V navajski kulturi je običaj, da se sogovorniku predstaviš z imeni klanov, ki jim pripadaš. V grobem prevodu, bi se prevod glasil: Pozdravljeni, sem Mark Charles iz klana Lesenega čevlja, klanov Vod, ki tečejo skupaj in klana Grenke vode, ki je eden od osrednjih navaških klanov. Mark Charles je edini staroselski kandidat na teh predsedniških volitvah, šele drugi staroselec, ki se poteguje za to mesto. Kot neodvisni kandidat možnosti za zmago tako rekoč nima.

O neodvisnih predsedniških kandidatih in tistih, ki se za mesto predsednika v ZDA potegujejo pod okriljem katere izmed preostalih ameriških političnih strank, običajno ne slišimo veliko, če sploh kaj. Zakaj ste se odločili za kandidaturo? Katere so vaše glavne politike?
Za neodvisno kandidaturo sem se odločil zato, ker si naši največji stranki v tem našem dvostrankarskem sistemu, demokratska in republikanska, zelo prizadevata za ohranitev statusa quo. Ne želita si hitrih in radikalnih sprememb in vse sile usmerjata v ohranitev obstoječega sistema. Prepričan sem, da potrebujemo spremembe v samih temeljih našega naroda. Zadnjih 15 let sem preživel v Navajo rezervatu na jugozahodu Združenih držav, tri leta sem z družino preživel v zelo tradicionalnem zaselku, šest milj stran od prve asfaltirane ceste, brez tekoče vode, brez elektrike, kot pač mnogi pripadniki Navajo ljudstva. Preučeval sem zgodovino našega naroda, naše države in še posebej zgodovino staroselcev in temnopoltih priseljencev.
Predvsem bi rad zgradil Narod, v katerem bi "Mi, ljudje", kot je zapisano v naši ustavi, res pomenilo vse ljudi. Če berete ustanovno listino ZDA, deklaracijo o neodvisnosti, je v njenem začetku zapisano, da so vsi ljudje enakopravni. A že nekaj vrstic kasneje isti dokument o staroselcih govori, kot o neusmiljenih divjakih. Ustava se začne z besedami »Mi, ljudje« , kar zveni sila združevalno, a ne omenja žensk, izključuje staroselce in afroameričane pa obravnava kot 3/5 človeka. Ko je bila naša ustava spisana, leta 1797, je bila spisana za belopolte moške.
Ko torej gledamo naše zakone in našo zgodovino, nikoli nismo bili združevalni narod. Zmeraj smo imeli težave z vključevanjem marginalnih skupin, različnih ras, različnih veroizpovedi, različnih socialnih statusov. S svojo kampanjo na nek način ljudi sprašujem ali bi radi živeli v narodu, ki bi resnično vključeval vse ljudi. In če je odgovor pritrdilen, potem se moramo lotiti temeljev, na katerih je ta narod zgrajen. Lotiti se je treba tudi naših temeljnih ustanovnih listin.

Na teh volitvah ste edini staroselec, ki kandidira za predsednika ZDA. Drugi v celotni ameriški zgodovini. Kako so se staroselci odzvali na vašo kandidaturo?
Tudi to je eden od razlogov, zakaj se za predsedniško mesto potegujem, kot neodvisni kandidat. Demokrati in republikanci svoj volilni proces namreč vodijo po ustaljenem vzorcu. Prvo zborovanje je organizirano v Iowi, prve preliminarne volitve so v New Hampshiru. Iowa je šesta zvezna država z večinoma belskim prebivalstvom, New Hampshire pa četrta. Iowa ima največji odstotek zasebnih lastnikov zemljišč, New Hapshire ima največji odstotek lastnikov nepremičnin. Torej, če hočeš postati predsednik in se za to poteguješ pri enih od dveh glavnih strank, moraš skoraj celo leto s kampanjo nagovarjati predvsem belopolte lastnike zemljišč ali nepremičnin. Skupino torej, ki skoraj zagotovo ne bo glasovala za nekoga, ki prihaja iz obrobja družbe, staroselca ali temnopoltega.
To se je pokazalo tudi letos, ko so imeli Demokrati enega najbolj raznovrstnih naborov kandidatov doslej. Več temnopoltih, več žensk in več predstavnikov LGBT skupnosti kot kadarkoli prej. Na koncu so vsi ti izpadli iz tekme, ostal je le najboljši predstavnik statusa quo, Joe Biden.
Svojo kampanjo sem tako v prvi vrsti želel usmeriti predvsem v staroselska ljudstva. Ko sem maja lani napovedal svojo kandidaturo, sem nato večino leta potoval po državi, nagovarjal ljudi v staroselskih rezervatih in se pogovarjal z domorodnimi ljudstvi in ​​njihovimi voditelji.

Kot neodvisni kandidat zagotovo nimate tolikšnega dosega, kot ga imata kandidata obeh največjih strank. Veliko je odvisno tudi od proračuna, ki ga lahko namenite za kampanjo.
Eden od izzivov našega dvostranskega sistema je, da ta resnično poskuša ohraniti sistem dveh strank. Temu cilju niso zavezane le stranke, temu so zavezani tudi mediji in večina voditeljev po državi. In tako so kandidati drugih strank, neodvisni kandidati deležni zelo malo pozornosti medijev. In zelo težko je nekako prodreti v ta zaprt sistem. Samo za primer. V času naše kampanje, v zadnjih 18 meseci, sem zbral nekaj več kot 130, skoraj 140.000 ameriških dolarjev, kar je dobro za neodvisno kampanjo. Za primerjavo, Joe Biden je samo prejšnji mesec zbral 370 milijonov dolarjev.

Imeni vas in vašega podpredsedniškega kandidata Adriana Wallacea se bosta zapisani na glasovnici v zvezni državi Colorado. Od leta 2008 je Colorado modra država, naklonjena izvolitvi demokratskega kandidata. Ali demokrati, je na primer predsednik Obama, bolje razumel potrebe staroselskih Američanov, kot jih je na primer administracija predsednika Trumpa?
Z demokrati je praviloma tako, da skušajo čim bolj nagovoriti tudi staroselce, afro-američane in druge manjšine po vsej državi. Ena izmed stvari, na katere sem opozarjal v svoji kampanji, je ta, da si demokrati res da prizadevajo vzpostaviti stik z nekaterimi od teh skupnosti, vendar niso zelo dosledni v svojih politikah in dejanskim spremembam v teh skupnostih niso zares predani. To zelo jasno vidimo tudi letos z Joejem Bidenom. Sprva je bil eden najmanj karizmatičnih kandidatov, a ko je pokazal, da ima močno podporo afroameriške skupnosti v zvezni državi Južna Karolina, ga je stranka nekako podprla. V predsedniški tekmi pa je zelo jasno povedal, da se ne bo resno ukvarjal s potrebami marginaliziranih skupnosti, ne bo se ukvarjal z vprašanji reforme policije, ne s podnebnimi spremembami. Tako je na primer podprl tudi fracking, ki je zelo škodljiv za okolje. Napovedal je tudi povečanje sredstev za policijo. S tem pa spet nagovarja zmerne volivce obeh strank, mnogo manj pripadnike marginalnih skupin.

V svoji kampanji, pa tudi sicer, govorite o Ameriki, ki nima skupnega spomina. O belski večini, ki ima mitski spomin o odkritju Amerike. Lahko si predstavljam, da je povprečnemu volivcu precej neprijetno, ko govorite o rasizmu, suženjstvu tudi o seksizmu.
Da, to je zelo izzivalno, to je res. Težava je v tem, da naša država ne zna proučevati lastne zgodovine. Dejstvo je, da zmagovalec piše zgodovino. A v ZDA nimamo neke skupne zgodovine. Imamo belsko večino, ki ima mitološki spomin, spomin na mitološko zgodovino odkrivanja in širjenja, priložnosti in izjemnosti. In imamo zgodovino avtohtonih skupnosti, ki so bile primorane zapustiti zemljo svojih prednikov. Imamo zgodovino afro-američanov, segregacijo, poboje staroselcev, internirance, staroselskih rezervatov. Rasni nemiri, kot smo jih bili priča v tem letu, in policijsko nasilje niso nekaj novega, so stalnica tako rekoč že 250 let, le da jih zdaj vse pogosteje ujamejo televizijske kamere.

Pri branju vašega programa lahko opazimo trdno stališče o enakosti, enakopravnosti. Kakšno pa je vaše stališče do ameriške zunanje politike? Do mednarodnih pogodb, zavezništva NATO, boja proti terorizmu?
Prepričan sem, da rasizem in seksizem ne vplivata zgolj na našo notranjo politiko, temveč tudi na našo zunanjepolitično delovanje. Če bi imel to možnost, bi za svojega zunanjega ministra imenoval staroselca. To pa zato, da lahko začnemo pogovor ne samo z državami, s katerimi imamo težavne odnose, temveč tudi z nekaterimi najbližjimi zavezniki in upamo, da bomo spet ustvarili drugačen skupni spomin. Če pogledate naše zaveznike v NATU, je večina teh članic nekdanjih kolonialnih držav, ki niso le kolonizirale večjega dela preostalega sveta, ampak so bile ključne tudi za kolonizacijo Severne Amerike. Francija, Nizozemska in Velika Britanija na primer. Vprašati se je potrebno, kakšne vrednote nas vežejo z našimi najbližjimi zavezniki. Bojim se, da v mnogo čem temeljijo še na kolonializmu. Prav tako težke pogovore, kot jih moramo imeti z Kitajsko in Rusijo, bi morali torej imeti tudi z našimi zavezniki. Najti moramo nove skupne vrednote, soočene z zgodovino. Samo tako bomo lahko postali boljši državljani sveta.

Glede na pandemijo covid -19 je verjetno glavno vprašanje, kako okrevati. Ekonomsko, socialno, celo psihološko. Kako bi se lotili teh izzivov?
To je eden največjih izzivov,ne samo v ZDA, ampak po vsem svetu. Kolikor vem, se število okuženih povečuje tudi v Sloveniji, za mesec dni boste tudi povsem ustavili državo. In to je izziv, s katerim se soočate ne samo v Sloveniji, temveč po vsej Evropi in v ZDA. Po vsem svetu je. Težava je v tem, da ljudje povsod težko sprejmejo, da smo sredi svetovne pandemije in da ni cepiva. Tako sčasoma postanejo nemirni, želijo si na svež zrak, v naravo, želijo si družbe prijateljev, želijo si v restavracije, želijo si družabnosti. A prav to je tisto, kar je krivo za še večji porast okužb.

Kar potrebujemo je dosledno vodstvo, z jasnim sporočilom. Voditelje, ki znajo spodbujati ljudi in zagotoviti njihovo varnost. Voditelje, ki znajo zaščitili ne samo zdravje posameznikov, ampak tudi zdravje najbolj ranljivih znotraj naših skupnosti. Po drugi strani so ljudje neverjetno vzdržljivi. Znajo se prilagoditi novim razmeram, spremembam, ki jih prinaša čas. Znajo sodelovati in se na izzive prilagoditi na najrazličnejše načine. Toda biti morajo pripravljeni, o razmerah jim je potrebno povedati resnico. Samo tako so lahko resnično pripravljeni. Voditelji morajo ljudem tudi priznati svoje napake. Samo tako se lahko pretolčemo skozi to pandemijo in poskrbimo, da nikogar ne bomo prikrajšali, na nikogar pozabili.

Ste predavatelj, avtor številnih knjig, zdaj novopečeni politik. Kakšne načrte imate po volitvah? Nameravate ostati v politiki?
Prepričan sem, da se bomo v Ameriki slej ko prej potrebno soočiti z našo skupno zgodovino. To je bil nekako tudi eden od ciljev moje kandidature. Nekoliko sem sicer razočaran, da naša kampanja ni pritegnila pozornosti širšega občinstva, da smo na nacionalni ravni ostali popolnoma prezrti. Po volitvah se bom tako skupaj s sodelavci posvetil analizi in skupaj se bomo odločili kako naprej. Ocenili bomo, kaj smo dosegli in česa ne. Takrat bom tudi vedel, kako se lotiti prepotrebnih sprememb v ameriški družbi