Trump se je v prvem govoru po razglasitvi izidov Američanom zahvalil za glasove in obljubil zlato dobo za Ameriko. Svojo zmago je oklical za veličastno, omenil Boga, ki naj bi mu prizanesel pri atentatu, in zagotovil, da je njegov cilj ustaviti vse vojne po svetu.

"Njegov govor je bil klasičen odziv skoraj vseh predsednikov do zdaj, ki po zmagi igrajo simbolno vlogo povezovalca ali očeta naroda," pravi politolog Blaž Vrečko Ilc s fakultete za družbene vede. Trumpov govor je bil spravljiv in državniški, vendar politolog poudarja, da bo nadaljnje dogajanje odvisno od sedežev, ki jih bo Trump pridobil v predstavniškem domu, in sestave njegove administracije. "Tej spravljivosti za zdaj ne gre pripisovati dolgoročnih posledic," trdi Vrečko Ilc.

Vrečko Ilc je še poudaril, da je Trump v primerjavi s svojo prejšnjo zmago nad Hillary Clinton leta 2016 na letošnjih volitvah prejel večino glasov volivcev, in ne le večine glasov elektorjev. Trumpa je tako prvi mandat spremljala senca dvoma o legitimnosti njegovega predsedovanja, zdaj o tem ni nobenega vprašanja.

Republikanci so v senatu prevzeli večino, prav tako jo bodo verjetno obdržali v predstavniškem domu. Težav pri vladanju Trump tako ne bo imel, vendar vsaka ameriška administracija nasledi delo prejšnje. Katerih sprememb se bo lotil in katere predvolilne obljube bi lahko požrl?
Če bo Trumpu uspelo zagotoviti sedeže v predstavniškem domu, bodo izjemno veliko vlogo zagotovo igrale migracijske politike, saj so bile tudi ena njegovih glavnih predvolilnih tem, glede katerih so se odločali volivci. Vprašanje je, do katere mere je težava na meji dejansko fabricirana, vendar je ostrejši migracijski režim do Mehike zagotovo mogoče pričakovati.

Poudaril bi tudi, da je Trump glede na prejšnji mandat videti veliko bolj discipliniran. Zaradi kaosa, ki je spremljal njegov prvi mandat in tudi njegovo nedržavniško držo, so določene odločitve, ki sta jih sprejela oba tabora, zaradi njegovih zahtev padle. Trump ima izjemen občutek za določene tematike in geste, ki so, kot kaže, večini ameriških državljanov všečne, po drugi strani pa se njegova pozornost in disciplina zelo hitro lahko spreminjata.

Pozorni bomo morali biti predvsem na to, kateri člani njegove razmeroma pisane koalicije se bodo prebili v ospredje administracije, tako da bo prihodnjih nekaj mesecev zelo zanimivih.

Bidnova administracija je bila po eni strani zelo premetena, saj je večino naložb v okviru infrastrukturnih zakonov, kot sta CHIPS Act in Inflation Reduction Act, usmerila v tako imenovane rdeče države, tako da so bili teh subvencij v veliki meri deležni Trumpovi podporniki. Tako da je – ne glede na Trumpove obljube o zmanjšanju davkov in zanikanju podnebnih sprememb – pričakovati, da bo nadaljeval dele Bidnove zelene politike, navsezadnje tudi zato, ker je eden njegovih ključnih medijskih in finančnih podpornikov Elon Musk, čigar podjetje Tesla je odvisno od teh subvencij.

Ključen uspeh Bidnove administracije je bil tudi na področju delovne zakonodaje in predvsem protimonopolnih dejavnosti, saj je tako načela negativen vpliv, ki ga imajo velike korporacije na gospodarstvo, ter zmožnosti malih podjetij in potrošnikov, ki so tako lahko do določene mere začeli uživati koristi prostega trga. Zaradi podpore ljudi, kot je Musk, bi Trump te politike lahko zatrl, je pa po drugi strani njegov podpredsedniški kandidat JD Vance zagovarjal delovanje Zvezne komisije za trgovino (FPC) in njene protimonopolne ukrepe. Trumpovi naslednji koraki so tako v tej smeri še nejasni.

Pričakovati je, da bo ustavno sodišče ostalo trdno v rokah republikanske stranke. Če bo Trumpova stran prevladala v predstavniškem domu, bi lahko tudi odpravil določena proceduralna orodja, kot je "filibustering", s katero lahko opozicija zavlačuje zakonodajne procese in s tem moti njegovo uveljavljanje najrazličnejših zakonov.

Glede drugih politik in geopolitičnih vprašanj večjih razlik tako rekoč ne bo, kvečjemu zaostritve. Pričakovati je, da bo Trump nadaljeval delo, ki mu ga je zapustil Biden.

Lahko pričakujemo nadaljevanje in zaostritev trgovinske vojne s Kitajsko, ki jo je Trump začel in prepustil Bidnu, pri čemer je treba znova upoštevati, da bi vzpostavitev tarif na kitajske surovine in polizdelke obremenila določene skupine, ki podpirajo Trumpa, tako da bo nadaljnje zaostrovanje odvisno od sestave njegove administracije.

Trump je v prvem mandatu k sebi pritegnil določen del republikancev, ki so mu po koncu mandata obrnili hrbet, med njimi sta bila podpredsednik Mike Pence in predstavnik republikancev v senatu Mitch McConnel, tako ni pričakovati, da bodo ti starejši republikanci del njegove administracije. Položaje v vodstvu je tako obljubljal Elonu Musku in tudi Robertu F. Kennedyju mlajšemu. Kaj lahko ugibamo o sestavi Trumpove administracije?
Njegova administracija bo vlekla kadre iz najrazličnejših taborov. Na eni strani sta tako Robert F. Kennedy kot JD Vance, ki predstavljata desno populistično smer, med katere lahko štejemo tudi starejše neokonservativce, kot je nekdanji ameriški državni sekretar Mike Pompeo.

Po drugi strani je pa videti, da starejši republikanci počasi z vsakimi volitvami bolj odhajajo v ozadje, glede na to, da je večina republikancev, ki so osvojili mandate v senatu in predstavniškem domu, Trumpu zelo naklonjenih in jih je sam tudi predlagal. V vladni ekipi tako ni pričakovati starejših republikancev, ki so ga po 6. januarju popolnoma zavrgli in so začeli bolj sodelovati z demokrati. Ta republikanski tabor je zdaj poražen, prav tako njegova ideja, kaj je zmagovalna formula na volitvah.

Drugi del te administracije pa bi predstavljal tehnomilijarderski del, med katerega lahko štejemo Elona Muska in tudi Petra Thiela, ki ima izjemno skrajno desne poglede – je izrazito protisindikalno usmerjen, podpira idejo ameriške nadvlade in militarizma. Zagotovo bodo prišli na vrsto najrazličnejši predstavniki Wall Streeta in finančnega sektorja, s čimer se bo nadaljevala sestava njegove prve administracije, ki bo prav tako večinoma sestavljena iz zelo premožnih ljudi, čeprav z nekaterimi različnimi pogledi.

Kamala Harris se je v svoji kampanji v veliki meri nagovarjala ženske in manjšine, zanjo so tako v večini volile temnopolte ženske. Trump pa je po drugi strani glede na prvi mandat pridobil več glasov Latinskoameričanov in Afroameričanov. Kakšna je demografska slika volivcev in kako se razlikuje od prejšnjih volitev?
Trump recimo je pridobil večjo podporo predvsem Latinskoameričanov in tudi Afroameričanov, demografskih skupin, za katere je demokratska stranka sklepala, da bodo po inerciji volile zanje, ker naj bi domnevno predstavljali njihove interese. Kar se je izkazalo kot zelo zgrešeno.

Na podporo Trumpu je mogoče vplivala tudi določena stopnja konservativizma v teh skupnostih. Trump je bil v najrazličnejših javnomnenjskih raziskavah prepoznan kot tisti, ki bo pa bolj zagovarjal njihove interese, navsezadnje je bilo treba tudi načeti problematičen gospodarski položaj in inflacijo, ki je prispevala k njegovi zmagi, saj so jima bile te skupine najbolj izpostavljene.

Po drugi strani je bila zgrešena tudi demokratska kampanja, ki se je opirala na določene identitetnopolitične vidike. Takšen pristop je bil v veliki meri bili uspešen med vmesnimi volitvami leta 2022, ko je bila tudi izjemno popularna tudi kampanja v povezavi s splavom, na teh volitvah pa so bistveno bolj prevladala ekonomska vprašanja.

Veliko delo, ki ga ima demokratska stranka pred sabo, je kritičen premislek o tem, kdo so njihovi volivci in ali se bodo vnaprej še vedno zanašali na določen višji in srednji sloj. Ena ključnih napak demokratske stranke je bilo sodelovanje z republikanci, saj se je izkazalo, da to ni najboljši pristop na volitvah, saj s tem svojim volivcem pokažeš le, da si le slabša kopija republikanske stranke.

Kakšno zunanjo politiko ZDA bo nadaljeval Trump?
Ne glede na to, da je Trump sledil javnemu mnenju in obljubil končanje vseh vojn, je veliko vprašanje, do kakšne mere bo dejansko zmožen ali želel to izvesti. Njegova neomajna podpora Izraelu in njegovem divjanju po Bližnjem vzhodu ni vprašljiva. Po drugi strani pa je vprašanje, koliko strateških možnosti glede ukrajinske vojne sploh ima. Vprašljivo je tudi, kakšne interese za premirje ima Rusija, ki uspeva na vseh frontah v Ukrajini, saj pogoje po navadi postavlja zmagovalna stran. Zato bi lahko Trump zelo hitro požrl svoje obljube o hitrem koncu vojne, predvsem zato, ker bi bilo končanje vojne s porazom Ukrajine velika geopolitična destabilizacija, ki bi z velikim migracijskim valom privedla do hude krize v Evropi.

Pri Natu bo Trump nadaljeval politiko iz prvega mandata, kjer bo spet izjemno odprto vprašanje, kdo bo nosil ključno finančno breme varnostnega položaja Evrope. Vendar je tudi Trump, kot vsi predsedniki pred njim, v določeni meri odvisen in pogojen z interesi vojaškoindustrijskega kompleksa, kar bo zagotovo še imelo vpliv na nadaljevanje zunanje politike.

Na drugi strani pa je pričakovati, da bo Trump nadaljeval trgovinsko vojno s Kitajsko, ki jo je načel in predal Bidnu in kjer bi lahko sledilo zaostrovanje. Vendar ne gre izključiti tudi poprave nekaterih Bidnovih ukrepov, ki je bil zelo oster do Kitajske.

Medtem ko se Trump predstavlja za miroljubnega predsednika, se velikokrat pozablja, kako je tudi sam zaostril geopolitične razmere. Ta položaj je prevzela Bidnova administracija, ki pa je ob tem storila tudi nadaljnje napake. Navsezadnje je Trump k večini teh današnjih geopolitičnih kriz prispeval dober delež – od premika ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, s čimer je nekako "blagoslovil" izraelsko okupacijo na teh območjih, do dobavljanja raket srednjega dosega ukrajinski vojski, česar Obama ni želel storiti, kar je zaostrilo dogajanje v Doneškem bazenu in s tem dalo povod ruski agresiji.

Razlika od prvega Trumpovega mandata je, da se je položaj ZDA v geopolitičnem kontekstu še bistveno poslabšal, kar se tiče tudi njene zmožnosti projekcije moči in tekmovanja s svojimi strateškimi nasprotniki. S tega vidika in z vidika strateških možnosti, ki jih bo imel na voljo, je vprašljivo, v kakšni smeri se bo Trumpova politika dejansko razlikovala od Bidnove.