Bitka za prestižni položaj izdelovalca predsedniške limuzine prvega moža Združenih držav Amerike že nekaj desetletij poteka le med dvema avtomobilskima gigantoma, Fordom in General Motorsom. Pod okrilje prvega sodi znamka Lincoln, pod okrilje drugega pa Cadillac, ki je izdelal tudi aktualno predsedniško limuzino Baracka Obame letnik 2009.

S prvim kadilakom v predsedniški službi se je popeljal na zmagovalno parado po koncu I. svetovne vojne predsednik Woodrow Wilson, nato pa se jih je v voznem parku Bele hiše zvrstilo kar nekaj in pri vsakem se je stopnjevala razlika med serijskimi in tem čisto posebnim prevoznim sredstvom. Cadillac tako pri aktualni predsedniški limuzini sploh ne omenja več izhodiščnega modela, ker je prava sestavljanka različnih serijskih in še več povsem zunajserijskih komponent.

Podrobnosti so državna skrivnost
Tehnične podrobnosti predsedniške limuzine, ki so jo javnosti prvič predstavili na inavguraciji novoizvoljenega predsednika Obame, januarja 2009, so seveda dobro varovana državna skrivnost. Kljub temu pa je jasno, da so pri General Motorsu v enega izmed najbolj opaznih "reklamnih izdelkov" vgradili elemente iz skoraj celotne palete Cadillacovih modelov; DTS, STS, escalade, vključno z močno modificiranim poltovornjaškim podvozjem, ki je edino sposobno nositi težo tanka na kolesih.

Predsedniška limuzina dejansko je tank z okni, kot je le ena izmed poljudnih definicij vozila, ki si je prislužilo tudi ljubkovalno ime "The beast". Zverina namreč zagotavlja povsem izolirano varno okolje za predsednika in njegove sopotnike. Po zaslugi več kot 20 centimetrov debele zaščitne plasti večslojnega oklepa iz različnih materialov, pločevine, izolacije in prestižnih oblog potniške kabine ter večslojnih oken iz plasti različnih materialov je sedemsedežna kabina zvočno in atmosfersko izolirana od okolja, zaradi debelih oken pa mora biti dodatno osvetljena tudi podnevi.

Potniška kabina je varni zapredek
Voznik in sovoznik ter pet potnikov v osrednjem delu kabine, ki je ločen od sprednjega dela, zunanje zvoke zaznavajo le s pomočjo zunanjih mikrofonov, prav tako je mogoče notranjost neprodušno zapreti, na voljo pa je lastna oskrba s kisikom. Oklep avtomobila prenese tako zadetke različnih izstrelkov kot tudi eksplozije bomb, gume so dodatno zaščitene z oblogami iz kevlarja, jeklena platišča pa omogočajo vožnjo tudi z uničenimi pnevmatikami.

Avtomobil ima vgrajen tudi gasilni sistem, sodoben komunikacijski center za predsednikovo delo na poti in za komunikacije varnostne službe, saj je predsedniška limuzina le del večjih ali manjših konvojev, ki zahtevajo stalno koordinacijo. Čeprav se v povezavi s predsedniško limuzino in njenimi sposobnostmi ponekod omenjajo že kar čudežne lastnosti in sposobnosti, je "dodatna" oprema osredotočena na obrambne in ne napadalne sposobnosti.

Poudarek je na zaščiti in evakuaciji
Morda res lahko nepooblaščene "prijemalce" odženejo z elektrošoki ali solzivcem, vendar pa je bolj verjetno, da se v skrajnem primeru avtomobil skrije v oblak dima, vozniku pa pri vožnji na varno skozi dim ali popolno temo pomagata infrardeča oziroma nočna kamera. Tudi morebitna orožarna spremljevalcev v vozilu je verjetno namenjena res le zadnji obrambni črti, podobno kot zaloga ustrezne krvi za transfuzijo ranjenemu predsedniku, kajti v resničnem svetu je malo verjetno, da bi se voznik in agent v limuzini spustila v strelski obračun z napadalci s šibrovkami, ki naj bi bile nameščene v prednjih vratih.

Njuna naloga je predvsem čim hitrejša evakuacija s kraja morebitnih težav, pri čemer glavno vlogo igrajo vozniške sposobnosti agenta za krmilom velikana in zmogljivosti 6,5-litrskega dizelskega motorja, ki naj bi oklepnega velikana pognal do hitrosti 100 kilometrov na uro v 15 sekundah.