Med razlogi, ki jih zagovorniki odprave celibata pogosto navajajo, je tudi primanjkovanje katoliških duhovnikov (veliko jih zapusti svoj poklic, da bi se poročili) in mnenje, da se številni za ta poklic ne odločijo ravno zaradi celibata.

Brazilski kardinal Claudio Hummes, tesen zaveznik papeža Benedikta XVI., je dejal, da je celibat del zgodovine Katoliške cerkve, a da lahko Vatikan o njem premisli, saj celibat ni dogma, ampak le vedenjska norma. Odnos do prepovedi poročanja in spolnih odnosov katoliških duhovnikov in menihov se je skozi zgodovino Katoliške cerkve spreminjal postopoma.

Korenine celibata v antiki in stoicizmu
Celibat ni "izum" Katoliške cerkve. "Seksualni pesimizem", kot odnos Cerkve do spolnosti imenuje Uta Ranke Heinemann v svoji knjigi Katoliška cerkev in spolnost, ima poganske korenine. "Sovraštvo do sle in telesa ter seksualni pesimizem sta namreč dediščina antike," piše Heinemannova. Antični misleci kot razlog za vzdržnost navajajo predvsem medicinske razloge. Spolni akt razumejo kot nevaren, težko obvladljiv, zdravju škodljiv in potraten, predvsem za moške, ki s spolnim aktom izgubljajo energijo (seme), medtem ko za ženske ni tako škodljiv. Negativen odnos do spolnosti je imela tudi filozofska šola stoicizma, dodatno pa se je okrepil z gnozo, ki jo je prežemal pesimizem o gibanju na Zemlji in ki je zastopala ideal samstva.

Apostoli so bili poročeni moški
V Novi zavezi Biblije celibat neposredno ni omenjen. Apostol Peter, prvi papež, je bil v Novi zavezi poročen moški, apostol Pavel pa v prvi Timotejevi poslanici piše, da bi moral biti škof dober oče in bi moral svoje otroke vzgajati tako, da bi bili poslušni in pošteni. V prevodih in interpretacijah Nove zaveze so sčasoma iz žena apostolov nastale nekakšne gospodinje.

"Kdor more razumeti, naj razume"
Težave niso bile le z različnimi prevodi, temveč tudi napačnimi interpretacijami različnih mest v Bibliji, da bi ustrezala tendenci po uveljavljanju ali smiselnosti celibata. Med temi mesti, ki jih Cerkev z "vnaprejšnjimi predsodki do spolnosti" (napačno) tolmačili kot oporno točko celibata in je razumljena kot Jezusovo navodilo glede celibata, največkrat navajajo Jezusove besede: "Kdor more razumeti, naj razume". Heinemannova navaja, da naj na tem mestu Jezus sploh ne bi govoril o celibatu, temveč naj bi odgovarjal na vprašanje o ločitvi, da so ga priredili tako, da ga je lahko razumeti tudi tako.

Zakonska zveza za gašenje spolne sle
V prvih dveh stoletjih po Kristusu se je zakonska zveza krepila, sprva pa je gasila spolno slo. S tem, ko sta pod vplivom stoikov in gnostikov, ki so močno vplivali na krščanstvo v prvih stoletjih, poželenje in telesna sla postajala vedno bolj vprašljiva, je vprašljiva tudi zakonska zveza, ki je postajala vedno bolj manjvredna od samskega življenja. Zakon je za tiste, ki se ne morejo vzdržati, spolni odnos, ki ni služil zgolj zaplojevanju, pa je začel veljati za nemoralnega, piše Heinemannova.

Na koncile so vprašanje celibata uvrstili v četrtem stoletju (koncil v Nikaji leta 325), ko so se na cerkvenih zborih izoblikovale nekakšne stranke samcev in zahtevale, da se morajo poročeni duhovniki ločiti od žena ali se vsaj vzdržati vsakršnega spolnega občevanja. Toda škof Pafnucij, ki sam sicer ni bil poročen, se je postavil v bran oženjenim in preprečil, da bi jim ukazali spolno vzdržnost.

Najprej vzdržnost duhovnikov ...
Gibanje zagovornikov celibata se je krepilo predvsem v Španiji in se od tam širilo drugam. Vatikan, ki je skušal uskladiti različne interese, je odločil, da bodo še sprejemali v duhovniški stan poročene može, toda kdor se je dal posvetiti, se je moral odreči spolnemu občevanju. Rimska sinoda papeža Inocenca I. iz leta 402 določa, da se škofje, duhovniki in diakoni ne smejo poročiti, za tiste, ki bi se temu uprli, pa je bila predvidena kazen. Kljub temu so poročene še vedno posvečali v duhovnike, vedno bolj pa se je začela uveljavljati zahteva po zakonski vzdržnosti duhovnikov.

Papež Leon I. Veliki je v petem stoletju prvi prenesel dolžnosti zakonske vzdržnosti tudi na poddiakone. Še ob koncu sedmega stoletja, zlasti na koncilu v Trullu, so potrdil upravičenost šege, da smejo poročeni duhovniki živeti z ženo pod isto streho. Le če so koga posvetili za škofa, se je morala žena odpraviti v samostan, in če bi se kateri izmed duhovnikov poročil po posvetitvi, bi mu odvzeli dostojanstvo. Zelo počasi se je v naslednjih stoletjih celibat uveljavil še za nižjo duhovščino. Zlasti močan je bil odpor na Vzhodu. Vprašanje celibata je bilo potem eden poglavitnih razlogov za odcep Pravoslavne cerkve in vzpon protestantizma.

... nato prepoved zakonske zveze
Od sovraštva do spolnosti, zlasti pri papežih, je se je uveljavil celibat, kakršnega poznamo še danes. Leta 1018 je papež Benedikt VII. ukazal, da bodo od takrat otroci duhovnikov tlačani Cerkve in da se nikdar več ne bodo mogli osvoboditi. Soproge duhovnikov so postopoma prištevali kot priležnice. Benedikt VIII. je na sinodi v Pavii razglasil, da se moški, ki so že prejeli duhovniško posvečenje, ne smejo več poročiti. Odločilni korak za uveljavitev celibata je napravil Inocenc II. na Drugem lateranskem koncilu leta 1139, ko so ne le prepovedali duhovniški zakon, ampak tudi uradno razglasili, da so po posvetitvi sklenjene zakonske zveze neveljavne. Prepoved poroke duhovnikov je bila potrjena še v drugi smeri: od takrat naprej že poročeni moški ne smejo biti posvečeni.

Papež Leon IX. (1049 - 1055) je začel t. i. gregorijansko reformistično gibanje, ki je poleg krepitve moči papežev pomenilo tudi zaostrovanje celibata. Duhovnikom je zaukazano devištvo. Kdor je to zapoved prekršil, je grešil ne le zoper disciplino, temveč je obtožen krivoverstva. Leta 1059 se v Rimu sestal koncil in določil, da laiki ne smejo več prisostvovati maši, ki jo bere duhovnik, ki ima v hiši ženo. Peter Damiani, zastopnik gregorijanske reforme, je menil, da mora zato, ker je bil Jezus rojen iz device, vernikom pri evharistiji njegovo telo ponuditi deviška duša, njegovega telesa (hostije) pa se lahko dotaknejo le deviške roke.

Bridka usoda žena duhovnikov
Gonilna silnica boja za celibat je bil toskanski menih Hildebrand, ki je leta 1073 zasedel papeški prestol kot Gregor VII.. Leto zatem je koncil v Rimu vse zakonske zveze duhovnikov uradno razveljavil in vsako zvezo med duhovniki in ženskami označil za priležništvo. Poročeni duhovniki so morali svoje žene nagnati. Naslednik papeža Gregorja VII., Urban II. je leta 1089 določil, da lahko, če se poddiakon noče ločiti od žene, to za sužnjo vzame graščak, ena izmed londonskih sinod pa je žene duhovnikov razglasila za škofovo lastnino.

Na tridentinskem koncilu (1545-1563) so uvedli obvezni obred sklenitve zakonske zveze. S tem so preprečili, da bi se duhovniki poročali na skrivaj. Žene duhovnikov so od leta 1139 dalje veljale za priležnice, vlačuge ali prešuštnice, ki niso smele biti cerkveno pokopane, potomci nedovoljenih zvez med duhovniki in njihovimi ženami pa niso imeli nobene pravice do premoženja svojih očetov, ki so ga ob smrti razdelili med mesto in škofa.

Kljub vedno glasnejšim pozivom o ukinitvi celibata Vatikan to vztrajno zavrača. Papež Benedikt XVI. je celibat označil za "znak popolne predanosti Bogu, izražanje dajanje sebe Bogu in drugim".