zdaj eno najnižjih stopenj rodnosti na svetu. Danes šteje prebivalstvo Japonske 126 milijonov - do leta 2060 naj bi se to število zmanjšalo za tretjino. "Beg pred človeško intimnostjo," označuje stanje v državi Aojama.

Rekordne številke
Število samskih na Japonskem je v zadnjih letih doseglo rekordne razsežnosti. Anketa iz leta 2011 je pokazala, da 61 odstotkov neporočenih moških in 49 odstotkov, starih med 18 in 34 let, ni v kakršni koli romantični zvezi, kar je skoraj 10-odstotni porast v primerjavi z letom 2006. Tretjina Japoncev, mlajših od 30 let, sploh nikdar ni bila v zvezi.
Pa tudi s spolnostjo ni v državi, znani po pragmatičnem ločevanju ljubezni in seksa, nič bolje. Zadnja anketa Japonske zveze za načrtovanje družine (JFPA) je pokazala, da kar 45 odstotkov žensk, starih med 16 in 24 let, spolni stiki ne zanimajo ali pa se jim celo gnusijo. Pri moških je ta delež 25-odstoten. Lani je Japonska imela tudi najmanjši naravni prirastek doslej, prvič pa so po državi prodali več vložkov za inkontinenco kot plenic za dojenčke.

Aojama pravi, da so številni, ki se obrnejo k njej po pomoč, globoko zmedeni. "Nekateri si želijo partnerja, drugi so raje samski, a le malo se jih poistoveti z normalno ljubeznijo in poroko." A pritisk prilagoditi se japonskemu anahronističnemu družinskemu modelu (mož, ki služi, in žena, ki ostaja doma) ostaja.

Poroka se ne izplača
Po 20 letih gospodarske stagnacije doživlja Japonska veliko družbeno tranzicijo, še vedno se tudi bori s psihičnimi posledicami jedrsko-potresne katastrofe leta 2011. "Tako moški kot ženske mi pravijo, da ne vidijo smisla ljubezni. Menijo, da ne vodi nikamor. Zveze so postale pretežke," razlaga Aojama. V času, ko so delovna mesta postala čedalje bolj nestabilna in nezagotovljena, so japonski moški postali manj karierno ambiciozni in manj finančno podkovani, Japonke pa bolj neodvisne in ambicioznejše. A konservativni odnosi doma in na delovnih mestih ostajajo. Ženskam je na Japonskem skoraj nemogoče združevati kariero in družino, otrok pa si par, znotraj katerega dela samo eden, tako rekoč ne more privoščiti.

Poroka (in otroci) se zato številnim (ambicioznim) ženskam preprosto ne izplača, saj jim dejansko uniči vse možnosti za poslovno napredovanje. Okoli 70 odstotkov Japonk pusti službo po svojem prvem otroku. In Svetovni gospodarski forum (WEF) redno uvršča Japonsko v vrh držav z najslabšo enakostjo spolov na delovnem mestu. Družbeni stereotipi tudi ne pomagajo - poročene karieristke številni celo demonizirajo kot "hudičeve žene" (oniyome). Vrtoglave cene nepremičnin na Japonskem prav tako ne pomagajo, da bi ljudje množično drveli v zakonski stan.

"Mendokusai," je najpogostejši odgovor mladih Japoncev na vprašanje, zakaj ostajajo samski. Prosti prevod: "Ne ljubi se mi ukvarjati s tem. Preveč težav." Če je bil samski stan nekoč znak osebnega poraza, danes samski stan kot osebna odločitev postaja nova resničnost. Ironija je, da je japonski sistem karieristov, ki je ustvaril tako poudarjeni segregirani vlogi moški-ženska, ustvaril tudi idealno okolje za samsko življenje. Japonska mesta so namreč polna krajev kot ustvarjenih za enega - od stojišč pri "noodlebarih" in kapsula hotelov z ležišči za enega do embalaž v samopostrežnih trgovinah, kjer prodajajo posamične riževe kroglice in spodnje perilo za enkratno uporabo.

Od animeja do zelenojedcev
Po besedah Aojame japonski moški in ženske - zlasti v urbanih območjih - naglo drvijo drug od drugega. In brez dolgoročnih skupnih ciljev se jih mnogo zateka v hipne potešitve, kot so občasni seks, kratkoročne aferice, spletna pornografija, virtualne "dekleta" in t. i. "animestripi" (mimogrede, strokovnjaki menijo, da bo prihodnost japonskih odnosov samo še bolj tehnološko usmerjena). Ali pa se mesenim užitkom v celoti odrečejo. Obstaja cela "sekta" mladih moških - japonski mediji jim pravijo "herbivori" oziroma "zelenojedci" -, ki se pasivno upirajo tradicionalni japonski moškosti z zavračanjem tako gonje po karieri kot tudi spolnosti.

Nekatere izmed Aojaminih strank so zloglasni hikikomoriji, ki so se družbeno povsem izolirali in se tudi za več let zaprli med štiri stene. Tu gre večinoma za moške, mlajše od 30 let, ki še vedno živijo pri starših in se z nasprotnim spolom ne morejo povezati. Vsem tem skuša Aojama pokazati, kako deluje človeško telo, in jih s posebnimi terapijami (med njimi tudi tako, med katero se sama sleče) navdušiti za človeško telo. "Ni zdravo, da postajajo ljudje tako zelo fizično ločeni drug od drugega. Seks s sočlovekom je osnovna potreba, ki proizvaja hormone za srečo in pomaga ljudem, da delujejo bolje v svojih vsakodnevnih življenjih," meni Aojama.