Tema oddaje Sedmi dan je bila, kako je razkritje pedofilskih škandalov v ZDA leta 2002 vplivalo na naše razumevanje etičnih vprašanj. Zanimalo nas je tudi, ali obstaja univerzitetna etika in etika družbenih medijev, dotaknili pa smo se tudi vprašanja evtanazije.

Prof. Keenan, že dolgo poučujete na jezuitski univerzi Boston College, čeprav prihajate iz New Yorka. Leta 2002 so na dan prišli pedofilski škandali v bostonski nadškofiji, ki so se dogajali vse od začetka osemdesetih let in proti katerim ni nihče ukrepal. Kaj razkritje teh škandalov pomeni za razumevanje sodobne etike?

Najpomembnejša stvar, ki se je zgodila, je bila, da smo se začeli zavedati, da ni šlo samo za dejanja duhovnika, ki je zlorabljal otroke. To je bilo skrb zbujajoče. Toda najhuje je bilo, da so starši in sorodniki nenehno pisali škofom in jim govorili, kaj se dogaja s tem duhovnikom – a ni bilo odziva. Ko pomislite na spolne zlorabe v Bostonu, je treba reči, da so stvari izbruhnile najprej leta 1985. Videli smo številne zgodbe, predvsem smo slišali zgodbe o duhovniku Porterju. Toda dejansko je časopis Boston Globe leta 2002 zahteval dostop do podatkov bostonske nadškofije. Šlo je za tisoče strani dokumentov. In časopis je sprožil preiskavo. Zelo dobro se spominjam, ko sem na začetku januarja 2002 bral članek o ženskah, ki so pisale pisma najprej kardinalu Medeirosu, pozneje pa še kardinalu Lawju. Ena od njih, Margaret Gallant je imela sedem nečakov, ki jih je zlorabil duhovnik Geoghan. Nenehno je pisala in spraševala, zakaj se nič ne ukrene, in videla, da tega duhovnika samo premeščajo iz ene župnije v drugo. Šla je ven, da bi videla, kje je, in ob neki priložnosti ga je na primer videla, da se sprehaja z dečkom. Prestrašila se je in spet pisala nadškofiji. Uvideli smo, da ni bilo pravih etičnih smernic, stika, razumevanja. Ni bilo čuta za to, kakšna je bila odgovornost v teh zadevah. Odziv na več ravneh je bil, da je hotel nadškof, škof ali kardinal zaščititi podobo Cerkve, namesto da bi zaščitil otroke, ki so bili zlorabljeni. To je postajalo vse bolj jasno. Spomnim se tistega jutra, to je bilo pred sedemnajstimi leti, ko sem bral te zgodbe. Eno je brati o tem, da so se te stvari zgodile, nekaj čisto drugega pa je brati pisma. In to nam je odprlo oči, da je šlo tu za institucionalni polom velikih razsežnosti. Kar se je zgodilo zatem, se mi je vedno zdelo mučno, ko sem poslušal vernike zunaj ZDA, ki so govorili, da je to samo ameriški pojav. Rekel sem jim: »Gotovo se šalite!« Tudi mi smo mislili, da ne bi nič naredili. Mislili smo tako kot vi. Toda priti morate do zavedanja, da se prepričate, da se to ni zgodilo. In povem vam, zelo verjetno se je nekaj zgodilo. Otroci v ustanovah so ogroženi, posebno kjer gre za privilegiran dostop. To se dogaja v šolah, športnih klubih, na različnih zbirnih krajih, kjer otroci niso tako varni, kot smo mislili. Zdaj živimo v Cerkvi, v kateri se lokalne cerkvene skupnosti druga za drugo spoprijemajo z vprašanjem, s katerim smo se spoprijeli mi leta 1985 in leta 2002. Rad bi povedal, zakaj omenjam ti dve letnici. Ko je leta 2002 vse skupaj izbruhnilo, smo brali nekaj, kar so škofijski kanclerski uradi in cerkveni preiskovalni sodniki brali pred sedemnajstimi leti, od 1985 do 2002. Za večino teh primerov smo slišali prvič. Zavedali smo se, da je naše cerkveno vodstvo vedelo za to sedemnajst let. Kriza je bila v tem, da se sedemnajst let niso odzvali.

Kot profesor etike ste preučevali tudi univerzitetno etiko. Opazili ste zanimiv paradoks: univerzitetni profesorji poučujejo etiko druge, medtem ko njih samih nihče ne uči, kako naj v univerzitetnem sistemu etično ravnajo. Zakaj se to dogaja?

Ko smo bili v semenišču, smo se zavedali, da so nas poučevali etiko, a ne za nas same, temveč za verne ljudi, se pravi, za laike. Z drugimi besedami: učili so nas spolno etiko, zakonsko etiko, osnovno etiko, medicinsko etiko. Toda to so nas učili zato, da bi svetovali drugim. Niso nas na primer učili – vemo, da smo pri spovedi zavezani molčečnosti, in to zaupanje je popolno – vendar so številne priložnosti, ko ljudje govorijo z nami – kaj je zdaj tu zaupanje, skrivnost; kaj določa to, kar moram varovati, nasproti tistemu, o čemer moram nekoga obvestiti. Nikoli nas niso učili, kako naj bi ravnali v zaupnih primerih, kako naj bi bili strokovni z drugimi ljudmi, kako naj bi poročali o stvareh, ki se zgodijo. Nič od tega. Vse, kar smo vedeli o etiki, je, kako druge poučevati etiko. Cerkev je ustanova, ki uči etiko – to rada počne. In upravičeno. Religija nam pravi: Bog bi rad, da bi bil svet boljši. Drugič, univerza je prostor, kjer seveda etiko formalno poučujejo. In če se vpišete na univerzo, lahko študirate medicinsko etiko, pravno etiko, etiko zdravstvene nege, novinarsko etiko, finančno etiko, poslovno etiko; študirate lahko katero koli stroko, razen ene, in to je univerza. Univerzitetne etike se ne poučuje. To je res čudno, kajti edini, ki poučujejo etiko, so univerzitetni profesorji. Toda nobeden od profesorjev etike, ki jih poznam, ni niti pomislil, da bi poučeval univerzitetno etiko. Pred štirimi leti, ko sem napisal knjigo o univerzitetni etiki, torej o osnovah univerzitetne etike, sem to naredil prav zaradi izkušnje krize, ki so jo povzročile spolne zlorabe. Opazoval sem spolne škandale znotraj Cerkve in se zavedel, da dejansko nismo ničesar vedeli o etiki, čeprav smo lahko vernikom govorili, kaj naj naredijo. Ukvarjali smo se z njihovimi zadevami, ne pa s svojimi.

Potem sem začel govoriti: Kaj pa univerza? Tudi tu poučujemo etiko. Zakaj ne učimo etike sami sebe, zakaj nimamo študija univerzitetne etike, na primer, kako poučevati študente, kako biti član fakultete, kako upravljati pogodbe itn. In začel sem spremljati časopise – s tem sem začel leta 2012. Začel sem brati časopise, da bi videl, ali prihaja do škandalov na univerzah. Živel sem še s tremi duhovniki, ki se prav tako ukvarjajo z etiko. Povedal sem jim, kaj počnem. Vsako jutro so prišli in ko sem se zbudil, so bili spodaj in brali časopise. »Jim, ali si videl škandal, povezan s prevarami, na Harvardu, ali si videl, kaj se je dogajalo z izmišljenim študijem na kalifornijski univerzi? Vsak dan so mi povedali kakšno zgodbo. Toda najbolj zanimivo je bilo to, da teh škandalov nihče ni imenoval etični. Preprosto so jih imenovali škandali. Celo novinarji, ki so o tem pisali, si niso zastavili vprašanja, ali je to etično sporno. Vedeli so, da se to ne bi smelo dogajati, vendar niso imeli mehanizmov, da bi rekli, da ni prav, ko univerza za to, da bi atlet diplomiral, ustvari študij, ki sploh ne obstaja. Nihče se ni spraševal o tem, kaj je v teh primerih etično, in tega še vedno nihče ne počne. Sam s tem seznanjam druge in večina ljudi, s katerimi se srečujem, se strinja, da je to velik problem. Še to bi dodal. Pregledal sem knjige, ki jih imamo v knjižnici v bostonskem kolidžu. Približno tri milijone jih je. Vsaka knjiga je katalogizirana. O osnovah medicinske etike imamo 1500 knjig, o poslovni etiki približno 700 knjig, o pravni etiki 500 knjig, potem imamo približno toliko knjig o etiki zdravstvene nege. Vsak poklic ima svojo etiko. Zaradi spolnih zlorab je zdaj približno 25 knjig o duhovniški etiki, a ničesar o univerzitetni etiki. Zanimivo je, da so knjige o medicinski, pravni, novinarski etiki ali etiki zdravstvene nege napisali univerzitetni profesorji. Pisali so o vseh drugih, razen o sebi. Profesorji niso v tem pogledu drugačni od duhovnikov. Tako kot se duhovniki niso odzivali na stvari in si zastavljali vprašanj o tem, kaj se dogaja v njihovih vrstah, se tudi profesorji ne, kar zadeva odsotnost etike v njihovih strokah.

Ob obisku v Sloveniji ste med drugim predevali o človeški ranljivosti. Tudi v tem pogledu smo priča svojevrstnemu paradoksu. Po eni strani vsak človek izkuša nemoč in ranljivost, po drugi pa ranljivost v sodobni družbi ni zaželena. Nasprotno, za zgled postavljamo izključno samozavestne posameznike. Ali se potemtakem ranljivost in samozavest izključujeta?
Nikakor. Mislim, da so resnično ranljivi ljudje samozavestni in da so resnično samozavestni ljudje ranljivi. Besede »ranljiv« ne uporabljamo pravilno. Nekaj podobnega je z besedo »preudaren«. Ta v filozofiji, teologiji in zgodovini pomeni sposobnost, s katero dosežemo svoj cilj. Preudaren človek je uspešen, je uspešen vodja. Hočemo nekoga, ki ni prehiter, ne prepočasen, da bi prišel do cilja. Toda večina »preudarnega« človeka istoveti s »previdnim«, zato ga ne bi imeli za vodjo. Toda pri pravi preudarnosti gre za praktično modrost oziroma
razumnost, ki omogoča doseči cilje, za katerimi drugi le s težavo stremijo. Pri ranljivosti gre za podobno težavo, povezano z jezikovnimi igrami, ki jih uporabljamo v regionalni kulturi. Ranljiv človek je nekdo, ki je v stiski. Nekateri bodo rekli da je »ranljiv« v zvezi z ranami in je torej ranjen. Ranljivost je veliko več kot to. Včasih smo v svoji ranljivosti ogroženi, smo v nestabilnem položaju.

Toda prava ranljivost je v tem, da smo dovzetni za druge. Ko sem ranljiv, sem dovzeten zate. Ko izraziš stisko, jaz pa sem ranljiv, lahko slišim to stisko. Ko se odločim za to, da bom dovzeten, je to zato, ker sem že pokazal svojo ranljivost. Številni filozofi, kot so Emmanuel Levinas, Hannah Arendt in v zadnjem času Judith Butler, nas spominjajo, da moramo biti človeški, da bi bili ranljivi. V evangeliju je znana prilika o izgubljenem sinu. Gre za priliko iz Lukovega evangelija o človeku, ki ima dva sinova. Mlajši sin hoče dediščino, odide in zapravi vse, kar je imel. Živi pomilovanja vredno življenje. V nestabilnem položaju je, ko spozna, da bi se vrnil k očetu in se opravičil za vse skupaj. Vsaj ne bom jedel tega, kar jedo svinje. Včasih smo mislili, da je ta sin ranljiv. Vsekakor je v nestabilnem položaju, vsak je ranljiv, toda njegova ranljivost je nestabilna. V priliki je dejansko ranljiv oče. Pozoren je na svojega pogrešanega sina. Vidi ga že od daleč, teče k njemu in ga sprejme, mu odpusti in ga vključi nazaj v skupnost. Ima pa tudi drugega, starejšega sina, ki očetu zameri, kako ravna z njegovim bratom. Prilika temelji na očetovi ranljivosti. Oče bi lahko odnehal, a tega ne naredi. Dovzeten je za sina, ki se je vrnil, in prav tako je dovzeten za tega, ki je zamerljiv. Vidimo torej, da kdor lahko nekaj naredi, kdor je odziven in sočuten, je v samem jedru ranljiv. Ranljivost, ki jo imamo vsi, moramo ceniti, saj gre za sposobnost, da se odzivamo na druge.

Tudi papež Frančišek s svojim zgledom kaže, da je ranljivost preizkusni kamen družbe. Brez nje bi družba propadla. Kaj se lahko naučimo iz svoje lastne ranljivosti in iz ranljivosti drugih?

Še ena filozofinja in teologinja, Linda Hogan, s kolidža Svete Trojice v Dublinu, je na konferenci v Sarajevu, kjer sva lani gostovala, imela predavanje. Bilo nas je približno 500 strokovnjakov za etiko iz osemdesetih držav. Hoganova je govorila o etiki ranljivosti v razdeljenem svetu. Povedala je, da populisti uporabljajo ranljivost, da bi nas razdelili. Mislim, in v tem sem kakor zamerljivi brat iz prilike, da so oni deležni vsega, jaz pa ne. Nihče ne opazi moje ranljivosti. Hoganova predlaga, da moramo pravzaprav prepoznati ranljivost v različnih skupinah. In da je ta ranljivost tisto, kar nas združuje, ne pa ločuje. Misli namreč, da če bomo razvili etiko ranljivosti, bomo pozorni na stiske ljudi. Tako bi lahko poskusili preudarno odkriti, kako bi na te stiske odgovorili: na zamere, pohlepnost itn. Gre za različne probleme. Pomembno je, da cenimo ranljivost vsakogar. Ključno je, da cenimo posebnost ranljivosti. V njej je človeškost razgaljena. Razgaljenost nas usposobi – tako kot v priliki o izgubljenem sinu – da se odzovemo na ljudi v stiski.

Pokazali ste, da potrebujemo etiko, da moramo o njej govoriti. Pa vendar, ali ni smisel etike v tem, da človek ne bo več potreboval popravljanja od zunaj, temveč da bo z izkušnjo usmiljenja deležen sprejetosti, kakršna je tudi Jezusova pedagogika v evangelijih.

Precej sem raziskoval vest in kako govorimo o vesti v različnih kulturah. Zelo zanimivo je, ko berem o vesti v Evropi, da je v ozadju močno čutiti drugo svetovno vojno. V katoliški Cerkvi na primer pred vojno ni bilo veliko govora o vesti, saj te je Cerkev učila, kaj je treba narediti. In če tega nisi naredil, si se spovedal. Toda ko se je v tridesetih letih po Evropi širil fašizem, je vse več ljudi, ki so poučevali etiko in moralno teologijo, opažalo, da je treba učiti osebno
odgovornost. Poudarjali so, da moraš slediti vesti. Ko se začne vojna, bodo nekateri sledili vesti, drugi pa ne. Kljub temu ljudje na koncu vojne pridejo do soglasnega zavedanja, da so storili grozne stvari. In ta sposobnost, da nekdo prepozna, kaj je naredil narobe, je po navadi rojstvo vesti. Grki, apostol Pavel in Sveto pismo nasploh so nas naučili, da se vest v človeku rodi s slabo vestjo.

Opažamo lahko zanimiv pojav, da morda v pozni adolescenci ali celo prej, človeka vznemirja nekaj, kar je storil. Sprašuje se, od kod prihaja ta težava, ker ni ničesar zunaj, temveč je samo nekaj v meni, kar me poziva, da sem naredil nekaj narobe. Ta izkušnja, da sem ravnal napačno, in potem priznanje napake je zares rojstvo vesti. Če ni priznanja, da sem napačno ravnal, potem ni vesti, in to me skrbi. Pred petimi leti sem napisal članek z naslovom »Oviran razvoj ameriške vesti«. Hotel sem povedati, da nismo priznali napačnih dejanj, ki smo jih naredili. V Nemčiji boste videli spomenike žrtvam holokavsta, Romom, homoseksualcem; videli boste priznanje Nemcev, kaj so slabega storili svetu. To boste videli tudi drugje, na Poljskem, v Franciji, Italiji. V ZDA ni spomenikov, posvečenih suženjstvu, sploh pa ni ničesar o poskusih iztrebljanja prvotnih prebivalcev Amerike. Gre za strašno zgodbo »pot solz«, ki govori o tem, kako so načrtno uničevali domorodna ljudstva. Nobenega priznanja krivde, nobene odgovornosti, nobenega spomenika, da bi ljudem povedali, da smo sposobni takih stvari. Nihče ni priznal, da je bilo v ZDA suženjstvo do leta 1865, da so skušale iztrebiti nekatera ljudstva. Ko je Obama obiskal Hirošimo in Nagasaki, ne more reči nečesa, na kar v Ameriki še čakamo. Ta nesposobnost kulture, da bi priznala svojo zgodovinsko preteklost, je podobna mlademu človeku, ki ni sposoben priznati slabe vesti, da je naredil nekaj narobe. Rojstvo vesti je mogoče, ko priznamo krivdo. Kdor ne prizna svoje krivde, nima vesti. Besedo »vest« uporabljamo v ZDA na privilegiran način: slediti moram svoji vesti in zato ne bom naredil tega; ali pa, slediti moram svoji vesti in zato se bom izognil temu. Zakaj tvoja vest ne deluje ves čas, samo takrat, ko se nečemu izogibaš; zakaj ni nekaj, kar bi dejansko presojalo, kaj delaš in kako, da bi videl, ali si iskren ali ne?

Evtanazija je v Sloveniji ta trenutek pomembna tema. Gre za zelo kompleksno vprašanje. Veliko prostora je tudi za manipulacijo. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Kot etika me bolj kot kar koli drugega zanima nivo razprave o tem. Ob obisku v Sloveniji se mi vedno znova poraja vprašanje družbenih medijev. To me zelo skrbi, saj smo na začetku, kar zadeva rabo družbenih medijev. Kot bi imeli pred seboj sedemletnega otroka. Etika, kako komuniciramo med seboj, ko gre za pomembne družbene téme, je ta trenutek bolj neodgovorna. Klasični mediji, kot so tisk, radio in televizija, so na preizkusu, ali morda ne objavljajo lažnih in pretiranih novic, ali ne iščejo senzacij, ali pa v družbi dejansko omogočajo globoko, vsestransko in transparentno diskusijo, da bi preudarno razrešili, kaj moramo narediti. Največji problem ta trenutek niso klasični, temveč družbeni mediji. Ne vemo, kako naj jih odgovorno uporabljamo. Morda se nekaj zgodi, na primer neka zgodba o evtanaziji, ki ljudi osupne – in jih zato spodbudi nekaj, kar sploh ni resnično. Toda družbeni mediji v tej zadevi nimajo odgovorne in transparentne strukture. Klasične medije, kot so radio, televizija, tiskani mediji, lahko stalno kritiziramo, toda kako in kdaj boste kritizirali družbene medije, na primer Twitter? Predpostavimo, da ta nima etičnih smernic. Tukaj vidimo konflikt. Po eni strani gre za razpravo o pomembni stvari, in sicer kako naj družba dopušča evtanazijo, po drugi pa so družbeni mediji še povsem na začetku, hkrati pa imajo izjemen družbeni vpliv. Ko pogledamo volitve znanih svetovnih voditeljev, se moramo zavedati, da je to čas rojstva družbenih medijev. Če pogledamo svet v prihodnost, v katerem so na oblasti Duderte, Donald Trump, Modi v Indiji, Putin ali vodstvo v Braziliji, vse te države, ki imajo popularne voditelje, se moramo med drugim vprašati, kako družbeni mediji vplivajo na te dogodke. Trenutno imamo medije, ki se vedejo kot sedemletni otrok.

Za konec bi me zanimalo še, kako vidite razliko med aktivno in pasivno evtanazijo?
Sem povsem klasičen etik. Zelo me skrbijo izjemni primeri glede aktivne evtanazije. Ne gre za to, da Bog ne bi hotel, da to počnemo, čeprav mislim, da Bog tega ne želi. Tega ne delamo zato, ker Bog tako pravi, pač pa zaradi vpliva, ki ga odpira vprašanje o aktivni evtanaziji. Podobno se dogaja v ZDA. Seveda, ko govorimo o pasivni evtanaziji, imamo pred očmi naslednje: v večini pravnih primerov pri nas je šlo za ljudi, ki so bili priklopljeni na aparate in so bili katoličani. Katoliški duhovniki in drugi so zagovarjali pravico, da tem ljudem izključijo aparature, ki jih ohranjajo pri življenju. Z drugimi besedami: katoličani – vsaj v ZDA – so si vztrajno prizadevali za pasivno evtanazijo, ki dopušča, da ljudje umrejo. Znani primeri so bili katoličani, ki so si prizadevali, da ne bi bili več priključeni na aparature, ki samo podaljšujejo njihovo umiranje. Precej bolj sem naklonjen tistim, ki pravijo, da pri aktivni evtanaziji prečkamo mejo, ko nestabilnost zelo različnih ljudi izpostavljamo nevarnosti.