Newsom je sarkastično pripombo o tem, da je bila Harrisova izbrana brez strankarskih volitev ali odprte konvencije, navrgel v petek med gostovanjem v podkastu Pod Save America, dan po tem, ko je Harrisova uradno sprejela predsedniško nominacijo.
Trenutni predsednik ZDA Joe Biden se je po poraznem soočenju z Donaldom Trumpom konec junija po treh tednih pritiskov nanj znotraj demokratske stranke, donatorjev in mnenjskih voditeljev iz tekme umaknil in podprl svojo podpredsednico Kamalo Harris.
Nekdanja državna tožilka v Kaliforniji in nekdanja kalifornijska senatorka, ki je kot podpredsednica uživala še manjšo podporo kot Biden (še junija so ji ankete izmerile 34-odstotno podporo), v zadnjem mesecu doživlja preporod z rekordnimi donacijami, zvezdniškimi podporami, kampanjsko himno v izvedbi Beyonce, evforičnimi spletnimi memi in izjemnim porastom podpore (avgusta se ji je dvignila na 47 odstotkov, kaže Gallupova anketa).
In vse to brez enega prejetega glasu za kandidatko demokratske stranke. Pozabljena je tudi njena zelo neuspešna predsedniška kampanja leta 2019, iz katere je precej hitro izstopila, potem ko jo je na enem od soočenj pokopala takrat še demokratska kongresnica s Havajev Tulsi Gabbard.
Gabbard nikdar ni imela pravih možnosti za nominacijo, pa tudi za pretirano progresivno ne velja, si je pa upala jasno in glasno pokazati na tožilske "dosežke" Harrisove, zaradi katerih Harrisova med temnopoltimi Američani ni ravno priljubljena. Prav njena politika je bila namreč tista, ki je na zapor obsodila na tisoče Afroameričanov.
Gabbard je medtem ob vse več kritikah demokratske stranke in vidnejših demokratov prestopila med neodvisne kandidate in prav zaradi njenega nastopa proti Harrisovi pred petimi leti jo je Donald Trump zdaj pametno angažiral za svoje priprave na soočenje s Harrisovo 10. septembra.
Tisti, ki niso evforični ob izbiri Kamale Harris za predsedniško kandidatko, oz. tisti, ki jih moti postopek izbora, opozarjajo, da tovrstni način ustoličevanja ni ne demokratičen ne transparenten in ne odraža volje volivcev.
“Šli smo čez zelo odprt proces, zelo vključevalen proces. Od spodaj navzgor, ne vem, ali veste. Vsaj tako mi je bilo rečeno, da to rečem," se je režal Newsom v podkastu. Ob tem pa se je še pošalil, da so demokrati priredili 30-minutno konvencijo med Bidnovim tvitom 21. julija, da zapušča tekmo in da je za svojo zamenjavo podprl Kamalo Harris. "Super je bilo," je bil piker Newsom, ki sam ne skriva političnih ambicij v Beli hiši.
Posnetek je naglo zaokrožil po spletu in bil deležen kar nekaj kritik. “Stranka demokracije poseda in se krohota na račun tega, kako nedemokratičen in tajen je bil njihov postopek izbire in ustoličenja nove demokratske predsedniške kandidatke,” je bil na omrežju X oster novinar in odvetnik Glenn Greenwald, najbolj poznan po seriji člankov v Guardianu leta 2013 o razkritjih žvižgača Edwarda Snowdna.
Še en kritik pa je zapisal: “Gavin Newsom ve, da je bila nominacija Kamale Harris državni udar od zgoraj navzdol, pa so cinični glede tega. Je to 'demokracija', ki jo skušajo rešiti? Kakšna bolna šala na račun lastnih podpornikov in te države.”
Za stranko, ki se rada ponaša kot stranka, ki skuša rešiti ameriško demokracijo (njihove insinuacije pri tem so, da skušajo republikanci, še zlasti pa Donald Trump, demokracijo zrušiti), imajo demokrati kar dolgo zgodovino precej umazanih taktik nameščanja kandidatov, ki vzdržujejo status quo.
Včasih za to posegajo po taktičnih manevrih, včasih pravnih, včasih pa s sklicevanjem na "uveljavljeno prakso". A cilj je v vseh treh primerih isti: preprečiti kandidatom, ki tako ali drugače ogrožajo uveljavljeni sistem, da bi zmagali ali celo dobili besedo.
Za praktične primere navedenih treh taktik ni treba prav daleč v zgodovino – vse so veljaki stranke uporabili med zadnjimi nekaj volitvami, od spopada Hillary Clinton in Baracka Obame leta 2008, ko je bilo nekako dano vedeti, da bo nominacija šla nekdanji prvi dami.
A se je Clintonovi, ki je od nekdaj veljala za precej polarizajočo osebnost, zgodil mladi, karizmatični, z visokoletečimi govori navdihujoči Obama, ki je z naravnim talentom in šarmom vnesel nov veter v malce okostenelo stranko.
Clintonova, takrat stisnjena v kot, je redno igrala na žensko karto in vlogo žrtve, ki jo napada šest moških protikandidatov. Ko je iz defenzive prešla v ofenzivo, je njen tabor (ob pomoči Billa Clintona) začel uporabljati taktike, ki se jih ne bi sramoval noben republikanski strateg.
Tako so na dan privlekli Obamovo domnevno mamilarsko preteklost, spretno so podpihovali teoretike zarot, da je musliman (tudi s širjenjem njegove fotografije v afriški obleki), rasiste pa podpihovali z obelodanjanjem Obamove povezave z radikalnim temnopoltim pastorjem.
Spodletela strategija umazane kampanje
Med obtožbami, ki so letele s Hillaryjine strani, so še tiste, da je Obama plagiator, da je vse, kar lahko pokaže, "protivojni govor iz leta 2002", da zmaguje zgolj v "temnopoltih" državah in da je elitist. Obamovi podporniki so takrat ugotavljali, da senatorju besede Clintonove škodijo bolj kot kar koli, kar izreče republikanski tekmec John McCain.
Ko niti to ni pomagalo, je njen tabor skušal izsiliti, da bi se dodatno šteli glasovi držav, ki so jih zaradi kršenja pravil diskvalificirali, kljub dolgoletnemu angažmaju za nadzor nad orožjem pa se je začela dobrikati Nacionalni orožarski zvezi.
Po Obamovi zmagi, ki je ni moglo preprečiti niti strankino odkrito favoriziranje Clintonove, je njen glavni strateg Mark Penn priznal, da je bila negativna kampanja, v kateri so hoteli čim bolj očrniti Obamo, zavestna strategija. Strategija, ki pa se je Clintonovi maščevala.
Trdoživi Sanders trn v peti demokratom
Osem let pozneje, po dveh Obamovih mandatih, se je Clintonova ponosno in samozavestno, spet z občutkom neizogibnega zgodovinskega trenutka, da postane prva ženska na položaju predsednice ZDA, vrnila v ring za predsedniški boj in vajo z umazanimi taktikami ponovila.
Takrat je bil njena največja ovira do nominacije, povsem nepričakovano, progresivni senator iz Vermonta Bernie Sanders, ki mu je z neverjetno navdihnjeno kampanjo uspelo parirati mašineriji Clintonove z vso finančno, zvezdniško in medijsko podporo. Na nejevero (in grozo) demokratske stranke, ki ji je pretilo, da jo "ugrabi" senator, ki se je kot demokrat registriral zgolj za potrebe volitev, sicer pa ves čas nastopa kot neodvisni kandidat.
Po osmih letih Obame, ki se je izkazal za precej manj revolucionarnega, kot se je napovedoval, se je Hillary Clinton kljub vnovičnemu igranju na žensko karto zdela kot korak nazaj, ne naprej.
Volivci naveličani stare garde
Česar se demokratska stranka in z njo zlizani ameriški osrednji mediji, ki so Sandersa "v imenu višjega dobrega" vztrajno pozivali k izstopu iz tekme, po vseh teh letih in porazih niso naučili, je, da so ameriški volivci bolj pripravljeni na spremembe in novo politiko, kot jim pripisujejo.
Znova in znova so volivci s podporo povsem nepričakovanim avtsajderskim, "nesistemskim" kandidatom pokazali, da imajo dovolj stare garde. Dovolj sistema, ki najbolj ranljivim ne prinaša nič kaj drastično drugačnega ne glede na to, katera stranka je na oblasti.
Sanders nazadnje leta 2016 ni osvojil nominacije in je moral podpreti Clintonovo, čeprav v njenem programu ni bilo niti sledu tistega, za kar se je boril on. Novembra je Clintonova proti vsem pričakovanjem in napovedim izgubila proti Donaldu Trumpu. "Varna izbira" demokratov je pogorela proti kandidatu, ki je bil vse prej kot varna izbira republikancev.
Sanders je srečo spet poskušal čez štiri leta, ko je bil njegov poraz še bolj boleč, saj je takrat 78-letni demokratični socialist v prvi fazi strankarskih volitev osvajal eno zvezno državo za drugo, dokler ni na supertorek po usklajeni akciji demokratske stranke z odstopom večjega dela sredinskih tekmecev, ki so "odžirali" glasove Joeju Bidnu, ta zmagal v večini zveznih držav.
Akcija demokratske stranke je bila tako prozorna, da je celo Trump takrat stopil v bran Sandersu, kandidatu, ki je bil programsko verjetno najbolj oddaljen od Trumpa, a podobno "zunaj sistema".
“Noremu Bernieju se spet dogaja enako, prav tako kot prejšnjič, samo precej bolj očitno," je tvitnil takrat. “Jemljejo mu demokratsko nominacijo iz rok in nič kaj dosti ne more proti temu. Prirejen sistem!”
Kot je takrat zapisal Glenn Greenwald: "Vsi vemo, kaj je republikanska stranka. Ne bo se spremenila. A sem potreboval leta, da sem končno doumel in sprejel dejstvo, da je demokratska stranka tista, ki predstavlja glavno oviro za kakršen koli resen napredek v ameriški politiki. Bidnova zmaga bi to samo še enkrat potrdila."
Biden do delegatov brez izzivalca
Biden na predsedniškem stolčku ni zdržal več kot en mandat, a drama preobratov, ki se je odvila v rekordno kratkem času, zgovorno kaže tako na zelo vprašljiv modus operandi demokratske stranke kot tudi na popolno sinergijo stranke z osrednjimi ameriškimi mediji, ki na tej točki dejansko predstavljajo zgolj podaljšek demokratskega vrha, ne pa pregovornega psa čuvaja, ki bi postavljal ogledalo kateri koli stranki, ki javno izreka laži in neresnice ter uporablja metode volilnih šikaniranj in inscenacij, ki jih očita državam, kot sta Rusija in Venezuela.
Tako si je Biden nominacijo stranke zagotovil že marca, ko se je sprehodil čez strankarske volitve, na katerih pravih nasprotnikov ni imel, pa tudi volitev se je udeležilo pol manj volivcev kot štiri leta pred tem.
Kot je poročal CNN, so demokratski vodje pred začetkom prvih strankarskih izborov potencialne kandidate pozvali, naj ne vstopijo v boj proti predsedniku – čeprav ankete že lansko jesen niso bile v korist Bidnu. Posledica tega "mehkega pritiska" demokratskega vodstva je bila, da je Biden brez izziva osvojil bolj ali manj vse strankarske izbore, čeprav je raziskava univerze Quinnipiac iz novembra pokazala, da si več kot polovica Američanov želi na volitvah še druge možnosti poleg Trumpa in Bidna. Anketa CBS-a kmalu po soočenju pa je pokazala, da si 72 odstotkov vprašanih ni želelo spet Bidna za predsednika.
Mediji, stranka in donatorji obrnili hrbet Bidnu
Brezpogojna podpora stranke in medijev je trajala do za predsednika katastrofalnega soočenja s Trumpom konec junija, ko se je pokazalo, kako hitro ti lahko elite, ki jim sam pripadaš celo kariero, obrnejo hrbet.
Mediji, demokratski vodje in zvezdniški donatorji, ki so do takrat vztrajno zatrjevali, da ima Biden miselne sposobnosti in energijo moškega na vrhuncu moči, so čez noč obrnili ploščo in ga začeli v usklajeni akciji pozivati k izstopu iz tekme. V imenu višjega dobrega seveda, reševanja demokracije in države same.
Po nekaj tednih upiranja (in odprtem pismu k umiku Georgea Clooneyja, kar je bil zadnji žebelj v krsto) je Biden klonil. In demokrati so, spet brez strankarskih volitev, skratka, brez vsake realne podpore volivcev, za svojo nominiranko izbrali Kamalo Harris.
Izbiranje kandidatov v zadimljenih sobah
Vse skupaj spominja na "zadimljene sobe" iz preteklosti. Termin se v ameriškem političnem žargonu uporablja za interni krog političnih vplivnežev, kabalo mogočnih ali dobro povezanih akterjev, ki sprejemajo ključne odločitve brez ozira na voljo večine.
Termin izvira iz poročila Raymonda Clapperja iz United Pressa, ki je opisal, kako je Warren G. Harding leta 1920 postal predsedniški kandidat republikancev. Po vrsti neodločenih glasovanj brez jasnega zmagovalca na konvenciji naj bi Hardinga, dokaj obrobnega kandidata iz Ohia, izbrali kot kompromisnega kandidata na zasebnem srečanju republikanskih veljakov v suiti hotela Blackstone v Chicagu.
"Senatorji in strankarski voditelji, ki so naključno vstopali in izstopali iz sobe, so si nalivali pijačo in se pogovarjali v gostem oblaku dima cigar," piše Clapper. Lokacija hotela je precej ironična glede na to, da so prav na konvenciji v Chicagu delegati v četrtek ustoličili Kamalo Harris.
Tudi Kennedy ni bil kos demokratskemu stroju
Le dan pozneje je klonil najvidnejši neodvisni predsedniški kandidat Robert F. Kennedy jr., ki se je kljub zvenečemu družinskemu imenu med celotno kampanjo boril z demokratsko stranko, ki mu je ob podpori medijev s sklicevanjem na pravilo o najmanj 15-odstotni javni podpori preprečila nastop na soočenju, in mediji samimi, ki so njegovo kandidaturo pospremili z dobršno mero porogljivosti in zajedljivosti, Kennedyja pa slikali kot norega proticepilskega teoretika zarot.
Da je bil Kennedy mlajši tako razočaran nad demokratsko stranko, stranko svojega pokojnega očeta, strica in celotne rodbine Kennedy, da je namesto Harrisove podprl Trumpa, pove veliko. V čustvenem nagovoru podpornikom je krivdo za svoj izstop iz tekme pripisal "skorumpirani" demokratski stranki, ki da s podporo osrednjih medijev prispeva k rušenju demokracije na osnovi kompromitirane novinarske integritete, ki je pustila na cedilu ameriško javnost.
Edina resnejša kandidatka tretjih strank, ki tako še vztraja v boju, je predstavnica Zelenih, zdravnica in aktivistka Jill Stein (74), aktivna v boju za podnebje in Gazo, ki je po demokratski konvenciji prav tako izstrelila kar nekaj ostrih puščic v demokratsko stranko.
Stein je med drugim zmotila izjava Michelle Obame na konvenciji demokratov, na kateri je Michelle Obama dejala: “Mi (demokrati) ne goljufamo drugih, da bi se prebili naprej. Mi ne spreminjamo pravil, da bi vedno zmagovali”. Nekdanja prva dama je imela s tem v mislih republikance in njihove taktike.
"Nehajte zavajati," je na omrežju X zapisala Jill Stein, ki prav tako ne more sodelovati na soočenjih. "Trenutno nam skuša demokratska stranka s tožbami preprečiti uvrstitev na glasovnice več zveznih držav, najema vohune in infiltratorje, da bi nas sabotirala, in celo zadržuje javna sredstva, za katera smo se kvalificirali že pred meseci. Demokrati absolutno goljufajo in spreminjajo pravila, da bi se ohranili na oblasti.”
Mimogrede, drugi neodvisni kandidat, ki še vztraja v boju, aktivist in profesor Cornell West, je v petek izgubil sodni boj, da bi se uvrstil na glasovnice v Pensilvaniji, eni od ključnih zveznih držav, kjer se odloča o predsedniški zmagi.
Da demokrati silno radi opletajo z demokracijo, manj radi pa jo spoštujejo, ko jim to ne gre na roke, je bilo na konvenciji razvidno tudi takrat, ko so preprečili nastop propalestinskih delegatov, ki so svoj glas za Harrisovo pogojevali z resno razpravo o demokratski brezpogojni podpori Izraela.
V znak protesta se je razpustila neformalna skupina Muslimanke za Harris-Walz. Kot so pojasnili: "Družina izraelskega talca, ki je bila nocoj na odru, je pokazala več empatije do palestinskih Američanov in Palestincev kot naša kandidatka ali demokratska stranka. To je srhljivo sporočilo demokratom. Palestinci imajo pravico govoriti o Palestini."
V primežu izraelskega lobija
Eden od razlogov, zakaj vrh stranke na oder ni spustil propalestinskih delegatov, je, da ko gre za politiko do Izraela, je demokratska stranka z redkimi izjemami progresivne struje precej usklajena z republikansko – kandidati obojih prejemajo milijone v donacijah od AIPAC-a, vsemogočnega izraelskega lobija, ki po mnenju mnogih dejansko kroji ameriško politiko.
Podatki portala Opensecrets.org kažejo, da je Biden med letoma 1990 in 2024 od AIPAC-a skupno prejel rekordnih 4,3 milijona dolarjev donacij – največ od vseh ameriških politikov do zdaj.
Jill Stein je na to temo v soboto zapisala: "Demokratska stranka je zlagana in dvolična do obisti, ker deluje za elitni donatorski razred, ne za volivce. Demokrati imajo na milijarde v korporativnih financah za spolirane slepilne kampanje, v katerih vam obljubljajo, da bodo stvari tokrat drugačne, a nikdar ne storijo nič, česar ne bi odobrili njihovi donatorji."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje