"Če bi rekel, da sem to pričakoval, bi lagal, kot teče pes," komentira nominacijo najverjetnejšega republikanskega kandidata za predsednika ZDA Donalda Trumpa publicist in novinar Ervin Hladnik Milharčič. "Pričakoval sem, da bo partijska struktura obvladala stanje in postavila svojega kandidata Jeba Busha, a ji to ni uspelo. Nisem pričakoval, da so tradicionalna zavezništva denarja, politične moči, industrije in globoke vere tako nemočna pred nekom, ki obvlada zgolj retoriko in spektakel."

Trumpu, ki je pred dnevi dopolnil 70 let, je uspel svojevrsten medijski in marketinški spin, saj je kot kandidat, ki je imel najmanj možnosti med vsemi republikanskimi kandidati, dobil največ medijske pozornosti in rekordnih 13,3 milijona glasov na strankarskih volitvah, kar do zdaj ni uspelo še nobenemu republikanskemu kandidatu. Po poročanju New York Timesa so mu mediji namenili za dve milijardi ali 70 odstotkov brezplačnega medijskega prostora, dvakrat več kot najdražje predsedniške kampanje v zgodovini, poroča New York Times, Hillary Clinton pa za 746 milijonov dolarjev.

Neverjeten finančni zaostanek milijarderja
A težave so nastale tam, kjer se vedno vse začne in konča – pri denarju. Trump je pred dnevi odpustil vodjo svoje kampanje Coreyja Lewandowskega. Razlog ni znan, demokrati pa so prepričani, da je Lewandowski letel zato, ker Trump zaostaja s postavljanjem infrastrukture. Zgolj medijska pozornost za zmago na splošnih volitvah novembra letos naj ne bi bila dovolj.
Po podatkih Ameriške zvezne volilne komisije (FEC) je namreč med letošnjima kandidatoma največje finančno nesorazmerje v zgodovini volitev: medtem ko je imel najverjetnejši republikanski kandidat junija na bančnem računu 1,3 milijona dolarjev zbranih sredstev za predsedniško kampanjo, jih je imela Clintonova 42,5 milijona, torej kar 32-krat več od Trumpa. Še več, medtem ko je Clintonova za prihodnje tedne zakupila oglasni prostor v vrednosti 21 milijonov dolarjev, bo Trup zakupil šele prvega, poroča Guardian.

"Hillary Clinton je vodila klasično demokratsko kampanjo s poudarkom na zdravstveni reformi in večanju moči srednjega razreda. V to jo je v veliki meri prisilil njen tekmec Bernard Sanders, ki ji je pobral velik del prostora s svojo neizprosno ostrino demokratske prenove ameriške družbe," meni Miro Kline, profesor s fakultete za družbene vede, in nadaljuje, da je tako izgubila skoraj vse mlade privržence demokratske stranke, s tem pa tudi večino moči, ki se v času kampanje pretaka prek družbenih omrežij. "Trump je popolnoma zmlel dolgo vrsto republikanskih ortodoksnih protikandidatov, saj je zagovarjal tako zdravstveno reformo kot višje plače za srednji razred in potrebuje takšen zasuk, da lahko še naprej podpira razvoj ameriške družbe," meni Kline.

Hillary Clinton padajo okostnjaki iz omare
ZDA imajo letos dva najmanj priljubljena za zdaj najverjetnejša predsedniška kandidata v sodobni zgodovini države, vsaj tako kažejo podatki zadnje ankete ameriške televizije ABC in časopisa Washington Post; negativno mnenje o Trumpu ima 70 odstotkov vprašanih Američanov, o Hillary Clinton pa 55 odstotkov.
Odstotke priljubljenosti, ki jih je Hillary Clinton dobila kot prva dama in pozneje senatorka New Yorka, bliskovito izgublja zaradi preteklih grehov. Tu ji ne pomaga niti to, da bi lahko postala prva predsednica ZDA; številni ji namreč očitajo elitistični feminizem - ali kot je zapisala uporabnica Facebooka Ashley Nicole Lemire: "Če imaš vagino in kandidiraš proti Donaldu Trumpu, to še ne pomeni, da si feministka." Kljub temu pa pri volivcih zna igrati na žensko karto oziroma kartico.

Ko ženska kartica prinaša politične točke
Veliko pozornosti v kampanji je vzbudila z rožnato 'žensko kartico'. Poteza, ki se zdi izredno banalen oglaševalski trik, je po mnenju Donalda Trumpa razlog, zaradi katerega ima demokratka dva milijona glasov več od njega, saj da bi "kot moški dobila le pet odstotkov glasov". Rožnata kartica, na kateri med drugim piše 'Čestitke! Ste del večine.', sama po sebi nima vrednosti, v fizični obliki jo dobijo vsi, ki donirajo v kampanjo Hillary Clinton, ta pa jim v zameno obljublja, da je "vsak darovani dolar zagotovilo, da Donald Trump nikoli ne bo predsednik", oziroma da se bo kot predsednica države zavzemala za pravice žensk na področjih zdravstva, plač, rase in družbene enakosti.

A kaj ko Hillary, ki jo Forbes uvršča na drugo mesto najvplivnejših žensk sveta, takoj za nemško kanclerko Angelo Merkel, rožnate kartice ne more predložiti FBI-ju, ki jo preiskuje zaradi morebitne kršitve nacionalne varnosti s kazenskega vidika, saj je kot zunanja ministrica ZDA službeno elektronsko pošto pošiljala z zasebnega elektronskega naslova (notranja preiskava zunanjega ministrstva je že ugotovila, da je kršila pravila glede varnosti komunikacije).

WikiLeaks: Podpora vojne v Siriji kot podpora Izraela
Glede na objavo dokumentov, ki jih je razkril WikiLeaks, naj bi Hillary Clinton v enem izmed predloženih elektronskih sporočil komisiji zapisala, da je treba podpreti vojno v Siriji: "Iranski jedrski program in sirska državljanska vojna se zdita nepovezana, vendar sta. /.../ Izraelske voditelje skrbi, da bi izgubili jedrski monopol in spodbudili druge, kot sta Savdska Arabija in Egipt, da se oborožujeta z jedrskim orožjem. /.../ Novi sirski režim bi bil lahko naklonjen nadaljevanju mirovnih pogovorov z Izraelom. Hezbolah in Libanon pa bi bila odrezana od iranskega sponzorstva, saj Sirija ne bi bila več tranzitna točka Irana za urjenje, pomoč in orožje." (WikiLeaks sicer navaja datum objave 31. december 2000, kar pa naj bi bil napačen datum, saj je bila Hillary Clinton državna sekretarka med letoma 2009 in 2013, zato naj bi bila, vsaj glede na kontekst celotne vsebine, e-pošta poslana 31. decembra 2012.)

Tu je še napad na ameriško veleposlaništvo v Libiji oziroma atentat na ameriškega veleposlanika 11. septembra 2012 v Bengaziju Christopherja Stevensa, ko se je administracija predsednika Baracka Obame s Clintonovo na čelu posipavala s pepelom, češ da je bil napad posledica jeze muslimanov zaradi ameriškega filma, ki se je norčeval iz preroka Mohameda, a se je izkazalo, da bi konzulat celica teroristične organizacije Al Kaida napadla tudi sicer.
Fundacija Clinton pod drobnogledom
Svojevrstne pozornosti bo v prihodnjih tednih zagotovo deležna fundacija The Clinton Fundation, katere največji donator je Savdska Arabija z menda 25 milijoni dolarji (kronski princ Mohamed bin Salman trdi, da je Riad zagotovil 20 odstotkov vseh sredstev predsedniške kampanje Hillary Clinton). V preteklosti je v fundacijo daroval tudi sam Donald Trump - okoli 100.000 dolarjev. Zanimivo pa je tudi to, da sta bila Bill in Hillary po odhodu iz Bele hiše leta 2001 zaradi afer Whitewater in Levinsky na robu bankrota. Nato pa sta v naslednjih 14 letih z javnimi nastopi, knjigami in svetovanji zaslužila okoli 230 milijonov dolarjev, "čeprav skrivnostno v javnosti prikazujeta, da imata največ 53 milijonov dolarjev premoženja", piše Forbes.
"Hillary je nadaljevala tam, kjer je končala pred osmimi leti, ko je izgubila proti Obami. Torej z veliko denarja za oglaševanje v kombinaciji z digitalnimi družbenimi mediji, s katerimi je Obama dobival točke in zmagal na predsedniških volitvah kot prvi Afroameričan. Takšna kampanja je na prvi pogled popolnoma primerna tudi za zmago prve ženske," meni strokovnjak za tržno komuniciranje Miro Kline.
Presenetljiv uspeh Donalda Trumpa
A bolj kot uspeh 68-letnice, ki svojo predsedniško srečo v Beli hiši poskuša že drugič, je presenetljiva progresivnost nepremičninskega mogula in ljubljenca rumenega tiska, čigar vrednost Forbes ocenjuje na 4,5 milijarde dolarjev, Donalda Trumpa, ki je svojo kampanjo zavil v šopek sočnih rasističnih in šovinističnih izjav: Foxovo novinarko Megyn Kelly v pogovoru za CNN opisal s "kri ji je lila od vsepovsod", ko ga je vprašala: "Nekatere ženske ste imenovali debeli prašiči, bajse, psice in umazane živali – ali menite, da imate pravi temperament za človeka, ki bi ga lahko izvolili za predsednika?" Odmevala pa je tudi naslednja: "Če Hillary Clinton ne more zadovoljiti svojega moža, zakaj potem misli, da lahko zadovolji ZDA?" (Afera Levinsky.)
Znano je, da bi muslimanom prepovedal vstop v državo in zavrnil sprejem 200.000 sirskih beguncev, "ki bi bili lahko del IS-ja". Priseljence iz Mehike je označil za "posiljevalce" in "kriminalce", "ki s seboj prinašajo mamila", zaradi česar bi na meji z južno sosedo postavil zid, ki bi ga financirala kar Mehika sama. Prizanesel ni niti sodniku mehiškega rodu, ki mu sodi v tožbi udeležencev nepremičninskega tečaja Trumpova univerza, v kateri želijo stranke nazaj denar, saj trdijo, da se v programu niso ničesar naučile.
#vsegasokrivimediji
Miro Kline ugotavlja, da je Trump izbral popolnoma netipično predsedniško volilno kampanjo, ki jo najlažje opišemo kot rumena pot, "ki je PR-ovsko obarvana, saj izrablja proces medijske pozornosti prek rumenih medijev in rubrik, ki jo generira kandidat s svojo pojavnostjo in nekonvencionalnim, za številne tudi politično nekorektnim govorom". Zadeva je prišla tako daleč, da v ZDA iščejo celo krivca za Trumpov uspeh. In so ga tudi našli - #vsegasokrivimediji. "Zaradi poslovnega modela, ki temelji na klikih in ratingih, so v svoje vsebine, oddaje vnašali tisto, kar prinaša ratinge. Trump je, kot je reklo več vodij večjih medijev, dober za posel. In dokler je dober za posel ... bi bili mediji nori, če ga ne bi objavljali," pravi Nataša Briški, novinarka in soustanoviteljica Metine liste ter dolgoletna dopisnica komercialke iz ZDA.
Nekdanji televizijski voditelj CNN-a in NBC Newsa Campbell Brown se je v zapisu na portalu Politico Zakaj krivim TV za Trumpa razpisal o tem, kako so mediji Trumpu prepustili uredniški izbor. "To je moralo biti pravo olajšanje za direktorje televizijskih mrež, ki imajo vedno manjšo gledanost in vedno manj odzivnosti na družbenih omrežjih in drugih novih platformah. Trump je prišel na prizorišče kot nekakšna mana iz pekla," je zapisal. Nekateri televizijski novinarji naj bi imeli v pogodbi člen, da dobijo pri plači dodatek, če njihovi prispevki dosežejo visoke ratinge. "S predsedniško limonadnico 2016 jim je to zagotovo uspelo. Zato nam servirajo Trumpa ves čas," dodaja.
Kline: Tarnanje medijev je višek licemerstva
Samorefleksija četrte veje oblasti je šla tako daleč, da so kopali po zlatem arhivu tabloidov v devetdesetih letih, ko so navsezadnje tudi odkrili ta medijski dragulj, ki prinaša oglaševalske cekine. "Bil je bogat. Bil je vulgaren. Bil je mestni človek ... in ženske – posel, seks, mož, ki ljubi pozornost. Ni ga bilo čez njega," se spominja Larry Hackett, ki je delal za New York Daily News. Zato so ga pisci tabloidov radi objavljali, naklada pa je rasla, piše Politico. Novinarki Daily Newsa Lindi Stasi je Trump leta 1993 celo dovolil, da je prišla v porodnišnico, ko je njegova takratna žena Marla Maples rojevala hčerko Tiffany. Novinarka ga je pregovorila z besedami, da bo sicer ostala brez službe, če ne dobi dobre zgodbe, on pa ji je dejal: "Oh, dobro."
"Tarnanje medijev, da so dali Trumpu preveč pozornosti, je višek licemerstva," pravi Kline, saj so imeli z višjimi ratingi višje cene oglaševanja in uspešnejše poslovanje. Nataša Briški gre korak naprej, ko pravi, da mediji niso opravljali svojega dela, saj niso problematizirali njegovih izjav; vse od majhnih zarečenih stvari, da ne bo kandidiral za predsednika, do tega, da nasprotuje vojni v Iraku, "čeprav vemo, da laže, saj je v eni izmed oddaj navijal za napad, ko se je začela vojna". "... Štejeta hitrost in ekskluziva, ne pa kontekst in preverjanje povedanega, kar seveda zahteva čas, ki ga (op. p.: mediji) nimajo. Ko pa že začnejo kopati, si izmisli še kaj hujšega, a vlak gre naprej in nominacijo dobi." Pri tem citira Joeyja Skaggsa, očeta medijskih potegavščin, "da je treba začeti s strašno lažjo, če laž ne bo dovolj brutalna, ti ne bodo verjeli, igrati pa mora na stereotipe". Kline pa spomni na pristop opaženosti svetovno znanega umetnika Andyja Warhola, ki vodi v všečnost oziroma, kar nam je znano, nam postane všeč (familiarity leads to liking), "ki ga v politiki še nismo doživeli".
Kriza identitete republikanske stranke
Poleg medijskega spektakla Ervin Hladnik Milharčič za uspeh 'slovenskega zeta' vidi še en razlog – fragmentiranost republikanske stranke, ki ima resno krizo identitete, odkar je zmagal Barack Obama. "Razen globokega in iskrenega sovraštva do Obame republikanska stranka ni imela skupne platforme. Zato nihče izmed kandidatov - John Kasich kot malo liberalnejši republikanec, Jeb Bush kot predstavnik dinastične strukture oblastnikov v ZDA, popularen guverner Chris Christie - ni mogel sebe predstaviti kot predstavnika interesov celotne stranke."
Kakšna bo svetovna agenda po novembrskih volitvah?
Tako Trump kot Hillary bosta na konvencijah strank sredi poletja najverjetneje potrjena (Donald Trump na konvenciji republikancev med 18. in 21. julijem v Clevelandu (Ohiu), Hillary Clinton pa na zboru demokratske stranke v Filadelfiji (25. in 28. julij). Ne glede na izid bo zanimivo videti, kakšno politiko lahko pričakujemo od novega predsednika ali predsednice ZDA. "Eno so me naučili Američani: to smo govorili med predvolilno kampanjo, zdaj pa se bomo pomenili, kaj bomo delali," pove Ervin Hladnik Milharčič, ki je bil med drugim Delov dopisnik iz ZDA ob prelomu stoletja.
Ameriški sociolog James W. Messerschmidt je v pogovoru za MMC že dejal, da politika Hillary Clinton "bolj odraža moškost". "V ZDA delimo politike na sokole, to so tisti, ki podpirajo vojsko, in na golobice in Hillary Clinton bolj spada med sokole kot Sanders. Tu je zelo blizu Trumpu. Ona si želi okrepiti spopade v Siriji. Tam želi tudi uvesti območja prepovedi preletov razen za ameriška letala. To je naredil George Bush v Iraku in tudi Bill Clinton. Skratka, Hillary želi preseči svojega moža."
Nataša Briški meni, da je Hillary Clinton kljub vsemu nekoliko predvidljivejša, "saj se približno ve, kaj želi narediti, in ima naklonjen pogled do Evrope ... čeprav nekateri govorijo, da bodo z njo nove vojne ... Trump pa je dejal, da ne izključuje niti uporabe jedrskega orožja v Evropi". "Njegova doktrina se glasi: 'Ne bom vam povedal, kaj bom naredil, želim biti nepredvidljiv.' To je dejal v nekem intervjuju, kjer na vprašanje, v katerem so ga spraševali o podrobnostih, ni imel odgovora, saj ga ne ve, ne pozna politike."
Tudi Ervin Hladnik Milharčičmeni, da bi Trump lahko pustil svet na miru, "saj se nanj ne razume", in bi se bolj ukvarjal z ameriškimi težavami, da pa "tak bedak, kot ga predstavljajo, pač ni". "Zdi se mi, da je nezaupljiv do mednarodne trgovine in globalizma, medtem ko je Hillary Clinton globalistka in hoče ZDA še naprej uveljaviti kot vodilno silo sveta, ki vodi vse od Libije, Ognjene zemlje do Antarktike. Njen pogled je ta, da so ZDA velika in močna država, ki mora svet uskladiti s svojimi interesi. To je delala kot zunanja ministrica, ko je delala velike napake. Libija je morda njen največji greh."