Če pustimo ob strani gola natolcevanja, kot je tisto o njeni neozdravljivi bolezni, ali pa prenapihnjeno enačenje Clintonove z utelešenjem zla na Zemlji, ostane še vedno kar nekaj upravičenih očitkov na račun nekdanje državne sekretarke, za katere pa se zdi, da jih mediji do novembra preprosto ne bodo dovolj globoko načeli ter bodo zgolj praskali po površju in čakali na potencialno bombo WikiLeaks, ki že nekaj časa napoveduje, da bo objavil obremenilni sveženj dokazov proti Clintonovi.

Trump medije preprosto preveč zaposluje, da bi med štreno njegovih verbalnih izbruhov o deportaciji muslimanov, gradnji mehiškega zidu, menstruaciji TV-voditeljic, bojazljivih vojnih veteranih in morebitnem pozivanju k orožju v primeru zmage Clintonove celo prepoznali kako verodostojno iztočnico. Kot je bila, denimo, tista, ko je namignil, da je Clintonova prišla na njegovo poroko z Melanio Knauss leta 2005, ker je prispeval denar za njeno fundacijo, zdaj že skoraj zloglasno The Clinton Foundation.

Dobrodelni organizaciji, ki jo družno vodijo Bill, Hillary in Chelsea Clinton, pripisujejo velike zasluge predvsem za njena prizadevanja za znižanje cen zdravil za zdravljenje aidsa v razvijajočem se svetu, hkrati pa se, zlasti v zadnjih letih, pojavlja tudi vse več vprašanj in očitkov glede donatorjev. Konkretno pri tem ne gre le za spornost nekaterih "dobrodelnežev", med katerimi najdemo tudi države, ki veljajo za hude kršiteljice človekovih pravic, ampak tudi za to, kaj so določeni donatorji dobili od Clintonove v zameno za svojo dobrodelnost oz. kaj si od nje obetajo, če postane predsednica.

"Rekel sem, pridi na mojo poroko, pa je prišla," je dejal Trump lani na enem od republikanskih soočenj. "Veste, zakaj? Ni imela izbire, ker sem plačal. Prispeval sem za njen sklad, ki sicer velja za sklad, ki naj bi delal dobra dela." Trump oz. njegova dobrodelna organizacija Donald J. Trump Foundation je fundaciji Clintonovih darovala dvakrat v skupni vrednosti 110.000 dolarjev. Kar seveda ni sporno. Je pa zelo sporno (beri: kaznivo), če drži tisto, kar Clintonovi očitajo Trump in nekateri republikanci, pa tudi njen demokratski tekmec Bernie Sanders - da so bili veliki donatorji deležni uslug State Departmenta, ko je tega med letoma 2009 in 2013 vodila Clintonova.

Donatorji prihajali v stik s sekretarko
Razkrita e-pošta Clintonove kaže sumljivo prepletanje med donatorji in State Departmentom, konkretno, da so nekateri od donatorjev lahko prišli v stik z najtesnejšimi pomočniki Clintonove ali pa kar Clintonovo samo, ko so prosili za poslovno srečanje. Pred dnevi je AP razkril, da je več kot polovica posameznikov, ki so se srečali s sekretarko Clintonovo, pa niso del vlade, tako ali drugače donirala v njeno fundacijo. Skupno je teh 85 donatorjev z zasebnimi interesi v fundacijo Clintonovih prispevalo okoli 156 milijonov dolarjev.

Več kot sporno je, da je vodja kabineta Clintonove Cheryl Mills opravljala tudi razgovore za delovna mesta v fundaciji, še bolj sporno pa je, da je tesni zaupnik zakoncev Clinton Sydney Blumenthal služil po 10.000 dolarjev mesečno za svoje delo v skladu, hkrati pa sekretarko Clintonovo oskrboval z obveščevalnimi podatki o Libiji. A pošta tudi kaže, da donatorji niso vedno dobili želenega, še posebej, ko so iskali kaj več od zgolj sestanka. Kar pa je za Clintonovo najpomembnejše, je, da dokazov, da bi bili donatorji deležni posebne obravnave pri neposredni nagraditvi za njihove prispevke, ni.

Kar pa seveda, ne pomeni, da te posebne obravnave ni bilo, še posebej, če upoštevamo, da je FBI v začetku leta dejansko razpravljal o možnosti preiskave Clintonove zaradi korupcije, povezane s fundacijo, pa je nazadnje ministrstvo za pravosodje preiskavo zatrlo že v kali. Kritiki ob tem radi izpostavljajo primer kanadskega rudarskega mogotca Franka Giustre, ki je eden največjih donatorjev in tesen prijatelj Billa Clintona. New York Times je v obsežnem članku lani namreč razkril, da naj bi, tudi s pomočjo glasu Clintonove, dobro zaslužil v obsežnem poslu z ruskim Rusatomom.

Usluge za nigerijskega poslovneža
NYT je pred kratkim razkril tudi niz elektronske pošte iz leta 2009 med Humo Abedin, takrat namestnico vodje kabineta državne sekretarke Clintonove, potem zaposleno v Clinton Foundation, danes pa podpredsednico njene predsedniške kampanje in vodjo ene izmed pobud sklada Douglasom J. Bandom. Ta je Abedinovo prosil, naj mu posreduje stik nekoga iz State Departmenta, ki bi ga lahko povezal z enim izmed večjih donatorjev, nigerijskim milijarderjem libanonskega rodu Gilbertom Chagouryjem, glede njegovih interesov v Libanonu. Abedinova ga je usmerila na tedanjega veleposlanika ZDA v Libanonu Jeffa Feltmana. Fox News pa je razkril, da je bil State Department tudi v navezi s Chagouryjevim bratom Ronaldom glede nakupa ogromnega zemljišča v Lagosu v Nigeriji, ki pa se po besedah State Departmenta ni nikoli zgodil.

Še ena izmenjava e-pošte iz leta 2011 kaže, da se je ukrajinski jeklarski magnat Viktor Pinčuk, ki je Clintonovi fundaciji skupno daroval več kot 10 milijonov dolarjev, tistega leta srečal z enim od višjih predstavnikov State Departmenta. Pinčuk, eden večjih zagovornikov ukrajinskega vstopa v EU in nasprotnik takratnega prokremeljskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, je s predstavnikom State Departmenta govoril v imenu ukrajinskega predsednika, da bi skušal pomiriti napetosti z Washingtonom glede ukrajinskih kršitev človekovih pravic in zbliževanja z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.

Leta 2008 se je Pinčuk zavezal, da bo za eno od pobud fundacije, Clinton Global Initiative, v naslednjih petih letih prispeval 29 milijonov dolarjev, da bi tako financiral program, ki naj bi uvajal prihodnje ukrajinske voditelje in "modernizatorje". Danes cela vrsta udeležencev teh programov sedi v ukrajinskem parlamentu.

Iz Pinčukovega sklada so sporočili, da so fundaciji Clintonove donirali, da bi s pomočjo ZDA Ukrajina postala "uspešna, svobodna, moderna država, ki bi temeljila na evropskih vrednotah", lobiranje Pinčuka pri State Departmentu glede Ukrajine pa označili za "nič drugega kot dobro stvar".

Dva ločena svetova?
Ob tem je treba poudariti, da gre pri tem zgolj za e-pošto, ki jo je tabor Clintonove dejansko posredoval FBI-ju, medtem ko je bilo kar 30.000 e-pisem še pred predajo izbrisanih z njenega strežnika, ker jih je njena ekipa (odvetnikov) označila, da so popolnoma "zasebne narave". "Čeprav ti odvetniki e-pošte niso prebrali, od direktorja FBI-ja Jamesa B. Comeyja pa vemo, da so nekaj tisoč službenih e-pisem, ki jih Clintonova ni predala, našli na drugih mestih, naj bi preprosto zaupali Clintonovi, da je bilo vse to opravljeno popolnoma transparentno," piše Washington Post.

Kljub gorečemu zanikanju Clintonove, da je njeno politično življenje ločeno od življenja fundacije, pa sta ta dva svetova več kot očitno prepletena. Številni, ki so darovali človekoljubni organizaciji, so tudi na seznamu tistih, ki so radodarno razprli denarnice, ko je bilo treba financirati njeno politično kampanjo, in ni naključje, da volivci Clintonovo označujejo za najmanj zaupanja vredno predsedniško kandidatko v novejši zgodovini.

Trump na svoji strani dejansko zelo koherentno in povsem legitimno našteje "10 resnic o fundaciji Clintonovih", pri čemer vestno navaja povsem mainstream ameriške medije, ki so pisali o spornosti fundacije, pri tem pa namiguje na Hillaryjin t. i. "pay for play" ("plačaj in igraj") pristop do vladanja. Ena izmed teh točk je, da je polovica večjih donatorjev (tistih, ki so prispevali več kot milijon dolarjev) prispevala tudi za predsedniško kampanjo Clintonove, pri čemer so tu zajeti tudi tuji donatorji in države, ki po ameriški zakonodaji ne morejo prispevati za kampanjo predsedniškega kandidata, lahko pa prispevajo v dobrodelno fundacijo, če si obetajo povračilne usluge od "predsednice Clintonove".

Hillary Clinton je na to točko sicer nedavno odgovorila z napovedjo, da bo fundacija Clintonovih v primeru njene izvolitve nehala sprejemati donacije iz tujine in hkrati močno omejila donacije korporacij, a kot se sprašuje Robert Reich, politični komentator in sekretar za delo v administraciji Billa Clintona, ki je med letošnjimi strankarskimi volitvami podpiral Hillaryjinega tekmeca Bernieja Sandersa: "Zakaj šele takrat? Upoštevajoč izjemno nezaupanje javnosti do vlade ter nezaupanje do Hillaryjinih povezav s korporacijami in njihovimi prispevki, bi lahko že navidezni potencialni konflikt interesov ogrozil njeno predsednikovanje."

Ob tem je še treba poudariti, da bo le matična fundacija (Clinton Foundation) tista, ki bo prenehala prejemati tuje in korporacijske donacije - druge dobrodelne organizacije zakoncev Clinton se temu ne bodo odrekle.

Agresivna lobistka
In ko smo že ravno pri korporacijah - od zadnjih državnih sekretarjev je Clintonova veljala za eno najagresivnejših pri lobiranju za ameriške korporacije, zaradi česar je vrsta vlad po vsem svetu podpisala sporne sporazume in zakonodaje v korist ameriških velikanov, kot so General Electric, Exxon Mobil, Microsoft in Boeing, hkrati pa je kar 60 teh korporacij, ki so imele koristi od lobiranja Clintonove, na račun njene fundacije nakazalo več kot 26 milijonov dolarjev.

Ko je govor o "quid pro quo", se velja vprašati tudi, kakšne koristi si od predsednice Clintonove obetajo tuje vlade, ki so na račun njene fundacije nakazale milijone. Kot je zapisal Washington Post, je bil "redko, če sploh kdaj, potencialni vrhovni poveljnik ZDA tako tesno povezan z organizacijo, ki sprejema finančno podporo tujih vlad". 10 do 25 milijonov od Norveške in prav toliko od Savdske Arabije, med 5 in 10 milijoni so prispevali Avstralija, Irska, Kuvajt, Nizozemska, Katar, Brunej, Oman, Združeni arabski emirati in Velika Britanija.

Med posameznimi donatorji po zneskih prednjačijo državljani Ukrajine, sledijo Angleži, Savdski Arabci, Nemci, Irci, Indijci, Kanadčani, Argentinci, državljani Združenih arabskih emiratov, Kitajci, Grki, Nigerijci in Bošnjaki.

Fundacijo ustanovil Bill Clinton
Fundacija politične dinastije Clinton sicer ne zbuja pozornosti le v tokratnem krogu ameriških volitev, pred oči širše in politične javnosti je prišla že leta 2008, ko je predsedniško štafeto prevzel zdaj odhajajoči predsednik Barack Obama, ki je Hillary Clinton ustoličil kot zunanjo ministrico. Korenine fundacije, prikladno locirane na Aveniji predsednika Clintona 1200 v arkansaškem Little Rocku, segajo v leto 1997. Takrat je ob koncu svojega prvega mandata tedanji ameriški predsednik Bill Clinton začel zbirati denar za prihodnji Clintonov predsedniški center oz. predsedniško knjižnico.

Pravi zagon pa je fundacija dobila po koncu Clintonove predsedniške kariere leta 2001, ko je tudi formalno ustanovil organizacijo, ki je sprva nosila le njegovo polno ime - The William J. Clinton Foundation. Leta 2004 je bil prej omenjeni predsedniški center, ki je nato prešel pod okrilje fundacije, le odprt. Že tedaj se je pokazalo, da je ime Clinton lahko stroj za ustvarjanje denarja in kako vabljivo je za ljudi, ki v svetu kaj pomenijo.

Prek donacij (te so že takrat zaradi donatorjev, kot je Savdska Arabija, dvigovale prah) so namreč za gradnjo centra zbrali kar 165 milijonov dolarjev, na njegovo odprtje pa so prišla številna zveneča imena: nekdanja ameriška predsednika George Bush starejši in Jimmy Carter, takrat aktualni predsednik George Bush mlajši, navzoče je prek videa nagovoril Nelson Mandela, zapel jim je Bono, prišla sta tudi Barbara Streisand in Robin Williams …

Še predtem, leta 2002, je bila sprožena tudi prva človekoljubna pobuda fundacije. Sodeč po zapisu na njihovi spletni strani, je bil povod zanjo srečanje Billa Clintona s tedanjim premierjem otoške državice St. Kitts in Nevis na mednarodni konferenci o aidsu, ki je Clintona moledoval, naj nekaj ukrene proti svetovni pandemiji te bolezni. Prigovarjanju se je pridružil tudi Mandela in tako se je rodila Clintonova HIV-/AIDS-pobuda, ki danes nosi ime Clintonova pobuda za dostop do zdravja (CHAI). CHAI-u se je nato v naslednjih letih pridružilo še osem različnih pobud z več področij, kot so večja enakopravnost žensk, podnebne spremembe, pomoč Haitiju, sodelovanje svetovnih vodij pri iskanju rešitev itd.

Opravila veliko dobrega, ampak ...
Čeprav so si številni komentatorji enotni, da je fundacija v 15 letih delovanja opravila veliko dobrega, se kritiki z obeh strani političnega spektra ni mogla izogniti. Glavna tarča je bilo vedno njeno financiranje oz. pomanjkanje preglednosti tega. Ker gre za nepridobitno organizacijo, je ameriški zakoni ne zavezujejo k objavljanju vseh podatkov, kateremu so zavezana zasebna, pridobitna podjetja. Do leta 2008 so bili zato vsi podatki o njenem poslovanju, donacijah in donatorjih lahko zgolj stvar ugibanj, internih podatkov in dobre volje same fundacije. Leta 2008 se je to deloma spremenilo.

Fundacija je, preden je Hillary postala zunanja ministrica Obamove vlade, z njo podpisala etični sporazum, v okviru katerega se je zavezala, da med ministrovanjem Clintonove ne bo sprejemala donacij tujih držav (ne pa tudi donacij tujih državljanov), State Departmentu pa je moral sklad razkriti svoje donatorje. Kot je poročal CNN, v najmanj enem primeru tega ni storila in je "pozabila" predložiti poročilo o polmilijonski donaciji Alžirije za pomoč žrtvam potresa na Haitiju leta 2010. Lani pa je fundacija ponovno "pozabila" prijaviti 26 milijonov, ki so jih za svoje govore v tujini in na sedežih korporacij prejeli vsi trije Clintoni skupaj.

Seznam donatorjev je sicer izredno pester in kaže, da velika podjetja, pomembni posamezniki in vlade po svetu radi posežejo globoko v žep, ko je po sredi ime Clinton. Nizozemska loterija, sklad Billa in Melinde Gates, švedska loterija, izraelsko-ameriški lastnik franšize Mighty Morphing Power Rangers Haim Saban, Rockefellerjeva fundacija, član savdske kraljeve družine princ Turki Al Fajsal, kitajski milijarder Wang Wenliang, ki nadzira vrsto velikih kitajskih podjetij, Michael Schumacher, Coca-Cola, Anheuser-Busch, Bloomberg, Barclays, Ameriška univerza v BiH, Exxonmobil …

Seznam je dolg in ekskluziven in samo vsi zgoraj našteti so skladu donirali najmanj milijon dolarjev, v zadnjih 15 letih pa je temu denarnemu stroju uspelo zbrati osupljivi dve milijardi dolarjev. Koliko so dali najbolj darežljivi, ni znano, kajti darovalci so razvrščeni v razrede od-do, najvišji razred pa je več kot 25 milijonov dolarjev.

In tu se kritikom znova zatakne kost v grlu. Fundaciji očitajo, da zgolj razvrščanje v razrede ni dovolj, temveč bi morali biti posamezni donatorji razkriti tudi s točnimi zneski. Kajti med njimi so, izpostavljajo kritiki, med drugim tudi države, ki kratijo človekove pravice žensk in istospolnih ter poslovneži z denarjem v davčnih oazah. To pa sta temi, katerima Hillary Clinton v svojih predvolilnih obljubah namenja veliko pozornosti in obljub o boju proti diskriminaciji žensk in izogibanju plačevanja davkov.

290 milijonov za "preostale stroške"
Očitki se ne ustavijo tu. Poizvedovanje Washington Posta je še dodatno odškrnilo vrata v drobovje tega stroja za zbiranje denarja, saj se je fundacija odločila, da bo javno objavila letna poročila in davčne napovedi za obdobje med letoma 2008 in 2014. Kar najbolj zbode v oči je, da so med letoma 2009 in 2012, piše Federalist, uspelo zbrati skoraj pol milijarde dolarjev, a za programske štipendije je šlo borih 15 odstotkov.

Osupljivih 25 milijonov dolarjev je šlo za potne stroške (od tega 12 milijonov samo leta 2011), 290 milijonov pa so klasificirali pod "preostale stroške". Pogled v letno poročilo za 2014 kaže podobno sliko. V omenjenem letu je fundacija imela skoraj 338 milijonov dolarjev prihodkov in za nekaj manj kot 250 milijonov dolarjev stroškov.

Od tega je na primer nekaj manj kot 80 milijonov dolarjev šlo za plače, 33,7 milijona za neposredne stroške, povezane s programi, 18,4 milijona za potne stroške, 13 milijonov za svetovalce … Visoka raven stroškov je tako že začela skrbeti tudi nekaj težkokalibrskih donatorjev, pišejo ameriški mediji, ki so sprašujejo, kaj sploh dobijo za svoj denar oz. ali gre ta res v prave roke.

Razen, če se v naslednjih dveh mesecih ne pojavijo obremenilni e-dokazi, bo konkreten odgovor na to zaradi kompleksnosti strukture fundacije in zapletene mreže donatorjev težko dobiti. Bo pa fundacija nedvomno pod drobnogledom, tudi če Clintonova postane predsednica, in ne bo več imela luksuza nekoga, ki bi medije ves čas odvračal od nje same in njenih madežev.